Penuša, pravo gurmansko odkritje, kurja črevca pa za domov

Prvi je na vrsto prišel hmelj. Ena A rastlina, kot pravi Bela. V ljudski medicini čislana predvsem zaradi pomirjevalnih učinkov, ker pospešuje prebavo in čisti kri. Toda še preden je nanizal vse dobrobiti rastline Humulus lupulus, je bilo treba opisati njegove prepoznavne znake – med drugim se (drugače kot večina ovijalk) pri rasti ovija v smeri urinega kazalca. Prepoznamo ga po treh ali več krpastih listih in vijoličasto-zeleni barvi poganjkov, ni pa ga dobro zamešati z njivskim slakom – ta je namreč odvajalo.

»Poglej, koliko ga je,« je Bela prst usmeril v grmičevje, polno trnja. »Tja notri zlezi in ga naberi. Odlomi vršiček, tako kot pri špargljih, trgaj, kjer je mehko. Ti, Katja, pa se loti kopriv.« On je medtem odtaval globlje v gozd, kamor gre človek po mir in samoto, prisluhnit vetru, drevju, pticam…

»Tega odra, ki ga imamo tukaj, tega nihče več ne razume,« je dejal čez čas, ko je bila košara že skoraj polna. »Vsi se ženejo za denarjem, za vse več in še več. Jaz pa se ustavljam tu. Za hip ustavim življenje, da mi teče počasneje. Da zaslišim žvrgolenje, da se znova in znova učim tehnike nabiranja mladih kopriv…«

Kdo ga je pravzaprav obdaril s tem znanjem? In kako ve, kje nabirati? »Odgovor na to se skriva v vprašanju, zakaj sem začel z zeliščarstvom. Ker mi je bilo nerodno, ko sem se po več urah gobarjenja včasih vrnil domov s prazno košaro. Potem sem začel nabirati zelišča, da vsaj nekaj prinesem. Ko nabiraš gobe, narediš velik krog po gozdu, vedno kaj srečaš, opaziš… In potem se naučiš: tam raste akacija, tam divja češnja, tam dol so robide, za onim travnikom je brezov gozd, za njim teren, pol jurčkov, in tako naprej.«

Medtem ko sva kramljala, se je v košarah nabralo še več zeli: dve vrsti kopriv, listi robide, cvetovi navadnega pljučnika in precej hmelja. Ko sva se dogovarjala za nabiralski izlet, je šel najprej preverit, ali že raste. Le zakaj se mu zdi, da bi ga morala nabirati vsa Slovenija?

»Hmelj je izredno bogata hrana, zelo zdrava hrana, pa še zastonj je. Lahko ga pripraviš z jajci, dodaš rižoti, ampak jaz ga imam najraje v solati. Malo bučnega olja, ščepec soli, kapljica, dve kisa, zelo malo česna ali pa nič.« Prava superhrana, ki vsebuje tudi trikrat več vitamina C kot limona, trdi Dario Cortese, povrhu pa še cel spekter dobrodejnih, bioaktivnih snovi, kot so grenčine, flavonoidi, vitamini, minerali, antioksidanti…

»Poznam več plati življenja,« je nadaljeval Bela in se spomnil težkih let, ko je njegova družina nekaj časa živela v Murski Soboti, v stari knjižnici na Lendavski ulici, ter spodletelega prvega letnika študija na Naravoslovnotehniški fakulteti, ko se je skupaj s kolegi gulil za izpite. »Trije smo bili, nič denarja nismo imeli, od doma smo prinesli kvečjemu kakšen krompir ali jajca. Dva meseca smo jedli samo regrat. Če bi takrat poznal hmelj…«

Ko je odraščal, so s travnika pojedli kvečjemu kakšno trobentico, sesali kislico… Potem pa je nekega leta, ko je že poučeval, v razred dobil učenca, gobarja, doma z Janč. Dečko se je pogosto hvalil s svojimi gobarskimi prigodami, a mu ni in ni hotel razkriti nabiralskih revirjev, češ sošolci bodo mislili, da učitelju leze v rit. »Ko je zaključil osnovno šolo, me je povabil: no, zdaj pa pojdite z mano, gobe že rastejo. Razkazal mi je Janče, me spoznal s svojo mamo, zeliščarko, in s sosednjimi kmetijami, grebeni. Zdaj jih poznam po imenih: pri Hribovcu, Bukovje, Totica…«

»Prvo zelišče, ki me je fasciniralo, je bila zlata rozga.« Asteraceae, ki lajša okužbe sečil, ledvične kamne, razdražen mehur, stari Germani pa so jo čislali kot najpomembnejšo rastlino za celjenje ran. »Jaz jo najraje dodajam čaju, ker naravno medi, zato ni treba dodajati sladkorja ali meda. Če pa se ti ljubi nabirati marjetice – te so še boljše.«

Tudi te dodaja čajni mešanici. »Sploh zadnja leta jih veliko nabiram, ker marjetice pomirjajo, jaz pa imam temperamentno ženo.« V menopavzi? Namesto odgovora zaslišim smeh, kaj smeh, krohot. »Tudi materina dušica zelo pomirja in pa trobentice. No, za ženske težave poznam cel kup zelišč!«

A zdaj še ne rastejo. Tokrat se je bilo treba posvetiti koprivi, vijolicam, trobenticam, regratu, poganjkom rmana, mladim listom lipe, borovim storžkom, smrekovi smoli…

Ravno smo se odpravili proti prizorišču druge etape – na Belino parcelo, kjer poleti organizira astronomske tabore – ko je naš vodja zaklical: »Glej to! Odtrgaj in pokusi! Andreju sem dal včeraj pokusit, pa ni bil navdušen.«

»Vau! Kot hren, mega! Kaj je to?«

»Penuša.« Travniška penuša (Cardamine pratensis) z belimi, rahlo rožnatimi cvetovi nas spomladi obdaruje z užitnimi listi in poganjki, ki jih poznavalci najraje dodajajo solati, skuti ali maslu, pogosto tudi postnim napitkom in hladnim juham. Poleg tega, da se ponaša z mnogoterimi zdravilnimi učinki, močnimi antioksidanti, ki pospešujejo prebavo in čistijo telo, je bila tisto nedeljo pravo gurmansko odkritje: od takih cvetkov, ki so po okusu spominjali na redkvice, do onih, ki so dajali vtis nedolžnega hrena ali prvovrstnega žajnofa (ali ženofa). Le zakaj jih ni videti v jedeh slovenskih gastronomskih veljakov?

Ko smo prispeli do Šalovcev št. 38a, smo odložili polne košare nabirkov in se takoj podali po nove zaklade: do gozdne ceste, kjer raste divji luk.

»Obstaja jih več vrst, zelo aromatičen je vinogradniški,« je pojasnil Bela. »Jaz z njim aromatiziram navadni alkoholni kis. Mlade čebulice in liste divjega luka lahko tudi jemo, še bolje pa je, da jih dodajamo kot začimbo namesto gojene, zelene čebule, saj je, tako kot čemaž, divji luk za prebavo težek. Iz listov divje, travniške čebule lahko naredimo tudi skutin namaz ali pa jo preprosto posušimo.« Le da jih je smotrno hitro posušiti, sicer izgubijo veliko zdravilnih sestavin, kar je razlog za to, da Bela v Šalovcih premore kar štiri naprave za sušenje zelišč, doma v Mengšu še tri.

»Zdaj pa gremo, dovolj smo nabrali,« je ocenil, »zdaj jih bomo dali v kis.«

In tako smo sedli za mizo pod brajdo, si natočili šilce domačega jegra, ki ga Bela naredi iz skoraj stotih zelišč, in se lotili čiščenja nabranih dobrot. Ob tem smo se znova in znova vračali k eni izmed gostiteljevih omiljenih tem: učenju.

»Znanje je treba kar naprej nadgrajevati. Pa ne tako, kot si predstavlja naš šolski sistem, s plakati na zidu, to ni praksa. Učencem lahko največ znanja predam, če jih pripeljem sem. Tu delajo vse: kosijo, nabirajo, se učijo dela s teleskopi in sobivanja v skupnosti… Poleti do štirih zjutraj gledamo ozvezdja, spimo do kakih desetih, ker potem v šotorih in prikolicah postane prevroče. In kje je najhladneje? V gozdu! In tako se sproti učijo še nabiranja. Veš, koliko gob naberemo? Kar naprej jih sušimo. Pa zeliščne mešanice za čaj tudi.«

Kaj pa tinkture in mazila, se teh nikoli ne loti?

»Seveda jih delam. Sivkino mazilo je fino za kožo in pike, kostanjevo za krčne žile, smrekova smola za prehlade in revmo… Tu so še brin, šentjanževka, ognjič in arnika… Daj, Andrej, idi pa ji prinesi, da bo videla. Sicer pa imam na osnovni šoli v Domžalah tudi zeliščarski krožek.«

Natančneje, šest krožkov: poleg omenjenega še onega, ki uči preživetja v naravi, izdelovanja zeliščnih krem, mazil in tinktur, ter tri s področja astrofizike in astrofotografije. »Z učenci moraš biti naraven, reči morajo prijeti v roke, nabrane plodove pa odnesti domov. Radi nabirajo, če na koncu dobijo čaj. Radi delajo kreme in mazila, če jih naredijo še zase. Veš, tudi staršem dovolim, da pridejo zraven. Včasih njih bolj zagrabi, tako kot je lani 80-letnega dedka, ki je bil tu na taboru… Nikoli nisi prestar, da se učiš!«

»Najbolj mi je dvignilo pokrov, ko smo nekoč pisali šolska pravila in je bilo v pravilniku za otroke petkrat poudarjeno podjetništvo, empatija pa samo enkrat. To ni prav. Pa tudi to ne, da ljudje ne delijo znanja, zato znanje izginja. Jaz vsem povem, kje imam gobarske terene. Glej, tam sem našel jurčke. Na tistem travniku tam doli rastejo dežnikarice, tri vrste. Vse povem! Vseeno mi je, če potem drugi poberejo gobe pred mano. Saj je vsega za vse dovolj. Tisti, ki poznajo kulturo nabiranja, bodo nabirali tako, da bodo starega pustili za seme… No, ne čisto vse stare, ker stari jurčki so najboljši za juhe.«

Saj res, o gobah nismo še nič rekli, pa jih Bela Szomi Kralj pozna okoli 150 vrst. »Saj sem ti rekel, da nisem ne vem kakšen ekspert,« me prekine. »Na osnovni šoli v Zalogu, kjer sem nekaj časa delal, me je Slavko Koštrun, kolega biolog, veliko naučil. Pa Dario Cortese, ki me je seznanil s smrdeliko, glistovnico, hmeljem… Tudi Jože Majes s kmetije Plavica, sigurno ga poznaš… Potem me je enkrat kolega iz šole peljal na Primorsko, kjer sva nabirala lobodiko, šparglje… Če združiš znanje vseh ljudi, potem nekaj znaš. Od ljudi lahko pobereš slabo ali dobro. Meni se zdi fajn izkoristiti znanje drugih.«

Toda z gobami ni heca, pristavi resno, nabiraš jih le v prisotnosti poznavalca. »Samo golobic je tu 20 vrst. V Prekmurju jih nabiramo okoli 12 sort: lešnikovo, zlato, plavo, zeleno, sivo, jagodno…«

Ampak zdaj zagotovo zanje ni pravi letni čas. »Zakaj?« se je začudil. »Saj sem jih letos že nabiral, marčevke, dva tedna nazaj, pod Krvavcem, še iz snega so štrlele. Največji gobarski izziv pa mi je pripravil prijatelj István Szent Iványi, nekdanji veleposlanik Madžarske, ki mi je na obisk poslal svojega kolega, da ga peljem gobarit – sredi decembra. In tudi takrat sva našla gobe: lijaste lisičke. Izvrstne so! V rangu šitak, zelo okusne in aromatične, za praženje, juhe, golaže, bograče… Tudi za vlaganje so dobre.«

A kot rečeno, z gobami ni šale. »Še nisi slišala reči gobarja, da nekatere gobe ješ samo enkrat? Lep del babičine družine je umrl zaradi gob. O tej zgodbi raje ne bom govoril. Pri gobah moraš res paziti! Zato jaz na taborih in med pohajanjem s prijatelji pregledujem košare že v gozdu. Ko se vrnemo in jih očistimo, pa jih morajo vsi dati na mizo, da jih še enkrat pregledam. Kar nekaj jih vržemo vstran – tudi to je učenje.«

Ko je močno privil še zadnji pokrovček steklenega kozarca za vlaganje in mi kozarec potisnil v roke, da ga odnesem domov, ni mogel biti več pri miru: »Gremo malo naokrog, da še kaj naberemo.«

Po hribu navzdol je delil napotke: »Na, naberi vijolice in marjetice, tamle imaš rman. Ti začni s koprivo… Andrej, ti si zadolžen za regrat.«

»Kaj pa kurja črevca?«

»Mah, ne bom jih nabiral. Naberi si jih za domov!«

Medtem se je že sklonil in odrezal gromozanski šop kislice, pokazal na divje orhideje, številne sorte sivke, sadnega drevja… In pozornost usmeril še na orjaško prašnico, ki čaka na veter, da jo razpiha: »Mi ji pravimo prdec, odlična je. Na tej parceli raste vsaj 15 vrst užitnih gob, tudi dišeče sehlice, ki so gobe iz moje mladosti, odlične v gobjem golažu.«

Potem je zamahnil z roko in oznanil: »Poglej okoli sebe… To je ena sama šola. Zato sem od občine odkupil še ar in pol gozda.«

Gotovo tudi to ne bo dovolj. Bela Szomi Kralj je namreč vulkan – multipraktik, kot se je oklical. Stremi k temu, da se vsak dan nauči kaj novega. »Učenje se mi zdi dosti lažje, če se ukvarjaš z veliko različnimi stvarmi.«

Med drugim tudi igra harmoniko in kitaro, že desetletja poje v glasbeni skupini Kontrabant, piše poezijo. Je mentor na področju fizike, matematike, astronomije in logike, leta 2019 je dobil državno nagrado za prostovoljstvo. Strup za lenuhe, kot rad reče.

Ko se vrne z obhoda, iz navidezne tišine, kjer prisluškuje pticam in damjakom, sedemo za mizo in se nasitimo regrata, kruha in dimljenih rebrc. Pogovor steče v nepredvidljive smeri, včasih mu je nemogoče slediti – kot odtokom mogočne reke, ki neustavljivo dere.

Pozno popoldne je že, a nabiranju še ni konca. Tretje prizorišče že kliče: gozdiček za hišo njegovega prijatelja Walterja, Avstrijca, ki si je na Goričkem ustvaril drugi dom in umetniški studio. Tudi on muzicira. Kot še marsikdo v Belini družbi, zato se ob petkih zberejo na glasbenih večerih in prepevajo narodne, judovske, kantavtorske…

Mi smo se medtem že lotili borovih storžkov. »Jih nabiraš za čaj?« je zanimalo prijateljico Ksenijo, ki je slučajno pritavala mimo.

»Posuši jih, naberi še malo koprive, mlade liste lipe, pa boš imela krasen očiščevalni čaj.«

»Kaj pa tista smola, o kateri si mi pravil pri zajtrku?«

»Zdaj gremo ponjo,« je naznanil Bela in že smo odbrzeli proti smrekam.

»Takšen sem, predraga: kaotičen, a osredotočen na list, ki ga želim popisati. Za vraga, ki se občasno naseli v ljudi, v naju, se ne zmenim več,« je zapisal v eni od pesmic v svoji novi pesniški zbirki. Bela je namreč tudi pisec številnih strokovnih knjig, prevajalec nagrajenih madžarskih literatov. Njegova druga in tretja zbirka poezije, slovenska in madžarska, sta tik pred izidom. »Še žena mi očita, da sem preveč učinkovit,« se je branil. »Ampak takšen sem. Tudi učence učim v tem duhu. Da se navadijo na stres, da znajo hitro odreagirati na življenjske izzive… Včasih pa moraš, tako kot midva z Andrejem včeraj, narediti 60 kilometrov več, da prideš do cilja. Ampak krasno je bilo! Potovala sva skozi pravo džunglo, čez nacionalni park na Madžarskem – park Őrsegi, nikjer nobene hiše. Pa koliko hmelja sva nabrala! Kako lepo potovanje. Še veliko takšnih si želim… A kaj, ko je življenje prekratko!«