Morda lahko verjamemo, da je nasprotovanje genocidu in ubijanju otrok samoumevno, a pride čas, ko ni nič več samoumevno. In zato, pravim, ni težko razumeti vseh, ki so festival Fabula in Noama Jurana pozvali, naj se javno distancirata od države Izrael in se opredelita do njene okupacije Gaze. Razumljivo je, da med ubijanjem otrok na molk ne želimo pristati. Razumljivo je, da v trenutku, ko Benjamin Netanjahu samovoljno prekinja težko priborjeno premirje in obnavlja napade na Gazo in Libanon, ob molčanju obiskovalca iz Izraela čutimo nelagodje.
A nelagodje je bilo čutiti tudi ob pozivanju Noama Jurana, naj na dogodku v Cankarjevem domu govori o kolonizaciji in genocidu. Ena njegovih gostiteljic Alenka Zupančič je imela najbrž prav, ko je rekla, da zveni poziv kot obtožba. V vztrajanju pri nujnosti opredeljevanja je namreč skrita zavržna logika, da velja človek za krivega, dokler ne dokaže svoje nedolžnosti. In nelagodje je bilo čutiti tudi zato, ker to še posebej velja za Izrael in Izraelce. Bojkot Izraela je že od nekdaj priljubljeno kulturniško sredstvo nasprotovanja izraelski politiki do Palestincev in izraelski pisatelji, režiserji ali filozofi so morali vsakič znova v samoobrambi poudarjati, da ne podpirajo te politike.
