Leta 1998 se je spotoma podala v lokalne politične vode in postala občinska svetnica občine Jezersko. »Želela sem si sprememb, novo cesto, vodovod …« je pojasnila razloge za skok v politiko. Danes je politika več ne zanima, čeprav jo v svoje vrste, kot pravi, vabijo različne politične stranke.

Na začetku novega tisočletja se je priključila vodstveni posadki podjetja Kompas Magistrat in prevzela vodenje ljubljanskega hotela Austrotel, ki danes obratuje pod imenom Ibis Styles. Leta 2003 je bila imenovana za članico uprave Istrabenz Turizem, kjer je ostala do leta 2006. Takrat se je podala v industrijske vode in postala svetovalka direktorja Inštituta za kovinske materiale in tehnologije. Leta 2017 so jo povabili na GZS, kjer se je sprva zaposlila polovično, tri leta kasneje pa postala izvršna direktorica za industrijsko politiko ter direktorica Združenja kovinskih materialov in nekovin. Odkar je na čelu slovenskega hrama gospodarstva, so opozorila GZS o perečih problematikah glasnejša in pogostejša.

Na GZS ste tradicionalno kritični do vseh vlad. Se ekonomski ukrepi aktualne vlade sprejemajo ad hoc ali strateško?

Trudimo se za dialog z vlado. Vse izzive, ki se pojavijo, prediskutiramo in poskušamo argumentirano vplivati na resorna ministrstva, ki jih zadevajo. Pokrivamo 25 panog, vključujemo 13 regijskih zbornic in močne strokovne službe. Ne ukvarjamo se le s socialnim dialogom, v katerem smo bili večkrat neslišani, zaradi česar smo delodajalci iz ekonomsko-socialnega sveta lani izstopili. Boli nas vse, kar zmanjšuje konkurenčnost slovenskega gospodarstva. V zadnjem času smo dobili sedem dodatnih obremenitev. Moram pa pohvaliti eno olajšavo – subvencioniranje cen električne energije ob energetski krizi.

Katere odločitve so bile najbolj kritične?

Prvi šok je bila zamrznitev dinamike zviševanja splošne dohodninske olajšave, ki jo je sprejela pretekla vlada. To je bila napaka, saj je bila olajšava korak v pravo smer. Nato je bila sprejeta zakonska podlaga za obračunavanje prispevka za dolgotrajno oskrbo. Potem je bilo uvedeno podaljšanje obdobja kritja nadomestila pri bolezninah v breme delodajalca z 20 na 30 dni. Sledila je sprememba prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja v obvezni zdravstveni prispevek. Zaradi poplav smo dobili za tri odstotne točke višji davek od dohodka pravnih oseb za naslednjih pet let, banke so bile še dodatno obremenjene z davkom na bilančno vsoto. Vse to so bile ad hoc odločitve. Vse to je za gospodarstvo zelo zahtevno, če na drugi strani ni razbremenitev.

Kumulativni dobički podjetij so rekordni, na GZS pa opozarjate, da so podjetja preveč obdavčena. Kako komentirate, da se na GZS pogostokrat vedete teatralno in poskušate odvračati pozornost od tega, da gre podjetjem solidno?

Veliko je bil govor o dobičkih. Toda če pogledamo, kdo je imel lani res visoke dobičke, ugotovimo, da so bili to energetske družbe, finančne družbe, farmacevtska panoga, nekaj storitvenih podjetij. V tradicionalni industriji so se dobički zelo znižali. Dodatno visoka inflacija dviguje prihodke, dodano vrednost in dobiček, vendar je pomembna realna rast, ki je bila šibka.

Na nekaterih področjih smo preveč obdavčeni. Ključni problem je v visoki efektivni obdavčitvi dela, ki je posledica odsotnosti razvojne kapice. Po deležu socialnih prispevkov v BDP smo s 16 odstotki med državami OECD, po podatkih iz leta 2022, na prvem mestu. Pred davčnimi spremembami smo v okviru gospodarskega kroga pripravili analizo primerjave neto plač. Pri povprečni bruto plači v višini 2200 evrov je mesečni neto prejemek v sedmih srednjeevropskih državah v povprečju višji za 145 evrov glede na Slovenijo, če vzamemo bruto plačo 4000 evrov, pa za kar 290 evrov. Na lestvici konkurenčnosti švicarskega inštituta IMD se Slovenija uvršča na 42. mesto od 64 držav. Zaostaja za vsemi večjimi evropskim državami, prehitevajo jo tudi baltske države. Po podatkih OECD o obdavčitvi plač se je Slovenija med 38 državami lani uvrstila na sedmo mesto. V Sloveniji posameznik v povprečju prejme na račun 56,7 odstotka stroškov dela, povprečje v državah EU in OEDC pa znaša 65,2 odstotka. Če bi se obremenitev dela znižala na povprečje držav OECD, bi bila naša neto plača 235 evrov višja.

Napoveduje se nižjo obdavčitev dela, ki je ne nazadnje marsikoga odvrnila od vlaganj v Sloveniji. Če se možna davčna baza zniža oziroma gre drugam, je treba obdavčiti kaj drugega. Bi na GZS podprli uvedbo nepremičninskega davka in davka na premoženje?

Zavedamo se, da je treba spremeniti strukturo obdavčitve in s tem davčnih prilivov od dela k premoženju. Predlog uvedbe davka na nepremičnine smo vključili v mini davčno reformo GZS. Da se udejanji, je potreben socialni dialog. Ker je manjkal, smo pripravili točke, o katerih se je gospodarstvo pripravljeno pogovarjati. Obdavčitve nepremičnin, v katerih ljudje živijo, ne podpiramo, če ima nekdo v lasti več nepremičnin, je potrebna zmerno progresivna lestvica njihove obdavčitve.

Zagovarjamo, da del plače ob razbremenitvi plač ne bi ostajal podjetjem, temveč da bi ga prejemali delavci, s čimer bi se potrošnja povečevala, država pa bi prejela več davkov. Ne vem, zakaj kozmetični popravek v obliki višje bonitete za prihod tujih raziskovalcev in intelektualcev ni bil omogočen tudi za raziskovalce, ki že delujejo v Sloveniji. Kritični smo, kot pravite, ker so v ozadju številke, o katerih bi se morali za pogajalsko mizo pogovoriti.

Koliko srečanj ste imeli v ekonomsko-socialnem svetu, odkar ste se vrnili za pogajalsko mizo?

Po odhodu smo se julija po enem letu vrnili. Protokol je bil podpisan, srečanja so se začela, trenutno je na mizi pokojninska reforma. Ne morem reči, da se z vlado ne pogovarjamo, z vsemi ministri imamo konkretne in korektne odnose. Če ne prevladujejo argumenti, ne napadamo z diskreditacijami, kar počnejo nekateri, ampak se poskušamo pogajati na podlagi številk, za katerimi stojimo.

Omenili ste povišanje davka na dobiček. Od leta 2024 (do vključno leta 2028) je 19-odstotna stopnja povišana na 22-odstotno. Visoka obdavčitev dobičkov je v Sloveniji na papirju, efektivno pa so dobički, zaradi številnih olajšav, obdavčeni bistveno manj. Bi morali biti dobički, ki so v Sloveniji obdavčeni manj kot v razvitih državah, obdavčeni s še nižjimi davki?

Višji davek od dohodka pravnih oseb je bil uveden zaradi poplav. Ob poplavah smo na GZS predlagali vzpostavitev solidarnostnega dne, ko bi se vse, kar bi se tisti dan v Sloveniji ustvarilo, skupaj s prispevki, namenilo za odpravo posledic poplav. Namesto tega se je ad hoc povišal davek na dobiček. Za nekoga, ki se odloča, ali bo vlagal v Sloveniji, je zelo pomembno, ali ima predvidljivo okolje.

Če želimo biti socialna država – in prav je, da to smo –, bi se morali skupaj dogovoriti, kaj bomo obdavčili, da si bomo lahko privoščili javno zdravstvo, šolstvo, vse, kar imamo. To je velika prednost Slovenije. Hkrati bi morali slediti tehnološkemu napredku, pri katerem je Evropa zdrsnila na tretje mesto, ker se kontinuirano ne vlaga dovolj v raziskave, razvoj, inovacije, digitalizacijo … S takšnimi naložbami bi se povečala produktivnost Slovenije, država pa bi lahko posledično prišla do več proračunskih sredstev.

V zadnjem desetletju se je število delovno aktivnih v Sloveniji povečalo za okoli 18 odstotkov, povprečna bruto plača v podjetjih pa za 46 odstotkov, kar je povečalo prilive v državne blagajne. Nekatere evropske države – dobre prakse poznamo – v takšnih okoliščinah znižajo obremenitve dela. V Sloveniji pa se zaposlenim nalagajo nove obremenitve, namesto da bi se ukvarjali z zniževanjem stroškov delovanja države. V zadnjih petih letih so se prihodki v konsolidirani bilanci javnega financiranja, ki vključuje štiri blagajne, povišali z 19 na 27 milijard. Te višje prilive bi morali znati izkoristiti. Pogledati bi morali, zakaj imamo višje prilive in kako bi lahko povečali konkurenčnost države.

V kaj bi morala javni in zasebni sektor vlagati, da bi dosegali višje cene in dobičke, s tem pa tudi višje plače?

Odgovor na to vprašanje je dogovor, ki smo ga podpisali institucije znanja, gospodarstvo in vlada ter pomeni korak v pravo smer. Zavezništvo je sklenjeno s ciljem, da država in tudi podjetja več pozornosti usmerijo v raziskovalni, razvojni, inovacijski potencial, ki ga je v Sloveniji veliko. Nimamo velikih koncernov, imamo nišne izdelke. In ti nišni izdelki morajo biti visokotehnološki. Sredstva za razvoj bi se morala usmerjati na področja, na katerih bomo dosegali visoko dodano vrednost. Iz zagonetnega zelenega prehoda nas bodo rešile le nove tehnologije, za katere so potrebni novi materiali, njihova proizvodnja pa je energetsko intenzivna. Mladim raziskovalcem je treba omogočiti konkurenčne pogoje, da ne bodo odhajali v tujino. Več bi se morali ukvarjati s tem, kar imamo. Smo narod znanja, zato se tujci odločajo za naložbe v Sloveniji. Še vedno velja, da imamo dobro šolstvo, strokoven kader.

Številna podjetja, ki so člani GZS, so se lastninila s sredstvi podjetij, s čimer jim je zmanjkovalo sredstev za rast in razvoj, širitev na tuje trge … Kako komentirate, da so ta podjetja prispevala k temu, da je zaostanek Slovenije v produktivnosti za najrazvitejšimi državami EU večji, kot bi lahko bil? Koliko je bilo s takšnim delovanjem zamujenega pri povečevanju produktivnosti?

To težko ocenim. Vsa lastninjenja niso bila slaba, so se pa pojavile tudi slabe prakse. Če se ni lastninilo po zakonih, bi morali odgovorni odgovarjati.

Ravno sklenjeno zavezništvo spodbuja upanje, da se bo za raziskave, razvoj in inovacije namenjalo tri odstotke BDP na leto. Ne le iz državnega proračuna. Ko smo lani sklenili zavezništvo, je država v te namene namenjala okoli 0,6 odstotka na leto, na podlagi sprememb zakona o znanstvenoraziskovalni dejavnosti, ki je pripravi, se predvideva 1,25 odstotka BDP. Razliko do treh odstotkov vlaganj naj bi prispevala podjetja.

Kako bi se kriza nemških proizvajalcev vozil lahko odrazila na poslovanju slovenskih podjetij, ki proizvajajo za avtomobilsko industrijo? Ali gredo podjetja pri elektrifikaciji vozil v korak s časom?

Če se ozremo na načrtovana odpuščanja podjetja Mahle, vidimo, da se proizvodnja seli tja, kjer so ugodnejši pogoji poslovanja. To ni prava pot. Tisto, kar odlikuje slovensko avtomobilsko industrijo, je veliko znanja, fleksibilnost. Na gospodarskem ministrstvu je bil pred dnevi sestanek s podjetji iz avtomobilske industrije, na katerega smo bili vabljeni tudi iz GZS. Govor je bil o tem, kaj celotna avtomobilska industrija predstavlja za slovensko gospodarstvo in kateri ukrepi so potrebni. Za Slovenijo je ta industrija zelo pomembna, saj prispeva pet odstotkov BDP in je skoraj v celoti izvozno naravnana.

Ali kakšno od slovenskih podjetij
proizvaja za Teslo?

Kot razvojni dobavitelji so slovenska podjetja zelo močna, ali kakšno od njih že proizvaja za Teslo, pa ne vem. Dele za električna vozila dobavljajo številnim drugim proizvajalcem avtomobilov. V okviru avtomobilskega grozda, ki jih povezuje, delujejo na pravi način. Po naročilih kupcev razvijajo številne izdelke.

Koliko bodo spremembe omrežnin vplivale na poslovanje podjetij?

Nekdo, ki ni energetik, težko razume omrežnino za moč in za odjem in hitro lahko pride do zavajanj. Omrežnine so neusklajene z borzno ceno električne energije, nadzor porabe v realnem času je nemogoč, proaktivni uporabnik se kaznuje, kar pomeni, da bo nekdo, ki je prešel na zeleno energijo in si namestil sončno elektrarno, plačal bistveno več. Nepredvidene spremembe gospodinjstvom povzročajo višje račune. Za prilagajanje gospodinjstva in podjetja niso imela na voljo niti možnosti niti časa. Kaj bo zanje pomenil novi akt o omrežnini, smo si lahko začeli predstavljati šele konec lanskega leta, ko so bile objavljene tarife. Prehodnega obdobja, da bi se lahko prilagodili glede na razporeditev časovnih blokov, ni bilo. Rast stroškov za podjetja je skokovita.

V kolikšni meri se je podjetjem uspelo prilagoditi spremembam omrežnine?

Niso se mogla. Konec lanskega leta so bile znane tarife, s katerimi so bila seznanjena distribucijska podjetja, januarja je agencija za energijo predstavila aplikacijo, podjetja pa so si lahko sama izračunala strošek omrežnine pred reformo in po njej. Z marcem, ko smo naredili izračune, smo poskušali preveriti pri distributerjih električne energije, ali so pravilni. Potem ko so se izračuni potrdili, smo okoljskega ministra Bojana Kumra zaprosili za sestanek in ga seznanili s tem, da bi lahko nova metodologija za uporabnike omrežja predstavljala velik problem. Minister je tudi javno zatrjeval, da bo prehodno obdobje trajalo dve leti, kar bi bil čas, v katerem bi se podjetja na spremembe lahko prilagodila. Do julija smo mu verjeli, a so poleti prišle spremembe, z oktobrom so začele veljati nove omrežnine.

Potem ko smo ministra seznanili z našimi predlogi izboljšav in nujnostjo prehodnega obdobja, da bi akt o omrežnini prilagodili, kjer bi bilo to mogoče, smo naleteli tudi na študijo Elektroinštituta Milana Vidmarja, v kateri so opozorili na iste stvari. GZS je pač treba kritizirati, Elektroinštituta si ne upajo.

Kako bodo spremenjene cene omrežnin vplivale na poslovanje podjetij?

Srednje veliko podjetje s 180 zaposlenimi, ki deluje v energetsko intenzivni dejavnosti, bo po novem letno za omrežnine plačevalo 111.000 evrov več, veliko podjetje z okoli 200 zaposlenimi, ki obratuje v energetsko intenzivni dejavnosti, pa dobrih 800.000 evrov.

Ko smo utemeljili, zakaj spremembe niso dobre, so nas začeli diskreditirati. Dejali so, naj podjetja, ki ne morejo plačati višje omrežnine, odidejo iz Slovenije. Ali je to pravi odgovor? Vsekakor ni. Menimo, da bo treba akt o omrežninah modificirati. Kako, pa smo opisali v konkretnih pripombah.

Kakšna bi bila optimalna rešitev za vse?

Podjetja se ne morejo prilagajati, če delajo vse dni v tednu po 24 ur. Prvi, najdražji časovni blok traja enajst ur. Podjetja si ne morejo privoščiti, da ne bi obratovala enajst ur oziroma da bi določene procese prenašala v dvourni blok v sredini in na koncu dneva oziroma zvečer. Možnosti, da bi nekako nadomestila višje omrežnine, nimajo.

Je takšna ureditev primerljiva z drugimi državami EU?

Primerjava metodologij za določanje omrežnine med posameznimi državami je nehvaležna, ker je nujno upoštevati več dejavnikov, recimo specifičnost nacionalnega gospodarstva in delež industrije, demografsko strukturo. Akt o omrežnini je neživljenjski in nelogičen. Podali smo priporočila, da je spremembe tarifne strukture omrežja treba objaviti dovolj zgodaj, da bi imeli odjemalci na voljo vse informacije pri odločanju o naložbah. Uveljavljanje novega tarifnega sistema brez zadostne predhodne priprave in brez postopnega spreminjanja tarif ni skladen niti s priporočili evropske agencije za sodelovanje energetskih regulatorjev (ACER) niti z veljavno zakonodajo.

Veliki odjemalci so priključeni neposredno na prenosno omrežje in ne obremenjujejo distribucijskega omrežja, katerega optimizacija naj bi bila primarni cilj uveljavljanja novega tarifnega sistema. Argument agencije za energijo, da so veliki odjemalci v preteklosti plačevali premalo, je s tega vidika vprašljiv in neutemeljen. Vprašati se moramo, kaj je agencija za energijo počela v zadnjih letih.

Ali na GZS podpirate gradnjo drugega bloka jedrske elektrarne (Jek 2)?

Gospodarstvo potrebuje predvidljive konkurenčne pogoje. Eden od teh je energija. Ob energetski krizi, ko se je megavat električne energije povzpel na tisoč evrov, je bilo podjetjem zelo težko. S subvencijami so bile cene nižje, še zmeraj pa zelo visoke. Pri prehranski varnosti Slovenija žal ne more biti samozadostna. Edino področje, kjer je lahko samozadostna, je električna energija, kar bi morala država upoštevati. Na GZS stalno trdimo, da lahko s pravo mešanico obnovljivih in nizkoogljičnih virov zagotovimo samozadostno oskrbo. Zaskrbljeni smo, ker se polemike peljejo v napačno smer in ker se Termoelektrarna Šoštanj (Teš) primerja z Jekom 2.

Cilj bi moral biti razogljičenje energetike in gospodarstva. Ne z zapiranjem proizvodnje, saj to ni prava pot. Če želimo imeti samozadostno oskrbo, da izkoristimo sonce, veter, vodo, tudi biomaso, geotermalno energijo, ki so nestanovitni viri, potrebujemo tudi nadomestne, ogljične vire. Gradnjo Jeka 2, ki bi proizvajal nizkoogljično električno energijo, zagovarjamo. Proizvodnja jedrske energije v Sloveniji predstavlja 40 let dobre prakse, o jedrski energiji imamo znanje. V javnosti je govor o desetih, petnajstih milijardah, kar so visoki zneski. Gradnja šestega bloka v Tešu je stala 1,4 milijarde evrov, pri čemer se pozablja povedati, da je na podlagi tožbe Alstom 260 milijonov evrov vrnil in da je Teš stabilno proizvajal električno energijo. Zgrajen je bil sicer na napačnih podatkih. Narobe je, da pravosodni organi zadeve še niso zaključili.

Glavna težava Teša so emisijski kuponi. Vprašanje je, zakaj Poljaki nimajo težav z emisijskimi kuponi, zakaj se za njih ni izpogajala nobena od vlad. Za obnovljive vire je bilo doslej namenjenih okoli dve milijardi evrov subvencij. Po zadnjem nacionalnem in energetskem načrtu (NEPN) 5.0 bomo v Sloveniji do leta 2030 v obnovljive vire in v distribucijski sistem vložili skoraj deset milijard evrov, toliko, kolikor naj bi stal Jek 2. Pomembna je ustrezna mešanica, saj razogljičenja ne bomo dosegli le z obnovljivimi viri – v tem primeru ne bi imeli stanovitnega vira in konkurenčnih cen. Ne vem, ali bi si gospodinjstva lahko privoščila drago, uvoženo električno energijo.

Po mnenju GZS je zeleni prehod v EU napačno zastavljen. Doseganje podnebne nevtralnosti EU je ambiciozen cilj, ki pa ne sme ohromiti konkurenčnega položaja evropskega gospodarstva, ste dejali. Kako bi moral potekati zeleni prehod?

Delati je treba z roko v roki. Vodikove tehnologije še niso razvite. Ko se je kot energent ustoličil plin, se novih tehnologij ni intenzivno razvijalo. Zdaj ko sta nastopili energetska in posledično podnebna kriza, ki ju je treba obravnavati z vso resnostjo, smo na začetku raziskav možnih novih tehnologij. Dokler še niso razvite, ne moremo uničiti celotnega gospodarstva, nato pa ga na novo zgraditi. Obstajati bi moral postopen prehod. Zeleni prehod je nujen, a je zato potrebna prava energetska mešanica. Pomembne so pametne odločitve.

V Talumu so proizvajali primarni aluminij, katerega izdelava je bila energetsko intenzivna, z znanjem in tehnologijo pa jim je uspelo zmanjšati ogljični odtis. Po ukinitvi proizvodnje se primarni aluminij v Slovenijo uvaža iz tretjih držav, kjer je ogljični odtis pri njegovi proizvodnji mnogo višji.

Zakaj se zavlačuje z začetkom pogajanj za prenovo plačnega modela v zasebnem sektorju?

Pobudo o oblikovanju novega plačnega modela so dale delodajalske organizacije. Zelo sem bila vesela, da nam je uspelo prepričati ministrstvo za delo za financiranje študije o plačnih modelih v evropskih državah. Ta študija prvič predstavlja pravo podlago za primerjavo slovenskega plačnega modela s konkurenčnimi državami. Usedli se bomo za mizo, pogledali, kje so velika odstopanja v našem plačnem modelu, in z veliko napora, tudi sindikatov, ugotovili, kaj smo vsi pripravljeni narediti.

Povišanje minimalne plače ste na GZS veliko kritizirali. Kako komentirate prizadevanja sindikatov, da bi se osnovne plače, ki so lahko za nekaj sto evrov nižje od minimalne, izenačile z minimalno plačo? V nekaterih panogah je razlika še vedno 1:2. So podjetja pripravljena privoliti v takšne zahteve?

Eden od namenov prenove plačnega modela je, da z utopitvijo nekaterih dodatkov v osnovne plače izenačimo najnižje osnovne plače z minimalno plačo. Težko danes prejudiciram, o čem vse smo se pripravljeni pogovarjati, čas pa je, da pridemo do novega plačnega modela. Da mislimo resno, poleg predloga o izdelavi analize plačnih modelov, kaže tudi, da smo delodajalci ustanovili delovno skupino, ki se že ukvarja s to problematiko. V mislih moramo imeti tudi plačne modele konkurenčnih držav. O plačah bi se morali enkrat za vselej dogovoriti.

Poleg pogajanj o plačnem modelu se začenjajo pogajanja o pokojninski reformi. Pri pokojninah je mogoče, če želimo, da bo pokojninski sistem vzdržen, spreminjati najnižje pogoje upokojitve in višino pokojnin, kar – upoštevaje že zdaj v povprečju nizke pokojnine – ne pride ravno v poštev. Bi bilo smiselno minimalno starost ob upokojitvi vezati na pričakovano življenjsko dobo, po zgledu nekaterih drugih držav?

Na trg delovne sile mlajši v povprečju vstopajo kasneje kot v številnih drugih državah, zato zmerno podaljševanje starostne meje za upokojitev ne bi smelo predstavljati težav.

Kako komentirate, da bi se prispevne stopnje iz plač za pokojnine lahko povišale?

Bolj kot morebitno zviševanje starostne meje nas na GZS skrbijo predlogi o dvigovanje prispevne stopnje za pokojnine za delodajalce, kar bi prineslo dodatno obremenitev. Z uvedbo prispevka za dolgotrajno oskrbo prihodnje leto se bo celotna prispevna stopnja delodajalcev in delojemalcev na plače povišala na več kot 40 odstotkov, kar ob dohodninski progresivni lestvici in odsotnosti razvojne kapice pomeni še večjo obremenitev plač. Smiselno je, da se pri usklajevanju pokojnin bolj upošteva inflacija kot rast plač. Po drugi strani pogrešamo okrepitev davčne olajšave za drugi pokojninski steber. Veseli me, da smo se o pokojninski reformi usedli za mizo, da ne bo tako kot pri dolgotrajni oskrbi, ko smo delodajalci in delojemalci prejeli po en odstotek dodatnih obremenitev plač brez socialnega dialoga. To zagotovo ni bila dobra praksa.

Kakšen odnos imajo podjetja glede pravice do odklopa zaposlenih?

Podjetja spodbujamo, da to pravico, ki temelji na mednarodni konvenciji, uredijo v internih aktih.

V kolikšni meri bodo potrebne prilagoditve, bodo delovni procesi trpeli?

Ne. Prepričana sem, da v večini podjetij že zdaj velja, da se od delavcev ne pričakuje, da se javijo na telefon ali odzovejo na elektronsko pošto po koncu delovnega časa ali med dopustom. Od nekaterih posameznikov, kar mora biti določeno v internem aktu, pa se lahko pričakuje, da se odzovejo tudi v takih primerih.

Za koliko se je pred leti zmanjšalo članstvo podjetij v GZS, ko ni bilo več obvezno?

V času obveznega članstva smo imeli približno 66.000 članov, danes jih imamo blizu 6000.

Bi moralo biti članstvo v GZS spet obvezno?

Veliko stvari delamo za celotno gospodarstvo in ne samo za naše člane. Vključujemo se v razne zakonodajne postopke in si prizadevamo za spremembe predlogov zakonov, ko je to smiselno. Borimo se, da podjetja prej pridejo do okoljevarstvenih dovoljenj. Pri omrežninah smo morali narediti analize, da smo pokazali, da se je država te problematike lotila neustrezno. Ukvarjamo se z nacionalnim energetskim podnebnim načrtom države, za katerega ne moremo reči, da je dober, če ne naslavlja dovolj ​​razogljičenja. Vse to in še več so specifične zadeve GZS, za katere ne prejemamo plačila, čeprav jih opravimo namesto države. Za ta del bi morali prejeti neko nadomestilo.

Od koga?

Od tistega, namesto katerega te naloge opravimo, na primer od države. S tem, ko se na GZS ukvarjamo z različnimi problemi, nadgrajujemo tudi sami sebe. Za določena področja bi lahko prejeli javno pooblastilo. Nedvomno smo reprezentativne zbornice podporno okolje za gospodarstvo in delujemo v korist celotnega gospodarstva.

V času energetske krize smo preučili in predlagali nabor ukrepov za celotno gospodarstvo, da smo prišli do sheme za podporo prizadetim podjetjem, ki je delno ublažila negativne učinke energetske krize na poslovanje slovenskega gospodarstva. Ko si prizadevamo za povečanje sredstev, namenjenih za raziskave, razvoj in inovacije, to počnemo za celotno gospodarstvo. Ko se borimo, da bi lahko v razumnem času prejeli okoljevarstveno dovoljenje, ne da se nanj čaka tri, štiri leta, kar pomeni, da je nekaj hudo narobe, saj v tem času tehnologija zastara, se zavzemamo za vse. S tem je povezana še dodatna težava: podjetje lahko uspešno kandidira za sredstva na javnem razpisu, nazadnje pa ne dobi okoljevarstvenega dovoljenja. Lahko, da je včasih dokumentacija slabo pripravljena, zato bi morali postopke izdaje okoljevarstvenih dovoljenj že zdavnaj digitalizirati; če ne bi bili priloženi vsi zahtevani dokumenti, oseb, ki želijo pridobiti dovoljenje, sistem ne bi smel spustiti v naslednjo fazo. Tako bi izdaje okoljevarstvenih dovoljenj lahko pospešili. Seveda bi morali biti predpisani roki, v katerem se mora odgovorna oseba opredeliti, ali je vloga popolna ali ni. S podobnimi težavami se srečujejo tudi v nekaterih drugih državah, vendar je pridobivanje okoljevarstvenih dovoljenj v Sloveniji postalo že povsem nevralgična točka.

Je v Sloveniji lepo živeti, bi živeli kje drugje?

Sem zelo ponosna Slovenka. Veste, kaj me boli? Da se ne slišimo, čeprav se veliko pogovarjamo. Vedno smo drug proti drugemu. Vzemimo za primer gradnjo Jeka 2. Dajmo na mizo pluse in minuse. Zakaj so potrebne diskreditacije? V interesu nam je, da ne sprejemamo še ostrejše zakonodaje, kot nam jo predlaga EU, da poskušamo delovati v dobro vseh nas, v dobro družbe. Kajti potem nam bo v Sloveniji še lepše.