Podobno usodo je v času čilenskega diktatorja Augusta Pinocheta delilo okoli 20.000 drugih otrok, ki so jih oblasti odvzemale materam in ponudile v posvojitev v tujini, zato da bi zmanjšale revščino v državi. Bizamova se je spominjala, kako jo je takoj po rojstvu obiskala res vztrajna socialna delavka, ki jo je prepričevala, naj se odpove dojenčici, saj bo težko skrbela za tri otroke. Čeprav je sprva kazala nekaj zanimanja za predlog, si je premislila. A kmalu po rojstvu so jo prisilili, da je oddala otroka. Kaj se je zgodilo, dolgo časa ni zaupala nikomur. Ker ni vedela, kako bi našla svojo hčerko, so z leti plahneli njeni upi, da jo bo še kdaj videla.
Njena hčerka, ki se je po odraščanju na Floridi preselila v Puerto Rico, je vedela, da je posvojena, a tudi sami dolgo ni bilo jasno, kako najti svoje prave starše. Šele ko je od prijateljev izvedela za nevladno organizacijo, ki je iskala starše nasilno odvzetih čilenskih otrok, je dobila trohico upanja, da bo lahko izvedela od kod izhaja. Njeni krušni starši so jo pri tem ves čas podpirali. In res. Organizacija je uspela izslediti njeno mamo. Ko sta se prvič videli po videoklicu, sta večino časa zgolj strmeli druga v drugo. Čustva pa so ju dokončno preplavila ob prvem objemu na letališču. Garcia sedaj spoznava mamo, prav tako pa tudi svoji dve krvni sestri, ki jih je na novo odkrila v svoji rojstni družini.
