Rekord je padel tudi v Sloveniji. Letos smo imeli na ravni države najtoplejši avgust v zgodovini meritev, odklon od povprečja za obdobje med letoma 1991 in 2020 je znašal 3,3 stopinje Celzija. Tudi sicer je bilo letošnje poletje najtoplejše v zgodovini meritev, odklon od povprečja pa je znašal 2,5 stopinje Celzija.
S tem pa rekordov še ni konec. Minulo nedeljo so rekordne temperature izmerili tudi za prvi jesenski mesec. Po podatkih Arsa so tako termometri po državi prvič v zgodovini meteoroloških meritev v Sloveniji pokazali več kot 35 stopinj v septembru. Na Arsu so v nedeljo izmerili rekordne vrednosti na vsaj petih postajah, in sicer najvišjo v Podnanosu, kjer so namerili 36,3 stopinje Celzija. To je 1,7 stopinje več od dozdajšnjega rekorda, ki so ga leta 1973 zaznali v Dragonji.
Ljudje trpijo in umirajo
Globalno gledano se je povprečna temperatura od leta 2011 do leta 2020 zvišala za 1,1 stopinje Celzija v primerjavi z obdobjem od leta 1850 do leta 1900. »Človeštvo trpi zaradi epidemije ekstremne vročine,« je konec julija letos ob objavi novega podnebnega poročila opozoril generalni sekretar Združenih narodov Antonio Guterres in pozval k ukrepanju za omejitev posledic vročinskih valov, ki se zaradi podnebnih sprememb še povečujejo.
»Danes se osredotočamo na posledice ekstremne vročine. Vendar ne smemo pozabiti, da obstajajo še številni drugi uničujoči simptomi podnebne krize – vedno bolj siloviti orkani, poplave, suše, požari v naravi, višanje morske gladine in še mnogo drugega. Da bi se spopadli z vsemi temi simptomi, se moramo boriti proti bolezni. Bolezen je norost, ki se kaže v sežiganju našega edinega doma. Bolezen je odvisnost od fosilnih goriv. Bolezen je podnebno neukrepanje,« je še poudaril in pozval k ukrepanju.
V začetku avgusta je evropski urad Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) opozoril, da zaradi posledic vročine letno umre več kot 175.000 ljudi v evropski regiji, kjer temperature naraščajo okoli dvakrat hitreje kot drugod po svetu. Poudarili so, da ocene kažejo, da je med letoma 2000 in 2019 po svetu vsako leto umrlo okoli 489.000 ljudi zaradi vročine, od tega 36 odstotkov oziroma več kot 175.000 ljudi na leto v evropski regij. V evropski regiji WHO je sicer 53 držav, med katerimi jih je nekaj tudi iz srednje Azije.
Regionalni direktor WHO za Evropo Hans Kluge pa je v izjavi opozoril, da ljudje plačujejo najvišjo ceno. Po podatkih WHO je namreč v evropski regiji v zadnjih dveh desetletjih smrtnost zaradi vročine narasla za 30 odstotkov, število smrtnih primerov zaradi vročine pa se je v skoraj vseh državah v regiji povečalo. Kluge je izpostavil, da temperaturni ekstremi poslabšajo kronične bolezni, vključno z boleznimi srca in ožilja ter dihal, duševno zdravje ter bolezni, povezane s sladkorno boleznijo. Pri tem je ekstremno vročino izpostavil zlasti kot težavo za starejše ljudi, dodatno breme pa lahko predstavlja tudi za nosečnice.
Po podatkih WHO je v evropski regiji glavni vzrok smrti, povezan s podnebjem, vročinski stres, ki nastane, ko človeško telo ne more več vzdrževati svoje temperature. V prihodnjih letih pa pričakuje, da bo zaradi globalnega segrevanja naglo naraslo število smrti, povezanih z vročino.
Težave smo si nakopali sami
Globalno gledano se je zadnja desetletja na planetu spremenilo kar lepo število stvari, tako na kopnem kot v oceanih in predvsem v ozračju. »Na kopnem je vsaj 40 odstotkov manj gozda in več kot polovica površine nosi pečat človekovih aktivnosti – od kmetijstva do urbanizacije. Ozračje ima zaradi delovanja človeka, denimo kurjenja fosilnih goriv in spreminjanje rabe tal, za polovico več toplogrednih plinov kot pred dvesto leti, poleg tega pa manj ozona in veliko antropogenih kemijskih primesi. Vse to lahko izmerimo ali opazujemo s sateliti. Posledica vsega tega je, da se je spremenila energijska bilanca planeta pri tleh. Zaradi vsega zgoraj opisanega tla sprejmejo več energije, kot je oddajo. To pa poganja podnebne spremembe, v prvi vrsti segrevanje in nato celo kaskado posledic, med katerimi so tudi vse bolj izraženi in pogostejši ekstremi,« pojasnjuje klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj.
Ljudje spreminjamo oziroma smo že spremenili kemijsko sestavo ozračja, saj smo vanj dodajali velike količine toplogrednih plinov, predvsem ogljikovega dioksida in tudi metana. Nismo segreli samo ozračja, spreminjamo tudi tla in naravo. Sekamo gozdove, več je poseljenih območij in vse več površin namenjamo za proizvodnjo hrane. Meteorolog Gregor Skok s fakultete za matematiko in fiziko pravi, da vse to ojača učinek tople grede, ki je bil prisoten že prej, zdaj pa je postal zaradi večje koncentracije toplogrednih plinov še močnejši.
»Zaradi tega se dvigne temperatura blizu tal, tam, kjer živimo. To povzroči tudi spremembe vremenskih vzorcev, s tem pa se lahko poveča pogostost ekstremnih vremenskih dogodkov. Ne spreminja oziroma segreva se samo ozračje, segrevajo se tudi oceani in tla, spreminja pa se tudi narava. Sekamo gozdove, več je poseljenih območij in površin, namenjenih za proizvodnjo hrane. Zavedati se moramo, da so ozračje in oceani povezani, da vplivajo drug na drugega. Hkrati z ozračjem se zato segrevajo tudi oceani. Vendar se ti segrevajo precej počasneje od ozračja, saj imajo večjo toplotno zmogljivost, ker je masa vode v oceanih veliko večja kot masa zraka, ki ga imamo na Zemlji. Imamo tudi morske tokove in imamo pretakanje zraka v ozračju na globalni ravni, kar imenujemo globalna cirkulacija ozračja in oceanov,« spremembe, ki se dogajajo, opisuje Skok.
Vsak vzrok ima posledice
Segrevanje v prvi fazi vodi do višjih temperatur zraka, tal in oceanov. Vse to pa vpliva na zračne in morske tokove. »Vloga obojih, tako morskih kot zračnih tokov, ki se pomikajo na dolge razdalje, je v tem, da poskušajo izenačevati temperaturo na Zemlji. Najtopleje je v tropskih predelih. Tam sončno sevanje pada najbolj pravokotno, zato je na voljo tudi največ energije in posledično so temperature najvišje. Najhladneje je v polarnih predelih, ker sončno sevanje pada na Zemljo pod večjih kotom in je tudi manj energije. Oceanski in zračni tokovi z mešanjem zraka in vode prerazporejajo to energijo po Zemlji. Posledično je zato v tropskih predelih nekoliko manj vroče, kot bi bilo, če ne bi bilo teh tokov. V polarnih predelih pa je nekoliko topleje. Temperature po Zemlji so zaradi tega nekoliko bolj izenačene, kot bi bile sicer, vseeno pa še vedno obstajajo precejšnje razlike,« pojasnjuje Skok in dodaja, da lahko zaradi sprememb, ki so posledica povečane količine toplogrednih plinov v ozračju, nastanejo spremembe globalne cirkulacije, kar vpliva na vreme in podnebje.
Te spremembe vsako leto bolj občutimo tudi na lastni koži. Temperature zraka blizu tal so se v povprečju na Zemlji dvignile že za dobro stopinjo Celzija. Nekje več, nekje manj. Nad oceani so se dvignile manj, nad kopnim več, tudi dve stopinji in več. »Verjetnost za vročinske valove se je že samo s tem povečala, saj na primer obstaja večja verjetnost, da bodo poleti višje temperature, kot so bile v preteklosti. Višje temperature pa pomenijo tudi večji toplotni stres, ne samo za ljudi, ampak tudi za živali in rastline. Poveča se tudi požarna ogroženost,« pravi Skok.
Zaradi vsesplošnega dviga temperature sedaj iz oceanov in tal izhlapi več vode kot prej, kar pomeni, da je v ozračju zato več vodne pare. Skok razlaga, da se vodna para v ozračju prej ali slej s kondenzacijo spremeni v kapljice oziroma ledene delce in nastane oblak, iz katerih lahko te padejo na tla v obliki padavin. »Več izhlapevanja pomeni tudi, da imamo na Zemlji skupno gledano več padavin kot včasih. A to še ne pomeni, da je padavin povsod več. Ker se hkrati spreminjajo tudi vremenski vzorci, imamo na nekaterih območjih več padavin kot prej, na drugih pa je padavin manj, kar lahko denimo oteži pridelavo hrane na teh območjih,« dodaja in kot posledico, ki se bo v prihodnje progresivno slabšala, izpostavlja še dvig morske gladine in taljenje ledenikov. »Do sedaj se je gladina oceanov v povprečju dvignila nekje za četrt metra, kar pa se bo v prihodnosti nadaljevalo, saj se oceani počasneje odzivajo na spremembe količine toplogrednih plinov kot ozračje. Kje se bo ustavilo, pa je spet odvisno samo od nas oziroma od končne količine toplogrednih plinov, ki jih bomo izpustili v zrak. Pri oceanih je pomembna tudi kislost morske vode. Ker je sedaj v ozračju okoli 40 odstotkov več ogljikovega dioksida, kot ga je bilo včasih, pred recimo 150 leti, preden se je začela industrijska revolucija, se več tega raztopi tudi v morski vodi. Zaradi tega se niža vrednost pH vode v oceanih, ki zato postajajo bolj kisli, kar pa negativno vpliva na nekatera živa bitja, ki živijo v njih.«
Zaradi vsesplošnega dviga temperature se topi tudi led, kar ima večplasten vpliv. Predeli, ki so bili prej zasneženi ali prekriti z ledom, so bili svetlejši in posledično se je tam velik delež sončne svetlobe odbil nazaj proti vesolju, Zemlja pa je prejela manj energije. »Če tega ledu ali snega ni več in je sedaj tam morje ali pa kopna tla, se več sončnega sevanja absorbira v teh tleh ali morju, kar pomeni, da imamo več energije, to pa še dodatno vpliva na dvig temperature. Ob taljenju ledu na kopnem, na primer na alpskih ledenikih in drugih visokih gorovjih ali na Grenlandiji, ta voda steče v oceane, zato je posledično v njih več vode, kar vpliva na dvig morske gladine. Pri dvigu gladine oceanov gre sicer za deljeni vpliv, del je zaradi taljenja ledu na kopnem, del pa zaradi volumskega raztezka vode v oceanih. Tudi volumen vode se namreč poveča ob višjih temperaturah,« dodaja Skok.
Ob tem klimatologinja Kajfež-Bogatajeva opozarja tudi na morske tokove. »Morski tokovi lahko dodatno grejejo ali pa hladijo podnebje, odvisno, v katero smer potujejo. Zalivski tok na primer je topel, saj prihaja z območij blizu ekvatorja. Greje zahodne obale Evrope, celo do Norveške. Hladni tokovi, na primer ob Labradorju, pa podnebje delajo veliko hladnejše. Lahko se zgodi, da bodo morski tokovi, ki jih poganja razlika v slanosti oceanov, zaradi globalnega ogrevanja doživeli znatne spremembe, še zlasti je pod drobnogledom znanosti Zalivski tok. Ta bi lahko oslabel in povzročil na obalah zahodne Evrope padec temperatur,« pojasnjuje.
Ekstremi tudi v prihodnje
Napovedi ta hip niso preveč optimistične, saj se podnebne spremembe celo stopnjujejo. Planet kot celota je že skoraj 1,5 stopinje Celzija toplejši, posamezne celine pa še bistveno več; Evropa dve stopinji, Slovenija pa že skoraj 2,5 stopinje več kot pred sto leti. »Do konca stoletja se bo ogrevanje nadaljevalo povsod, glede padavin pa bodo nastale velike razlike. Tam, kjer je že danes bolj sušno, utegne še bolj primanjkovati vode. Kjer pa je vode dovolj, je bo še več,« meni Kajfež-Bogatajeva, ki pričakuje, da se bodo temperature po svetu v prihodnje še poviševale. Največji dvigi bodo na Arktiki in na severu, tudi do osem stopinj do konca stoletja. Mi pa lahko po njenih besedah računamo na dvig temperature za tri do štiri stopinje Celzija. Dodaja še, da so črni scenariji zelo težko prevedljivi v posledice za življenje. »Kratko povedano, kakovost življenja bo bistveno slabša kot danes. Več kot polovica življenjskih oblik bo začasno izginila. Planet bo seveda preživel, saj je Zemlja izkusila še kaj hujšega, kot so antropogene spremembe.«
Tudi meteorolog Skok ocenjuje, da je stanje v prihodnosti odvisno od tega, koliko toplogrednih plinov bomo še izpustili v zrak, poleg teh, ki smo jih že. »Vse je odvisno samo od nas. Trenutno so se temperature zraka blizu tal v povprečju povišale za nekaj več kot eno stopinjo Celzija. Če bi zelo hitro omejili emisije in jih poskušali zmanjšati, kolikor se da, potem bi se morda segrelo še za kakšno stopinjo. Nekaj časa bi se temperature še višale, nato bi se to ustavilo. Če pa bodo emisije še naprej visoke, tako kot doslej, se bo stanje samo še progresivno slabšalo. Temperature bi se lahko v tem primeru dvignile tudi za štiri stopinje ali več, kar bi pomenilo še bolj neugodne posledice. Poleg višjih temperatur, sprememb vremenskih vzorcev in manj padavin za nekatera območja se tudi poveča pogostost ekstremnih vremenskih dogodkov, predvsem intenzivnejših padavin, močnejših vetrov, ki so lahko tudi zelo nevarni in povzročijo veliko škode, vročinskih valov ter suš in poplav. Sicer ni nujno, da bodo vsi predeli na Zemlji enako prizadeti, eni bodo bolj, drugi manj,« še dodaja.
Rešitve so
Skok meni, da bomo morali v prihodnje vsekakor zmanjšati količino izpustov. »Kako to narediti, je povezano z ekonomijo, gospodarstvom, socialo, zdravstvom in še čim. Če tega ne naredimo, bosta strošek in škoda progresivno čedalje večja. Dlje ko odlašamo, več bo negativnih posledic in v resnici na dolgi rok izbire nimamo,« opozarja in dodaja, da je bil v preteklosti nad našim ukrepanjem zelo skeptičen, v zadnjih letih pa je postal nekoliko bolj optimističen, saj se stvari vendarle nekoliko spreminjajo. »Ljudje se sicer nevarnosti vedno bolje zavedamo in v zadnjih letih so se začeli tudi prvi večji pozitivni koraki v tej smeri, ki nakazujejo, da bi izpusti toplogrednih plinov na globalni ravni lahko kmalu dosegli maksimum in končno začeli padati. Zgolj s tem problem podnebnih sprememb sicer ne bo dokončno rešen, je pa to prvi kazalnik, da nam lahko uspe in da ima spopad s tem globalnim izzivom lahko tudi uspešen razplet, če le obstaja volja in smo pripravljeni stopiti skupaj,« pravi.
Tudi Kajfež-Bogatajeva meni, da smo za prihodnost odgovorni ljudje. »Morali bi sodelovati in sprejeti dejstvo, da sploh ne gre za skrb za okolje, ampak za preživetje civilizacije. Sodelovanje bi moralo temeljiti na optimiziranju rabe energije in snovi.« Vendar, kot pravi, trenutni ekonomski model rasti zahteva ravno to: »Čim večjo produkcijo, čim večjo potrošnjo in to vodi v večino okoljskih problemov, od podnebja, slabega zraka, boja z odpadki, zavržene hrane in podobno. Nesistemski prehodi na obnovljive vire, elektrifikacija prometa in podobno so le kozmetični popravki.« Po njenem mnenju je zato najnujnejši ukrep prilagajanje na ekstreme in njihove dolgoročne učinke. Ob tem pa ponovi besede nekdanjega ameriškega predsednika Franklina D. Roosevelta, ki je nekoč vizionarsko pripomnil: »Mogoče nam ne bo uspelo pripraviti prihodnosti za svoje otroke, lahko pa pripravimo svoje otroke na prihodnost.« Podpišem, dodaja klimatologinja.
Globalni izzivi
Britanski Guardian je v začetku maja objavil rezultate ankete, v kateri je sodelovalo skoraj 400 uglednih svetovnih okoljskih strokovnjakov z različnih področij. Na splošno so bili znanstveniki izjemno pesimistični glede možnosti zadrževanja dviga globalne temperature pod mednarodno dogovorjenimi cilji.
Rezultati kažejo, da mnogi pričakujejo, da se bodo podnebne spremembe v prihodnjih desetletjih še okrepile. Skoraj 80 odstotkov anketirancev pričakuje, da se bodo globalne temperature v tem stoletju dvignile za vsaj 2,5 stopinje Celzija nad predindustrijsko raven, kar bo preseglo mednarodno dogovorjene cilje in povzročilo katastrofalne posledice za človeštvo in planet. Nekaj manj kot polovica pa jih celo ocenjuje, da se bodo temperature dvignile vsaj za tri stopinje. Le šest odstotkov jih je menilo, da bo dosežena mednarodno dogovorjena omejitev, to je povišanje za 1,5 stopinje Celzija.
Številni znanstveniki zato napovedujejo nekakšno »poldistopično« prihodnost z lakoto, konflikti in množičnimi migracijami, ki jih bodo poganjali vročinski valovi, požari, poplave in neurja z intenzivnostjo in pogostostjo, ki daleč presegajo katastrofe, ki so jih že prizadele. Večina med njimi je tudi izrazila skrb, jezo in brezup nad tem, da vlade po svetu, kljub jasnim znanstvenim dokazom, še vedno ne ukrepajo dovolj odločno.
Večina strokovnjakov zato meni, da je prvi in najnujnejši ukrep, ki se ga moramo zavedati vsi, ki poseljujemo ta planet, podpora tistim vladam in politikam, ki se zavedajo okoljskih težav in se zavzemajo za trajnostni razvoj. Le tako bomo lahko najhitreje dosegli zastavljene cilje in omilili posledice, ki smo si jih sami zakuhali. Morda daje nekaj upanja tudi dejstvo, da kapital vedno sledi spremembam.
Podnebna nevtralnost do leta 2050
Evropska komisija je v začetku leta izdala Priporočilo v zvezi s ciljem za leto 2040, v katerem je začrtala pot, da se doseže cilj podnebne nevtralnosti Evropske unije do leta 2050. Komisija v njem priporoča 90-odstotno zmanjšanje neto emisij toplogrednih plinov do leta 2040 v primerjavi z ravnmi iz leta 1990, kar je v skladu z nedavnimi znanstvenimi nasveti in zavezami EU v okviru pariškega sporazuma. Ob tem dodajajo, da morajo za doseganje tega cilja države EU v celoti izvajati veljavno zakonodajo EU za zmanjšanje emisij za vsaj 55 odstotkov do leta 2030. Kot glavni ukrepi pa so v priporočilu navedeni razogljičenje industrije z uporabo vetrne energije, vodne energije, elektrolizatorjev in drugih obstoječih virov. Komisija pa je tudi predlagala nove ukrepe za upravljanje emisij ogljika v industriji v EU, ki bodo vključevali naložbe v tehnologije, ki omogočajo zajemanje in shranjevanje ogljika ter njegovo ponovno uporabo. V dokumentu so posebej poudarili tudi, da je treba pri tem ohraniti pravičnost, solidarnost in socialne politike ter pomagati ranljivim državljankam in državljanom, regijam, podjetjem in delavcem z orodji, kot sta socialni sklad za podnebje in sklad za pravični prehod.
