V kolikor ta družba ni zmožna nasloviti lastnih travmatičnih ozadij, ki so temelj vsakega kroničnega konflikta in se vse bolj poglabljajo, mir morda ni in tudi v prihodnje ne bo mogoč. Kronični konflikti namreč gnezdijo prav v nepredelanih zgodovinskih travmah, travme pa niso nekaj, kar sčasoma zbledi in utone v pozabo, ampak se prenašajo na nove generacije in se z leti le še poglabljajo.
Kolektivni spomin na grozljive dogodke
Četudi je beseda travma danes zelo popularna in se zelo pogosto uporablja, o travmah običajno govorimo v odnosu do posameznika, ki jih bolj ali manj uspešno naslavlja in predeluje znotraj štirih sten strokovne psihološke obravnave. Redko pa govorimo o razsežnostih kolektivnih travm in o njihovih dolgotrajnih posledicah in vplivih, ki jih imajo na posameznike, družine, skupnosti in navsezadnje na širšo družbo ter na prihajajoče generacije. Kolektivno travmo lahko v grobem označimo kot stisko, ki jo skupina – običajno gre za celotno kulturo, skupnost ali večjo skupino ljudi – doživlja kot odziv na skupno travmo. Tovrstne travme povzročajo poškodbe osebnih, družbenih, kulturnih in zgodovinskih ekologij in predstavljajo neposreden udarec v družbeno tkivo, ki uniči medčloveške vezi in oslabi sicer prevladujoči občutek skupnosti in pripadnosti.
Ameriški sociolog Kai Erikson je ugotovil, da ljudje sicer lahko doživijo izključno individualno ali kolektivno travmo, v okviru katastrof pa ljudje doživijo obe, ki sta sočasno močno prepleteni. O kolektivnih travmah običajno govorimo v okviru katastrof, naravnih nesreč ali nesreč, ki jih namerno ali nenamerno povzroči človek, kamor spadajo tudi vojne. Ob tem velja poudariti, da pri vojnah ne gre zgolj za nekakšno pretresljivo epizodo v zgodovini določene skupnosti, prav tako ne gre zgolj za zgodovinsko dejstvo, ampak gre tudi za kolektivni spomin na grozljive dogodke, kar ima globok in trajen vpliv ne le na neposredno vpletene ljudi, ampak tudi na naslednje generacije.
Tamar Šošan, izraelska klinična psihologinja, je odkrila, da se nenaslovljene kolektivne travme ne samo prenašajo na naslednje generacije, temveč so kumulativne, kar pomeni, da se s časom le še poglabljajo in hitro postanejo tudi del nacionalnega spomina in identitete. Takšne travme so po svojem obsegu in vplivu lahko zelo uničujoče in imajo hude posledice, čemur smo priča tudi v primeru genocida v Gazi, ki vse bolj evidentno aludira na nerešene zgodovinske travme polpretekle zgodovine in se neposredno navezuje na holokavst. Po pisanju CNN-a, to neposredno povezavo priznava tudi nemško finančno ministrstvo, ki je 113.000 preživelim žrtvam holokavsta odobrilo izplačilo 25 milijonov evrov pomoči zaradi škode, ki so jo utrpeli ob napadih 7. oktobra. Ob tem so nemški predstavniki večkrat izjavili, da je varnost Izraela nemški »državni razlog« in da se to nanaša na poseben odnos Nemčije in Izraela zaradi holokavsta. Ob tem se pojavlja vprašanje zakaj vse preživele žrtve nacizma in njihovi potomci niso »državni razlog« Nemčije in zakaj pomoč ne pripada tudi ostalim?
Nemški občutek krivde tlakoval pot za nasilje nad Palestinci
V primeru holokavsta je kolektivna travma (p)ostala osrednja sestavina tako judovske kot nemške identitete; medtem ko se eni soočajo z globoko rano preteklosti, in svoje dolgoletne zločine opravičujejo s sklicevanjem na holokavst in nenazadnje na pravico do samoobrambe, se drugi še vedno oklepajo zgodovinskega občutka krivde, kar je tlakovalo pot za dolgoletno nasilje in zločine nad Palestinci. Iz tega sledi, da druga svetovna vojna ne predstavlja travm zgolj za žrtve, ampak tudi za storilce, četudi na drugačen način. Frederick Douglass, ameriški abolicionist nas ob tem opomni, da nihče ne more natakniti verige na gležnje sočloveka, ne da bi drugi konec verige pripel na svoj vrat.
Dogodki v Palestini nas opozarjajo na številne nerešene kolektivne travme, med drugim tudi na večstoletne zgodovinske travme kolonializma, ki z nasilnim prisvajanjem palestinske zemlje mnogim staroselskim ljudstvom in njihovim potomcem povzroča številne stiske in grozljive spomine na lastno kontinuirano travmo. Slednjim sicer ne pripada nikakršna denarna pomoč in za nikogar niso »državni razlog«.
Poglobljeno raziskovanje področja kolektivnih travm se je začelo, kot pravi klinična psihologinja Jennifer Mullan, prav na primeru holokavsta, in sicer z obravnavo preživelih žrtev holokavsta in njihovih potomcev. Da so travme žrtev udeležencev druge svetovne vojne ostale večinsko nenaslovljene in nepredelane, je ugotovil že dr. Vivian Rakoff, psihiater, ki je bil eden izmed prvih, ki so se začeli ukvarjati s težavami druge povojne generacije. Medgeneracijske travmatične posledice druge svetovne vojne so bile namreč neopažene vse do začetka šestdesetih let preteklega stoletja, ko so otroci preživelih žrtev vstopili v dobo adolescence ali se ji približali.
Ob tem velja poudariti, da ni naključje, da so se prav v šestdesetih letih preteklega stoletja med mladimi po vsem svetu pojavila mirovniška gibanja in zametki številnih subkultur, ki danes še vedno vztrajajo in nadaljujejo z nasprotovanjem vojnam in ob tem opozarjajo na mnogovrstno sistemsko nasilje. Znanstveniki ugotavljajo, da četudi potomci preživelih žrtev ali udeležencev v drugi svetovni vojni, niso bili nujno neposredno izpostavljeni zgodovinski travmi, so ti mladostniki odraščali v okoljih, ki so bili zasičeni z negativnimi učinki preteklih vojnih travm. Rakoff pa je prav pri obravnavi potomcev preživelih žrtev holokavsta ugotovil, da so imele nove generacije tudi precej velike težave pri vzpostavljanju osebne, ločene identitete, kar logično sledi Eriksonovemu epigenetskemu modelu psihosocialnega razvoja, ki nam kaže, da posameznik identiteto pridobiva v okviru nenehnega psihološkega razvoja znotraj določenega družbenega okolja.
Travma se seli v naslednjo generacijo
Več kot pol stoletja kasneje je Rachel Yehuda, profesorica psihiatrije in nevroznanosti ter direktorica oddelka za študije travmatskega stresa na Medicinski fakulteti Mount Sinai, opazila, da se je večina preživelih žrtev holokavsta skozi vse svoje življenje soočala z nočnimi morami, posttravmatskim stresom/sindromom ter preganjavicami, pa vendar skoraj nikoli niso iskali strokovne pomoči in o tem niso želeli govoriti. Ko je Yehuda ustanovila kliniko za tiste, ki so preživeli holokavst, pa je opazila še nekaj bolj neverjetnega – v njeno kliniko so prihajali skorajda izključno potomci preživelih žrtev, ki niso neposredno doživeli nacističnih zločinov, pa so se kljub temu soočali s podobnimi simptomi travme kot njihovi predniki, ki so zločine neposredno doživeli.
Yehuda poudarja, da je vpliv travm transgeneracijski, saj se pri potomcih lahko pojavijo posttravmatski simptomi, ki jih je mogoče pripisati izpostavljenosti starejših generacij kolektivni travmi. Na tem mestu velja spomniti na judovski pregovor: »očetje jedo kislo grozdje, zobje otrok pa so skominasti«. Pri otrocih so odkrili celo enake nevroendokrine ali hormonske nepravilnosti, kot so jih opazili pri prednikih, ki so preživeli holokavst, iz česar sledi, da se nenaslovljene travme preteklih generacij ne prenašajo zgolj na ravni družbenega tkiva, temveč se prenašajo tudi na celični ravni. Kot povzema Jennifer Mullen, se medgeneracijska travma prenaša skozi spremenjen DNK na specifičen način – namesto da bi travma poškodovala sam gen, kot so sicer domnevali, spremeni njegov način izražanja.
Kot vidimo so nacistični zločini ter uničenje kontinuitete judovske zgodovine, posledično preseljevanje preživelih v druge države in navsezadnje formiranje nove države, močno vplivali na identitete potomcev preživelih žrtev, tako na družbeni kot na individualni ravni. Na podlagi tega razumevanja, nas ne preseneča, da generacije, ki niso neposredno doživele druge svetovne vojne, danes izvajajo nasilje nad ljudmi, ki časovno in prostorsko nimajo nič skupnega s holokavstom. Kot piše psiholog in terapevt Jack Saul, ki se je ukvarjal s preživelimi vojn, terorističnih napadov in naravnih katastrof, je ena od posledic nerešene kolektivne travme tudi ta, da mnogi potomci preživelih žrtev čutijo, da imajo posebno življenjsko poslanstvo oziroma dolžnost, da popravijo krivico, ki je bila storjena prednikom. Ta občutek poslanstva postane še bolj grozovit, ko se sreča z idejo izbranega ljudstva, kar spominja na izvorno travmo, ki jo je povzročila neka druga ideja, ki je bila povod za holokavst.
Kako se lotiti nepredelanih kolektivnih travm
Čeprav primer holokavsta skozi zgodovino nastopa kot evidenten primer nerešene zgodovinske travme, ki ima izredno hude posledice, to še zdaleč ni edini nerešen primer. Tovrstne kolektivne travme so prisotne v večini svetovnih prostorov, tudi v post-jugoslovanskem, nanašajo pa se ne samo na vojne, teroristične napade, genocide, temveč tudi na poplave, potrese, požare, in navsezadnje tudi na epidemijo, ki je nedvomno povzročila globalno kolektivno travmo, s katero se danes skoraj nihče več ne ukvarja.
Ob teh poudarkih nas vseskozi zasleduje vprašanje kako se sploh lotiti nepredelanih kolektivnih travm in kako najbolje podpreti človeštvo ob današnjih številnih čustvenih, političnih, podnebnih in javnozdravstvenih krizah?
Glede na to, da so travme vselej večdimenzionalne in večsmerne entitete, ki se ves čas gibajo, krožijo in prehajajo med posameznikom in skupnostjo, bi za celovit odgovor potrebovali več kot le pregled in vpogled v obstoječe mehanizme psihološke in psihosocialne pomoči, vprašanja pa bi se nujno morali lotiti interdisciplinarno in inkluzivno; v okviru sočasnega premišljanja in razumevanja tako naravnih (okoljskih) zakonitosti kot tudi obstoječih družbenih zakonitosti ter navsezadnje zakonitosti človeka, ki ga je avstrijski nevrolog in psihiater Viktor Frankl v svoji dimenzionalni ontologiji predstavil kot telesno, duševno in duhovno bitje.
Proces okrevanja od kolektivne travme je običajno večletni proces (včasih tudi vseživljenjski). Čeprav je individualna terapija za mnoge zelo pomembna, pa je enako pomemben tudi družbeni pristop, še posebej, ko naslavljamo širše družbene travme. Kot poudarja Jack Saul, osredotočanje izključno na individualne simptome in psihopatologije, ki izhajajo iz kolektivnih travm, kar je sicer običajna praksa večine individualistično orientiranih družb, spregleda nekatere najbolj pomembne vidike in predstavlja tveganje za učinkovito spoprijemanje s težavami. Zanemarjanje vidika kolektivnih travm, ki vztrajajo tako v osebnem kot družbenem tkivu, predstavlja nevarnost tako za posameznika kot za družbo. Ob tem pa se Jennifer Mullan upravičeno sprašuje: »če nam naše terapevtske prakse ne zmorejo pojasniti kako naše družinske, kulturne in kolektivne zgodovine, ki so bile tu še pred našim rojstvom, vplivajo na nas in se prenašajo na nas, kaj za vraga potem sploh počnemo?«
