Kot bi duh velikega racionalizatorja in pocenitelja ameriške administracije, vsemogočnega, genialnega, nedotakljivega možakarja z motorko Elona Muska že preveval slovensko administracijo. Strah, da si bomo po naslednjih volitvah, ko bo specialni povratnik J. J. spet prevzel vajeti, od najslavnejšega slovenskega zeta Donalda izposodili Muska, da nam z motorko uredi levo, nesposobno, preštevilno, nepotrebno administracijo, torej že učinkuje. Skratka, naročiš se po telefonu, vzameš listek s številko, v petih minutah si na vrsti, v treh minutah urediš zadevo in greš. Če smo si nekoč od Amerov izposodili Jeffreyja Saxa, da nam razsuje finančni sistem, zakaj si ne bi Elona ali pa vsaj Mahniča, njegovega velikega oboževalca, da nauči birokracijo kozjih molitvic. Vzemimo od Donaldovih jenkijev najboljše.
A je to bil samo lep uvod v še lepše nadaljevanje. Pred izhodom iz upravne enote je nosnice pobožala ena najlepših zimskih vonjav – zadišalo je po kuhanem vinu. Pa tudi po čaju z rumom in, naj me koklja brcne, če ne tudi po šumadijskem čaju ali po domače toplem žganjčku. Tam je stala lepo okrašena stojnica, kar nekaj starejših občanov se je gnetlo okrog nje; iz preprostih plastičnih kozarčkov se je rahlo kadilo. To je seveda velik kakovostni korak naprej v ponudbi državnih storitev, sem ugotavljal prijetno presenečen. Takoj sem se pridružil tam zbranim starostnikom in si naročil kuhančka.
