V Velenju gospodarjenje z energetiko ni ravno brezhibna disciplina, če rahlo metaforično povzamemo zgodovino upravljanja Premogovnika Velenje in Termoelektrarne Šoštanj. Premogovnik Velenje bi lahko nehal delovati že leta 2027, proces zapiranja pa naj bi državo stal milijardo evrov. Po zaustavitvi odkopavanja bo za zapiralna dela potrebnih še petnajst do dvajset let.
»Zaradi prehoda Slovenije in EU v brezogljično družbo so se razmere v rudarstvu močno spremenile. Vlada Republike Slovenije je januarja 2022 sprejela Nacionalno strategijo za izstop iz premoga in prestrukturiranje premogovnih regij v skladu z načeli pravičnega prehoda. Ta določa, da bo Slovenija najpozneje leta 2033 prenehala uporabljati premog za proizvodnjo električne energije. Ne glede na to, da je zadnje čase veliko govora o tem, da se bo premogovnik zaprl še pred tem, se moramo zavedati, da bomo tudi po prenehanju obratovanja potrebovali precejšnje število strokovno usposobljenega kadra, ki bo poskrbel za zapiranje Premogovnika Velenje,« pojasni generalni direktor Premogovnika Velenje Marko Mavec.
Ključno vprašanje je, v kaj se bo dolina preobrazila v prihodnosti, kakšne priložnosti bo nudila svojim občanom, da se ti ne bodo začeli izseljevati, kot se je že zgodilo v rudarskih regijah s podobnimi zgodbami. Aktualno sliko mesta oriše nekdanji rudar, sindikalist in aktivist Asmir Bećarević: »Prepričan sem, da z vsem tem znanjem, ki ga imajo zaposleni, lahko naredimo odlično zgodbo, če bi res bili enotni in če ne bi gledali na lastne osebne interese, kdo bo čim več denarja, ki prihaja v Šaleško dolino, spravil na neke zasebne račune in v osebne žepe. V tem je problem: na koncu bodo breme vsega tega nosili prebivalci Šaleške doline, nenazadnje z višjo ceno ogrevanja. Že zdaj se odražajo tudi višje cene stanovanj, na splošno je standard življenja v Velenju postal precej drag, saj so cene primerljive s tistimi v prestolnici.«
V Premogovniku zatrjujejo, da že danes razmišljajo o tem, kako nadomestiti delovna mesta, ki so vezana na premogovništvo. »Imamo ogromno strokovnega znanja, imamo energetsko lokacijo in razvijamo programe, ki bodo zanimivi za trg. Naša prva skrb, poleg ravnanja z okoljem, bo tako dolgoročno zagotavljanje in ohranjanje delovnih mest, in sicer z oblikovanjem novih programov ter z obstoječimi programi, ki so tržno zanimivi. Pri tem gre za razvojno-raziskovalne projekte, ki so sofinancirani iz evropskih sredstev, ter programe naših hčerinskih družb,« pove Marko Mavec.
Iz roda v rod
Velenje je socialistični fenomen. Mesto, ki so ga zgradili delavci za delavce, je po drugi svetovni vojni pognalo intenziven industrijski razvoj. Skozi zgodovino se je uveljavilo kot strateško energetsko območje, tako v Jugoslaviji kot v samostojni državi. Možnost izkopavanja velikih količin premoga, tega »črnega kamna, ki gori«, in proizvodnja električne energije sta mestu dala pečat. Specifika rudarjenja je namreč v tem, da to ni zgolj poklic, nekako skrivnosten ljudem, ki delajo na običajni nadmorski višini. Okoli rudarjenja je zgrajena celotna kultura in identiteta nekega kraja. »Kjer koli v državah bivše Jugoslavije, pa mogoče tudi drugje po Evropi, bodo Velenje znali povezati z Gorenjem in premogovnikom. Takrat je bila vizija snovalcev, da rudarji delajo v jami in njihove žene v tovarni. Ko rečeš Šoštanj, vsak pomisli na termoelektrarno. Včasih, ko si rekel premogovnik, je to pomenilo knapovski duh, solidarnost in ti ni bilo težko, ker si vedel, da boš dobil zaposlitev, stanovanje, saj so bili takrat stanovanjski skladi, in penzijo. Ta poklic se je prenašal iz roda v rod,« pripoveduje Asmir Bećarević. »Zagotovo je rudarski poklic izjemno specifičen. Ne temelji samo, kot si nekdo predstavlja, na fizični moči. V jami je nenazadnje kar nekaj mehanizacije in vso to mehanizacijo je treba upravljati. V osnovnem procesu pridobivanja premoga sodelujejo številni, od tistih, ki so po stroki rudarji, električarji, strojniki, vse do čistilk, ki po koncu izmene rudarjem operejo oblačila.«
Bećarević je bil tisti, ki je pred dvema letoma v medijih opozarjal na porazne malice velenjskih rudarjev. Rezultat njegovega sindikalnega delovanja je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi v Premogovniku Velenje, ki se je izkazala za nezakonito, odločitev drugostopenjskega sodišča pa bo prav v teh dneh postala pravnomočna. Bećarević, ki je v zgodbo o energetiki aktivno vpet od leta 2014 in redno spremlja dogajanje na tem področju, je danes kot poslovni sekretar zaposlen v odvetniški pisarni, pri čemer ostaja družbeno aktiven in še vedno pomaga sindikatu velenjskih rudarjev. Na podlagi tega, kar mu poročajo nekdanji sodelavci in prijatelji, so velenjski rudarji precej slabo poučeni o vsem, kar se trenutno dogaja. »Določen del zaposlenih, ki sodelujejo pri teh pogajanjih, jih ne obvešča redno in transparentno. Predvsem transparentno. V zadnjih dneh so me veliko klicali in tudi mene spraševali, ali kar koli vem. Pojavila se je celo pobuda po sklicu zbora delavcev, da jim te zadeve pojasnijo. Večina rudarjev še vedno nekako upa, da se bo stvar uredila na drugačen, mil način. Zadnje čase slišimo veliko o 'pravičnem prehodu'. Če boste vprašali vodstvo podjetja in določeno skupino zaposlenih, bodo rekli, da dialog konstantno teče. Dialog teče na tej reprezentativni ravni – sindikat, svet delavcev, vodstvo podjetja. Ampak koliko je ta dialog v resnici iskren, je drugo vprašanje. Izkazalo se je, vsaj dokler sem bil še zaposlen v Premogovniku Velenje, da je vodstvo podjetja želelo večino teh pogovorov in dogovorov nekako pustiti za zaprtimi vrati, da ne bi bili zaposleni seznanjeni z dejanskim stanjem. To je bil večen problem. Pred kakršnimi koli sestanki ali pogajanji so dajali na mizo dogovor o zaupnosti. Prepričan sem, da se to dogaja še danes.«
Vprašanje pravičnosti
Asmir Bećarević se boji, da bodo na koncu te zgodbe tisti, ki so neposredno vezani na proizvodni proces pridobivanja premoga, imeli najmanj koristi. Pravičen prehod si predstavlja tako, da rudar ne bi smel občutiti, da gre iz ene v drugo dejavnost, in da bo dejansko to drugo dejavnost tudi sprejel, tako kot je sprejel dejavnost rudarstva. »Predvsem bi bilo treba rudarje vprašati, oziroma ne samo rudarje, vse zaposlene, kaj si oni dejansko želijo početi po tem, ko ne bodo več delali v dejavnosti pridobivanja premoga. Tu ne gre samo za rudarski poklic, veliko je električarjev, strojnikov, ki delajo v jami, ampak električar se bo nekako lažje znašel in ostal v svojem poklicu. Rudar pa se v tej lokalni skupnosti zelo težko prekvalificira. On se mora dobesedno prekvalificirati v popolnoma nov, drug poklic. Lahko bi se načeloma zaposlovali v kakšnih kamnolomih ali pa tunelogradnjah, ampak potem so to verjetno neka oddaljena delovna mesta in najbrž slabše plačana.«
Sogovornik je Premogovniku Velenje večkrat predlagal, naj naredijo poglobljene analize oziroma ankete z zaposlenimi, na kakšen način oni vidijo ta pravičen prehod, saj bi se tako lažje lotili celotne zadeve, a so se po njegovem mnenju v Šaleški dolini vsega skupaj lotili v napačni smeri. »Najprej so se začeli pogovarjati na vrhu, nihče pa se ni ukvarjal z zaposlenimi. Zdaj ti samo čakajo, kaj bo kdo naredil in kje bo kdo pristal.« Bećarević napoveduje, da jih čakajo slabše plačana in manj ovrednotena dela, če ne bodo jasno izrazili svojih pričakovanj. Vsi rudarji prav tako ne bodo mogli opravljati rudniških zapiralnih del. »Ne smemo pozabiti še na ogromno invalidov, ki so vezani predvsem na transport premoga. Ko se bo spravila zadnja tona premoga iz jame, bo med zaposlenimi večje število teh invalidov, ki jim bo treba v tistem trenutku najti drugo ustrezno delovno mesto. Če kdo misli, da je pravičen prehod to, da boš nekomu samo zagotovil neko zaposlitev na nekem drugem delovnem mestu, na katerem se mu bo poslabšal njegov materialni položaj, to zame ni pravičen prehod.« Direktor Premogovnika Marko Mavec na očitke odgovarja, da zaposlene že dlje časa seznanjajo s situacijo, se redno srečujejo in dogovarjajo tudi s socialnimi partnerji. »Predvsem pa vedno znova izpostavljamo, da bomo v Šaleški dolini storili vse, da bo prestrukturiranje izpeljano z načeli pravičnega prehoda, k čemur se je zavezala tako Evropa kot tudi Slovenija,« poudarja.
Leta 2014 je Anton Lisec v jami Rudnika Trbovlje - Hrastnik vodil zadnjo stavko zasavskih rudarjev. Ko je tamkajšnjemu rudniku grozil stečaj in odprava delavcev brez ustreznih nadomestil, ko je bila delavska zakonodaja zanje samo črka na papirju, so se rudarji odpravili v jamske rove in tam vztrajali, dokler niso bile po dolgih pogajanjih izpolnjene njihove zahtevane pravice.
»Že sam začetek konca, tisti famozni referendum leta 1999 o neizgradnji tretjega bloka trboveljske termoelektrarne, je pomenil konec Zasavja. To je bilo pri nas konec energetike. Ni šlo samo za neizgradnjo T3, ampak za zaprtje rudnika. To smo po tihem vedeli vsi. Tiste bučke, ki jih zdaj prodajajo v Velenju, da bo po zaprtju rudnika vse isto – nič ne bo isto. Razumem, da se ta zgodba mora zaključiti, če gledamo z vidika čiste ekologije. Ampak če gledamo situacijo, kakršna je trenutno v svetu, se bomo pa še zelo spraševali, zakaj smo vse to zaprli, ker bodo prišli časi, ko nas bo zelo zeblo in ne bomo vedeli, kam priključiti računalnike. Nočem biti črnogled, a te zgodbe je po mojem konec zaradi pohlepa.«
Lisec je v družini peta generacija rudarjev. V Trbovljah je zrasel in tukaj ostaja. Spominja se, da je bil ta kraj pred desetletji večji kot Velenje. Sliši se kot črni humor, ko govori o današnji sliki, ki se kaže kot posledica zaprtja rudnika: »Trbovlje je še konec 80. let prejšnjega stoletja imelo 13.000 zaposlenih. Malo več ima sedaj prebivalcev. Danes je zaposlenih 3000 občanov, največji zaposlovalec je bolnišnica. Pa še to hočejo zapreti.«
Trboveljski rudnik so zaprli leta 2018. Letos, 30. septembra, bo šel v dokončno likvidacijo. Anton Lisec je dal skozi proces zapiranja, bil je na kraju dogajanja in je med tistimi, ki si znajo najbolje predstavljati, kaj čaka Šaleško dolino glede na trenutne razmere. »Nikoli ne bom pozabil, da ne moreš nikomur verjeti. Odnosi znotraj podjetja, ko se potem začnejo delati viški in lažne obljube … Za tistega, ki je v tem sistemu, to ne pomeni nič dobrega. Najbolj grozno pa je, da bodo že tako razrahljani odnosi v družbi še slabši, ker se bo govoričilo, goljufalo, delalo po poznanstvih.«
Obdržati spomin
V Trbovljah so od rudarske dejavnosti ostali zapuščene, neurejene kolonije, degradirane površine in pa precej skrhani odnosi med ljudmi. »Ključen problem je v tem, da kamor koli boš rudarja prezaposlil, ne bo imel istega standarda, kot ga je imel kot knap.« Dokler bo živ, si je sogovornik zadal tiho moralno zavezo, se bo ukvarjal z ohranjanjem spomina na dejavnost, ki jo je opravljal vse življenje. Danes skoraj vsak dan ureja rudniški arhiv, vodi rudarsko etnološko društvo Perkmandeljc, skupaj z lokalnimi podjetniki, nevladniki pa tudi z lokalno »oblastjo« se trudi obdržati spomin na zlate čase rudarstva.
Na pogovor je Lisec prišel ravno s šolske delavnice, na kateri je otrokom razlagal o zgodovini tega kraja. »Veliko teh otrok sploh ne ve, da je bil tu rudnik. Ni več tiste duše. Tu nas je rudarjev za prešteti na prste ene roke. Ostala je stara populacija, veliko je priseljencev.« Prelomnico rudarske zgodbe svojega kraja, na kateri se je znašel, je spremljal z grenkobo. Še danes mu je težko govoriti o tem, kaj vse je konec rudnika pravzaprav pomenil. »Sem pa tudi olajšan. Po eni strani je mogoče prav, da je konec. Rudar je še vedno eden najtežjih poklicev na svetu. Je pa tudi res, da se vsak sam odloči. Nihče ni nikogar silil, da gre to delat. Opažam pa še nekaj, in sicer to, da se mora stvar zaključiti, da ljudje začutijo, kaj so imeli in izgubili, ter začnejo svojo zgodbo postavljati na novih, drugačnih temeljih.«
Kot slon v trgovini s porcelanom
Marko Funkl je v občini Hrastnik župan že šesto leto. Od blizu je spremljal in opozarjal na dogajanje z zapiranjem Rudnika Trbovlje - Hrastnik. Zaprli so ga leta 2014, še letos pa bo šel dokončno v likvidacijo. Zasavje in Šaleška dolina imata sicer popolnoma različni izhodišči, pojasni. »Pri nas je energetiko zaprla država z referendumom, za katerega menim, da je bil slab, ker se je vnaprej vedelo, kakšen bo rezultat. Če tri četrt Slovenije vprašaš o tem, ali želijo živeti v čistem in lepem okolju, bodo seveda glasovali za. Za ljudi v Šaleški dolini pa je to drugačno vprašanje. To ni samo socialni ali ekološki program, nenazadnje dolina od tega živi. To ni populizem županov. Ključen podatek, s katerim moramo operirati, je, da v Zasavju od leta 2003, ko je prišla odločitev o zaprtju rudnika in termoelektrarne, do danes živi 10.000 ljudi manj.«
Zasavje ima trenutno najstarejšo populacijo v državi, vrh staranja bo doseglo leta 2032, Slovenija pa šele leta 2050. Na podlagi izkušenj je Marko Funkl predstavil formulo, ki pride, ko država v določeni regiji plansko zapre eno panogo, kot je energetika, in je ne nadomesti z novo. »Pojavi se ti demografija, depopulacija in sociala. To je nekaj, kar bi moralo priti skupaj v paketu. Pogovarjal sem se z gospodom Kopačem, ki je bil minister za okolje, ko se je pri nas zapiral rudnik, in pravi, da so bili rudniki v Zasavju dobro zaprti. Kar se tiče sociale, so res bili. Kot vem, noben rudar ni ostal brez službe, brez socialne varnosti, brez upokojevanja. Država je dala ogromno denarja za zaprtje zasavskih rudnikov. Dala je veliko denarja za ureditev degradiranih površin, ki so jih za seboj pustili rudniki. Mislim, da se je država izrazito napačno lotila finančnega zapiranja tega in to je tisto, na kar sem opozoril kolege v Šaleški dolini.«
Ključna naloga države mora biti, da poskrbi za razvoj nove, usmerjene dejavnosti. V Hrastniku je bila po mnenju župana ena večjih napak, da so območje rudnika prodali 21 lastnikom. Rudniku so namreč zadali, da mora razprodati svoje premoženje, s tem finančnim prilivom pa poskrbeti za sanacijska dela. »Drugi primer slabe prakse je bil, ko smo morali odkupiti tri parcele od rudnika v likvidaciji, kjer bomo gradili dom starejših. Morali smo jih odkupiti, komunalno opremiti za državo, ker bo dom starejših državni. To še razumem, a potem smo morali pridobiti gradbeno dovoljenje in vse skupaj brezplačno prenesti na državo. Se pravi, da smo morali odkupiti parcele od državnega podjetja in jih prenesti na državo, če smo želeli ohraniti potencialno lokacijo za gradnjo doma starejših. Če tega ne bi naredili, bi dobili špekulanta, ki bi kupil sredi prostora parcelo in bi jo preplačali petnajstkrat. To so težave, ki jih v šaleški regiji ne smejo ponoviti. Zakon o zapiranju je eno, zakon o prestrukturiranju je spet nekaj drugega, razprodajanje rudniške lastnine pa se ne sme zgoditi na način, da ne bo imela lokalna skupnost ali država besede pri tem, kaj hoče tam narediti.«
Past zelenega prehoda
Hrastnik danes oživljajo skupnostni in kulturni projekti, ki temeljijo na njihovi industrijski identiteti. Poleg 200 let rudarjenja imajo 165 let tradicije steklarstva in keramičarstva. Funkl razloži, da se usmerjajo zlasti k skrbi za infrastrukturo. Hrastnik je edina zasavska občina do sedaj, ki je podrla staro steklarsko kolonijo, kjer je bilo 110 stanovanj v obupnem stanju. Marca bodo začeli tam graditi 72 novih stanovanj. »To je eden do korakov, a ne more biti edini. Zelo veliko se ukvarjamo tudi s promocijo. Projekti, s katerimi se ustvarja pozitivna podoba doline, bi morali biti v skladu zapiranja in zelenega prehoda. Če se vedno, ko so problemi v Tešu, snema tisti velik dimnik, ima vsa Slovenija percepcijo, da je to zakajena dolina, kjer se razen črnega premoga valijo sami problemi, a je daleč od tega. Ljudje, ki imajo občutek, da živijo v lepem kraju, so veliko bolj nagnjeni k temu, da si tam ustvarijo dom, kot nekdo, ki ima percepcijo, da je vse črno in moreče.«
Na strehi osnovne šole v Hrastniku danes stoji prva skupnostna sončna elektrarna v državi, ki so jo v občini naredili sami. Hrastnik ima danes največ panelov na prebivalca v državi, vendar je sončna energija varljiva, saj ne omogoča natančne regulacije električne energije, hitro se pojavijo odvečni presežki toplote, ki jih ljudje ne porabijo. »Najbolj negativna plat tega zelenega prehoda je v resnici to, da so tisti, ki si postavijo električne elektrarne na streho, premožnejši in bolj izobraženi. Zeleni prehod bi moral temeljiti na tem, da enakovredno zmanjšujemo stroške za vse populacije. Država se v energetiki vede kot slon v trgovini s porcelanom. Na eni strani rušimo termoelektrarne, razmišljamo o hidroelektrarnah, za katere v resnici niti sami ne vemo, ali jih potrebujemo, hkrati se pogovarjamo o jedrski energiji.« Kar se tiče prihodnosti Šaleške doline, je sogovornik komentiral idejo o 160-megavatni sončni elektrarni na jezeru v Šoštanju. »Po eni strani je to zelo odbita ideja. Ker tako velike elektrarne v Sloveniji ne moreš dati nikamor drugam. Če imaš na degradirani vodni površini plavajočo sončno elektrarno, dobiš po eni strani pozornost, ker si edini, ki to ima.«
Kam naprej
Premogovnik Velenje bo še vsaj nekaj desetletij potreboval ustrezne in izobražene kadre s področij rudarstva, geodezije, strojništva, elektrotehnike, mehatronike. Glede na trenuten proces zapiranja rudnika in same smernice prehajanja v drugačne oblike energetike, v Šolskem centru Velenje odgovarjajo, da se glede relevantnosti njihovih izobraževalnih programov, povezanih z rudarjenjem, ni treba bati. Ravnatelj Višje strokovne šole Uroš Sonjak odgovarja: »Najprej bi opozoril na ime našega programa, to je Geotehnologija in rudarstvo, kar kaže, da gre za širok nabor strokovnih vsebin, ki se seveda uporabljajo tudi v rudarstvu. Znanje in izkušnje iz vsebin izdelave podzemnih prostorov, vrtanja in sidranja so zelo dobrodošli pri vseh večjih infrastrukturnih projektih. Povezava z vsebinami pridobivanja geotermalne energije odpira naslednje področje dela za naše diplomante. Ključno pa je zavedanje, da je to najnižja stopnja izobrazbe, ki omogoča opravljanje dela tehničnega vodje kamnoloma. To je oseba, brez katere kamnolom ne more obratovati. V Sloveniji je trenutno okoli 200 delujočih kamnolomov in mi smo edina šola te vrste.«
Rudarstvo se sicer bo prestrukturiralo, vendar vprašanje energetske oskrbe ostaja, zlasti na strateški lokaciji, kot je Šaleška dolina. Tukaj se bo energetika razvijala še naprej, je prepričan Asmir Bećarević. »Ne moremo govoriti o popolnem prestrukturiranju šaleške regije, ampak o delnem prestrukturiranju oziroma prestrukturiranju nekega podjetja, od katerega je v veliki meri odvisen način življenja v tej dolini. Prepričan sem, da je v Šaleški dolini, pa tudi v skupini Premogovnik Velenje toliko znanja, da bi lahko v zelo kratkem času skupaj z zaposlenimi našli nov poslovni model, s katerim bi lahko opravljali primerljive dejavnosti za primerljivo, morda celo bolje plačano delovno mesto. Ampak ne čutim, da bi ti, ki o tem odločajo, mislili v dobrobit doline in zaposlenih, ampak izključno za neke lastne interese. Nihče ne govori in noče biti iskren o tem, katera bo ta dejavnost, ki bo nadomestila premogovništvo. Mi v prvi vrsti potrebujemo ravno to. Takrat bo zame stvar veliko bolj jasna in poštena.«
Marko Mavec iz Premogovnika odgovarja: »Zaradi pomanjkanja kadra spodbujamo interes zaposlenih za vključitev v izobraževanje ob delu, naši zaposleni pa imajo že sedaj možnost usposabljanj ter prekvalifikacij v druge, sorodne poklice in so tako lahko zelo hitro usposobljeni za različna dela in jih bo tudi hitro možno prezaposliti. Za šolanje ob delu spodbujamo predvsem zaposlene z osnovnošolsko izobrazbo oziroma zaposlene na nekvalificiranih delih, ki jih usmerjamo v pridobitev tehnične izobrazbe (rudarstvo, strojništvo, elektro), hkrati pa želimo omogočiti možnost pridobitve višje stopnje izobrazbe oziroma prekvalifikacijo v drug poklic. Večino teh znanj bomo zagotovo potrebovali tudi po koncu odkopavanja premoga, v času zapiralnih del ter po oblikovanju novih programov in družb v dolini.« Po njegovih besedah si trenutno od kar nekaj projektov največ obetajo od energetskega projekta umestitve visokotemperaturne toplotne črpalke na lokaciji Premogovnika Velenje. »Gre za projekt, s katerim bomo izkoriščali toploto iz jamske odpadne vode in jo uporabljali za ogrevanje prostorov ter sanitarno toplo vodo. Premogovnik bo na tak način dosegel 40-odstotno samozadostnost in tako v enaki meri zmanjšal porabo toplote, pridobljene iz fosilnih virov.«
Asmir Bećarević je nekdanjemu vodstvu Premogovnika Velenje predstavil svojo idejo, in sicer da bi ta regija lahko delala na področju težke mehanizacije, ki jo rudnik servisira tudi sicer, s čimer bi privabila zanimanje širše evropske regije. »Težava je v tem, da se vodstveni kader nikoli ni mogel sprijazniti z dejstvom, da Premogovnik Velenje in rudarji ne bodo mogli več kopati takšnih količin premoga, kot so jih v preteklosti. To je največji problem. Poskušali so, z določeno reorganizacijo, z uvajanjem procesnega vodenja podjetja, prepričevali celo lastnika, da bodo oni z novim uvajanjem nekega procesnega vodenja kopali več, kot so v preteklosti njihovi predhodniki. To enostavno ni mogoče iz več razlogov. Predvsem ko je padla odločitev o gradnji bloka 6, so morali spremenili celotno projektno dokumentacijo. V tem trenutku so vidne posledice vsega tega zavajanja, ker so končno spoznali, da vse te obljube o odkopnih zalogah premoga niso uresničljive.«
O zadostnih količinah premoga bi se sicer dalo razpravljati, o varnem odkopavanju na ekonomsko sprejemljiv način pa debate ni, je prepričan Bećarević. Iz leta v leto je premog težje spraviti iz jame. Geomehanski pogoji so se spremenili zlasti z blokom 6. »Da bo bralcem lažje razumeti: predstavljajte si projektanta in statika, ki sta pred 30 leti pripravila vso potrebno dokumentacijo za gradnjo 50-nadstropne stolpnice. Natančno sta izračunala, kakšni morajo biti temelji in nosilna konstrukcija, da bo stavba kakovostno zgrajena in potresno varna. Nato pride k njima direktor in jima naroči, naj na obstoječo stolpnico, brez poseganja v temelje in nosilno konstrukcijo, dodata še 30 nadstropij. To je izjemen izziv. Po direktorjevih navodilih sta morala pripraviti novo dokumentacijo in začeti graditi dodatnih 30 nadstropij. Morda bi jim celo uspelo dokončati gradnjo, a že med to so se na nosilnih stebrih pojavile razpoke. Vsi, ki sodelujejo pri gradnji, vedo, da se bo ta stolpnica prej ko slej zrušila. To je situacija, ki jo danes doživlja Premogovnik Velenje. Ko sem z določenimi zaposlenimi na to opozarjal, so rekli, da zavajamo, da so to normalne razmere in geomehanski pogoji. Res je – a geomehanski pogoji, za katere je odgovoren tudi človek, ki je v preteklosti sprejel napačne odločitve.«
