Zelenski si prisilo predstavlja kot kombinacijo vojaškega in diplomatskega pritiska na Putina. Vojaški pritisk bi zagotovilo raketiranje vitalnih ruskih ciljev na operativni globini bojišča, to je vsaj do Moskve. Političnega pa spreminjanje prevladujočega stališča do vojne med državami svetovnega juga, predvsem Kitajske, vodilne v BRIC. Vendar mednarodna prisila Putina v mir ne deluje, ker kumulativna pomoč Zahoda, brez direktnega vojaškega vpletanja v vojno ali odstopanja Ukrajini oborožitve za strateške namene, ni zadostna, da bi prisilila Putina, da konča vojno na podlagi ukrajinskih pogojev. Zato ima »načrt za zmago« Zelenskega bolj ukrajinske notranjepolitične motivacijske cilje kot realno verjetnost za uspeh.
Prisilni mir z omejeno časovno dimenzijo
Tudi na Netanjahuja mednarodna prisila v mir ne deluje. V ZDA ima odprto okno priložnosti, vsaj do predsedniških volitev, da po svoje ureja odnose v regiji. Tudi z novo administracijo, ne glede na predsednika ali predsednico, se ne bo kaj prida spremenilo. Evropa zaradi zgodovinskih razlogov in različnih nacionalnih interesov ni zmožna skupnega odziva. Putin je preveč zaposlen z Ukrajino. Kitajsko skrbi predvsem iranska nafta. Zato lahko arogantno prezre tudi Združene narode in njihovega generalnega sekretarja Antonia Guterresa razglasi za nezaželeno osebo ter mu prepreči vstop v Izrael. Samo velike sile skupaj bi lahko prisilile Izrael v drugačno varnostno politiko v regiji in zagotovile pogoje za nastanek takšnih palestinskih političnih struktur, ki ne bi vključevale terorizma kot vladajoče varnostne politike. Vendar je svet trenutno v preveliki disonanci, da bi bil tega sposoben.
Čeprav je res, da se Ukrajinci v tej vojni borijo tudi za zahodne interese, pa v njej niso zgolj proksiji – posredniki, temveč gre v osnovi za nacionalno osvobodilno vojno. Državo je težko prisiliti v mir, če si bolj od tega želi svobodo oziroma meni, da s tem ogroža svoje življenjske interese. »Podpiranje vojne, ki lahko sproži globalno jedrsko kataklizmo, ni v interesu sveta,« pravijo mirovniki. »Mir brez doseženih ciljev v Ukrajini ni v interesu Rusije,« pravijo v Moskvi. »Mir v ozemeljsko okrnjeni državi ni v interesu Ukrajine,« pravijo v Kijevu. Na mir v biblijskih mejah od morja do reke prisegajo v Izraelu, enako na Palestino od reke do morja prisegajo v Hamasu, Hezbolahu in Iranu. Prisilni mir za agresorja, ki zmaguje, ni enako kot prisilni mir za njegovo žrtev. Kadar pa izgublja, je to nekaj povsem drugega kot za branilca, ki se uspešno brani. Državo lahko držimo prisilno v miru, samo dokler obstaja zadostna zunanja prisila. To pomeni, da ima prisilni mir vedno omejeno časovno dimenzijo, pogojeno s tem, kdo to počne, s kakšnim mandatom in s kakšnimi silami, po kakšni ceni in kdo to plača.
Zmota o pokopališkem miru na Bližnjem vzhodu
Trenutno mir ni mogoč, ker vse vojskujoče se strani verjamejo v absolutno zmago. Rusija na podlagi svoje številčne ekonomske, demografske in vojaške premoči, podprte z jedrsko grožnjo ter širšo geopolitično zaslombo svetovnega juga, s Kitajsko na čelu. Ukrajina upa, da ji bo uspelo okrepiti svojo nacionalno obrambo ter kompenzirati številčno inferiornost z zadostno vojaško, finančno in politično pomočjo Zahoda. Ne ena ne druga stran (še) ne čutita, da kumulativna cena nadaljevanja vojne presega cilje, ki sta si jih zastavili. Za Rusijo osvojitev dela ozemlja Ukrajine in sprememba tamkajšnjega političnega režima. Za Ukrajino povrnitev popolne integritete državnega ozemlja in ohranitev politične samostojnosti, vključno s svobodo izbire mednarodnih povezav. Pot do Netanjahujevega prisilnega miru s Palestinci je razmeroma preprosta – pobiti politično in vojaško vodstvo Hamasa in Hezbolaha, ne glede na to, kje in s kom živijo ter kolikšne so kolateralne žrtve. Gazo spremeniti v sodobno Kartagino in očistiti ozemlje Palestincev ter s tem zagotoviti etnično čisto ozemlje za biblijsko judovsko državo. Tako ne bo nikogar za pogajanja o miru. Vendar je takšen pokopališki mir na Bližnjem vzhodu Netanjahujeva zabloda, ki Izraelu ne more zagotoviti normalnega sobivanja v regiji.
Ukrajina se približuje trem letom vojne, od Hamasovega terorističnega napada na Izrael je minilo leto dni. To je zelo dolgo obdobje za ljudi, ki se jih vojna neposredno dotika. Za borce na frontnih črtah je to tisoč ločnic med življenjem in smrtjo. Za vse preostale je to vprašanje statistične verjetnosti, da te zadene raketa, dron, da stopiš na mino ali tisoč drugih verjetnosti, da se ti kaj hudega zgodi v vojni. Za vse, ki živimo na bližnjem ali oddaljenem obrobju vojne, gre za bolj ali manj zavedni strah, da se bo premaknila bliže, morda celo prestopila domači prag. Vojna v Gazi je videti, kot da so se čas, prostor, uničenje in smrt zgostili v eno samo neprekinjeno grozo. Izrael kot razmeroma majhna država (po številu prebivalstva, površini in nacionalnih resursih) ima zastrašujočo vojaško moč. Ker jim hrbet varuje politično in varnostno velika sila (ZDA in Evropa), se lahko hitro iz obrambne prelevi v agresivno dominantno regionalno silo. Njegov primer je privlačen magnet za vse politične sile z odkrito ali prikrito agresivno lokalno/regionalno agendo ter cilji.
Sodobni agresorji za svoje početje neradi uporabljajo izraz vojna, ljubši jim je izraz operacija. Rusija že tretje leto v Ukrajini vodi »specialno operacijo«, Izrael v Libanonu izvaja »omejeno operacijo«, vojna se (za sedaj) ne imenuje niti raketna izmenjavo z Iranom. Terorizem je v mednarodnem vojnem pravu nedopustna oblika vojskovanja. Vendar je državni terorizem v nasprotju z nedržavnim/paradržavnim postal obče sprejemljiv. Primer Izraela kaže, da je državni terorizem, v primerjavi s paradržavnim, izrazito uspešnejši na vseh ravneh vojskovanja. Zahodna skupnost, z ZDA na čelu, ostaja pri tem tiho ali zgolj mrmrajoča. Maščevanje, ki ga vojskujoče se strani obljubljajo druga drugi, ni racionalna vojaška opcija za zagotavljanje političnih ciljev. Je zgolj oblika eskalacije iracionalnega nasilja, ki hrani nacionalno sovraštvo ter pomirja strahove in frustracije. In ohranja na oblasti avtokrate vseh vrst.
Normalno je, da večina ljudi podpira idejo o takojšnjem premirju/miru, tudi s prisilo, če ne gre drugače. Po septembrski raziskavi Mediane se skoraj polovica Slovencev po dveh letih počuti manj varne, medtem ko se druge polovice vojne tako rekoč ne dotikajo, njihovo občutenje varnosti se ni v ničemer spremenilo. Kar tretjina se jih danes zaradi vojn v Ukrajini in Palestini počuti manj varnih, več kot polovica se jih čuti ogroženih zaradi migrantov, ki jih generirata ti vojni. Vendar bo mirovni proces stekel šele, ko vojskujoče se strani ne bodo več prepričane o svoji absolutni zmagi, ki zaradi notranjih (Rusija, Izrael) ali zunanjih vzrokov (Ukrajina, Palestina) ne bo več mogoča oziroma bo njena cena previsoka ali nedosegljiva. Ko bo relativna zmaga bolj sprejemljiva opcija kot nevarnost absolutnega poraza v nadaljevanju vojne.
