Nekega večera je ostal brez papirčkov za tobak…

Bivši glasbenik, danes komercialist, se je piparstva, dopolnilne dejavnosti, lotil povsem po naključju. »Nekega večera sem ostal brez papirčkov za tobak, pa sem pozvonil pri sosedu, da si jih izposodim. Še dobro, da je bil doma. Če me drugič ne bo, mi je rekel, si naredi pipo – iz jabolka. Sploh si nisem mislil, da je kaj takega mogoče! Takoj ko sem prišel domov, sem začel brskati in na YouTubu naletel na posnetek neke italijanske delavnice, krasna se mi je zdela! Pomislil sem: to bi imel tudi jaz! Dve leti sem kolebal, raziskoval – po knjižnicah, internetu, Instagramu…, potem pa sem se končno opogumil in na Bolhi naročil kos orehovega lesa s Kresniškega Vrha. Nato se je na Bolhi našel še les oljke, po katerega sem šel v Osp pod Črnim Kalom.«

Podalpski mojstri niso bili na voljo za nasvete? »Ah, kje pa, ne vem, ali so pri nas trije, štirje, ki se ukvarjajo s piparstvom.«

A nekaj tradicije premorejo tudi naši konci, natančneje oni v okolici Bohinja. Z Gorjuš izvira ena najstarejših ljudskih obrti na Gorenjskem, kjer so v 18. stoletju začeli z izdelovanjem gorjuških fajf. V Pratiki jih leta 1795 omenja tudi Valentin Vodnik, njihova posebnost pa se skriva v značilni obliki, okovju, ročno kovanih pokrovčkih ter različnih motivih iz biserovine, ki namigujejo na poklic njihovega lastnika.

Etnografski predmet (od leta 2019 vpisan v register nesnovne kulturne dediščine) so nekoč izdelovali iz jelševe korenine, brezove grče, tise ali brina. V prejšnjem stoletju je bil del moške ljudske noše, v naši dobi pa je zbirateljski kos, spominek s certifikatom Bohinjsko/From Bohinj.

»Danes se s fajfarstvom ne da preživeti,« je za Gorenjski glas povedal Srečko Lotrič, ki je poleg Ivana Kovačiča še edini, ki se bavi s tovrstno raboto. Izdelava traja več dni, od 30 do 40 ur, cena rokodelskega izdelka pa ne doseže niti 150 evrov.

»Ampak pri tem delu nikoli ne smeš misliti na denar,« je Lotrič zaupal novinarki Marjani Ahačič. »Pa tudi na ženske ne, se lahko urežeš.«

Če je Lotrič začetniški obup odganjal s trmo, se je Tadej s prvo, trinajsto in vsemi naslednjimi fajfami učil predvsem potrpljenja.

»Zelo moraš biti potrpežljiv! To je neke vrste perfekcionizem, to delo te prisili, da si natančen, kar ni ravno moja supermoč.«

Sploh pri najtežjem delu velja biti precizen – pri stiku glave in peclja: »Tu se hitro kaj zalomi!«

»Ampak najhuje je,« priznava Tadej, »ko zafuram dober kos lesa«.

Slednji stane kar nekaj denarcev, 40, 50 evrov ali več, plus poštnina.

Poštnina? »Če se ne odpraviš v gozd sam, z dovoljenjem lastnika, seveda, ali kje naprosiš za kakšen kos, je edina možnost, da prideš do dobrega lesa, ta, da ga naročiš na internetu pri kakšnem distributerju. Najboljši so v Italiji.«

Med njimi je bržkone najbolj slovita družina Domenico iz kraja Taggia blizu Sanrema. Romeo, v svetu fajfarjev znan kot Mimmo, je že tretja generacija gozdarjev, specializiranih za klestenje, žaganje, sortiranje, obdelavo in spravilo lesa.

Toda ne vsakega. »Za izdelovanje pip je najbolj kakovosten in istočasno najbolj iskan les velike rese, latinsko Erica arborea L.,« je nadaljeval mlad pipar. »Je izjemno trpežen, naravno odporen proti ognju in sposoben velike absorpcije vlage. Poleg tega ima izrazito lepe letnice, najdete pa ga povsod po Mediteranu, v severni Afriki in na Bližnjem vzhodu. Uporablja se le del med korenino in deblom, tisti grčast, kepast izrastek, ki je ponavadi posledica poškodbe ali okužbe.«

Je hkrati gost, topel in trd, nežen in možat. Prenese temperature do 700 stopinj Celzija, med kajenjem tobaka ne pušča primesi, dim celo nekoliko ohladi, kar kadilcem omogoča boljše okušanje.

»Unikaten les,« doda Tadej. »Dober raste tudi v Alžiriji, Turčiji, Grčiji… Les alžirske rese, na primer, je zelo svetel, italijanski je bolj rdečkast, najlepši pa prihaja z Jadrana. Ampak v teh koncih se nihče ne ukvarja z njegovo prodajo. Ko bi se vsaj našlo kakšno podjetje, ki bi se tega lotilo!«

Zato se najboljši mojstri z vsega sveta odpravijo k Mimmu. Vsako leto se pehajo, komu bo pripadlo tistih nekaj zabojčkov najbolj dragocenih primerkov, ki se krijejo v sredici grče. Odlikujejo jo drobna očesca, človeku se kar zvrti, če dolgo zre vanje.

»Razrez grče je podoben rezanju diamantov,« trdijo ustvarjalci dokumentarnega filma Father the Flame, kjer je Mimmo eden glavnih protagonistov. »Rezati je treba tako, da se ohrani kar največ 'čistega' materiala, podobno kot pri diamantih. In kar je še skupno obema: veliko je odvisno od človeka, ki reže oziroma žaga.«

Odpada je veliko, več kot 70 odstotkov, proces rezanja, parjenja (da se odstranijo tanini) in sušenja pa dolgotrajen, več kot polovico leta traja. Ko je dar velike rese končno nared za obdelavo, sledi še selekcija, klasifikacija – eni kosi za tovarne, drugi za rokodelce.

»Za nas ostane zgolj deset odstotkov,« je potožil Jeff Gracik, lastnik J. Alan Pipes. »Ampak Mimmo je res najboljši. To znanje mu je bilo položeno v zibelko, poleg tega izdeluje pipe tudi sam, zato še kako dobro ve, kaj fajfar išče.«

»Kadilskih užitkov prav gotovo ne,« je odvrnil Tadej. »Jaz sem se tega lotil, da bi nekaj počel z rokami, da bi se še kako drugače izrazil – podobno kot sem se v mladosti skozi glasbo.«

Nekaj zaslug za njegovo ustvarjalnost ima morda tudi dida Tonko, Dalmatinec iz Dubrovnika, ki je vse zime rezbaril, klesal, ustvarjal…

Tadej je v južnih krajih preživel velik del mladosti, še danes se tja vrača s svojo Ano in sinom. Tam raste tudi drevo, ki je za vsakega piparja zelo pomembno. »Če sem iskren, se na dopust odpravim tja, kjer so nasadi oljk,« prizna, saj ga je drevo, ki se je k nam naselilo iz vzhodnega Sredozemlja in katerega les je poleg resinega najboljši za izdelovanje pip, navdušilo še za marsikaj: raziskovanje Mediterana, zgodovine, mitologije… in lastne svobode. Celo snemati jih je začel, se vpisal na tečaj dokumentaristike in se lotil snovanja svojega prvega filma.

»Tako sem odkril tudi profesorja Bakarića, ki je popisal vse sorte oljk v južni Dalmaciji. V nekem besedilu je naštel nasade na območju Dubrovniške republike, v vasicah Trsteno, Slano… Vse sem si jih ogledal!«

Med pohajanjem je srečal tudi gospo Ano, učeno starko, poznavalko lokalnega rastlinja, ki dotična latinska imena stresa kar iz rokava.

»Veliko me je naučila in mi pokazala marsikateri nasad. Njihova največja dragocenost ni le starost oljčnih nasadov, ampak tudi raznovrstnost.«

Tako se je Tadej opogumil, da se poslej z vsakim zaplete v pogovor o pipah – tudi z ribiči. »Ko sem se pred časom na Pelješcu pogovarjal z enim, je iz lope prinesel glineno pipo, ki se je ujela v njegovo mrežo. Dalmatinci in pomorščaki so kupovali tudi gorjuške fajfe, v muzeju v Zadru imajo lepo zbirko. Pravijo, da se še danes kakšna ujame, če imaš srečo.«

A vrnimo se k oljki. Ne le da je poleg rese najbolj dragocena za fajfarsko delo, Tadeju pomeni tudi izziv, ker je nepredvidljiva, saj se pri obdelavi rada skolje in mu še kako drugače zagode.

Ko začne nizati zgodbe o njej, se zdi, kot da pripoveduje o kakšnem bajeslovnem bitju. »Konec koncev je nastanek Aten povezan z oljko. Zanje sta se pomerila bog morja in boginja Minerva, zavetnica obrtnikov.« Stari Grki so jo tako zelo častili, da je bil hujši zločin od umora le še posek oljčnega drevesa. Z njenimi listi in plodovi so kitili najbolj zaslužne veljake in športnike, njeno simbolno vrednost pa so prevzeli tudi Rimljani in katoliško izročilo.

»Vse, kar mi pride pod roke o oljkah, preberem, totalno so me obsedle!«

Zanj je največje veselje, ko uzre prastar oljčni nasad, ki nekje ob robu krije kup požaganega vejevja, in ko mu dobrosrčni lastnik odstopi kakšno poleno.

»Ravno pred kratkim smo bili v Portorožu, pa sem se odpravil do Belega križa in zagledal star nasad in kupe lesa. Ana me je prepričala, naj ogovorim lastnika, ki se je moje prošnje strašno razveselil. Vse te veje mi je dal,« je pokazal na tri velike kose v kotu garaže.

Nič čudnega, da je tudi tista pipa, ki jo občasno napolni s tobakom, iz oljčnega lesa, pecelj pa iz nekakšnega zelenkastega materiala.

»To je ebonit, nekakšna guma, iz katere izdelujejo hokejske pake, krogle za bowling, nalivna peresa, ustnike klarinetov in saksofonov in podobno. Pri nas se ga ne dobi, celo pleksisteklo v barvi boste težko našli. Jaz ga naročam iz Nemčije, v različnih barvah – od črne do rdeče.«

Prav neverjetno, kakšen križ je z materiali, a ne le z njimi, tudi z orodjem. »Ko sem se tega lotil, sem bil res presenečen, kako malo orodja je na voljo,« je potarnal Tadej, ki je doslej izdelal več kot 100 pip, kakih 30, če ne več, pa jih je končalo na odpadu.

»Za obdelavo lesa rabi fajfar predvsem razne vrste žag, sekirico, razne vrste nožev, med katerimi je posebej omeniti 'strug', dalje uporablja razna dleta in dletca, pile, svedre, šestila in med drugim posebej na koncu priostreno žico za prevrtanje cevke,« je zapisal Boris Orel leta 1951 v Slovenskem etnografu. »Dve odprtini, večjo za tobak ('goniše' = ognjišče) ter manjšo za cevko, izvrta s svedrom, pomaga pa si pri tem tudi z drugim orodjem.«

»Tudi danes ni dosti drugače,« je zatrdil Tadej, le da so njemu v pomoč dva ali trije stroji, predvsem laserski vrtalnik je dragocen, ker z njim zelo natančno (in pod pravim kotom) zvrtaš omenjene luknje.

»Ko je s tem delom opravil, prevleče celo fajfo trikrat z lakom (iz šelaka, špirita in sanderaka),« je nizal Orel. »Temu so včasih rekli 'fajfo pomuat'. Po starem so fajfe, izdelane iz jelševih grč, napojili z lanenim oljem, da so dobile primeren lesk.«

Tadej svoje izdelke premaže s karnaubinim (rastlinskim) voskom, ki se pridobiva iz palme rodu Copernicia. Uporabljajo ga tudi v kozmetični industriji kot nadomestek čebeljega, a tudi zato, ker ima visoko tališče in posledično daje izdelku večjo trdoto.

Koliko ur, energije in rok je potrebnih, da se izkleše majhen predmet, svojevrstna skulptura!

»Če bi ves proces strnil v ure, bi ena pipa zahtevala tri dni, ampak tako se jih ne dela. Med eno in drugo fazo morajo pipe počivati, da se les umiri, sicer se ti maščuje. Raje se ne spominjam, koliko kakovostnega lesa sem zmetal stran! Ampak to je pač del učnega procesa, saj veste, iz napak se največ naučiš!«

Ne tri dni, 14 dni je potrebnih, da je pipa nared za prodajo.

»Na koncu se ti zdi res greh, da bi jo dal iz rok za 150 evrov. Čeprav moram priznati, da nekateri pretiravajo s cenami – 400, 800, 1200 evrov za pipo, to je res tumač!«

Ne čudi ga, ko na tem ali onem blogu naleti na zapise, ali mogoče res ni bolje kupiti industrijske fajfe za 40 evrov. Toda potem se mu na Instagramu oglasi kakšen fen, prileti všeček, prijatelj priporoči stranko…

»Tako je k meni prišla prva, neka punca, ki je iskala darilo za očeta ob upokojitvi.« Sledili so ji še mnogi, ki fajfo največkrat kupijo za rojstnodnevno darilo ob kaki pomembni obletnici. »Pa hipsterji, ki jo imajo poleg brade za obvezno opravo.«

Ko so ga pred časom znanci nagovorili, naj za odprtje trgovine na Kolodvorski ponudi nekaj svojih izdelkov, ga je odziv presenetil.

»Vse so pokupili, vsaj 100 malih sem naredil!« je dejal.

Ko sva se menila o rokodelskih izdelkih, sva pomislila, da bi bila pipa krasen suvenir, tistih »Made in China« v podobi zmajčka smo se domačini že zasitili.

»Včasih so ob kajenju moževali, danes pa je to priložnost, da si vzameš kakšno urico časa za obred, pri katerem pipo najprej skrbno očistiš, jo napolniš s tobakom, prižgeš, nato pa se ob kajenju prepustiš razmišljanju,« je svetoval mojster Lotrič.

A ne dan za dnem. In ne kjerkoli, dodaja Tadej. »Pipa mora dan, dva počivati, zato ima vsak resen pipar vsaj dve. No, na koncu jih ima celo zbirko. So pa tudi takšni, ki sploh ne kadijo, ampak pipe zbirajo. Jaz si jo najraje privoščim na dopustu. Ko sem sam, ob morju, pod kakšnim drevesom…«