Doktorica medicine in strokovnjakinja za paliativno oskrbo je znanje pridobivala na številnih univerzah v Nemčiji in Veliki Britaniji, med svojim delom pa je umirajoče pogosto spremljala na drugo stran. Tako kot v življenju smo si ljudje tudi v soočanju s smrtjo zelo različni, je povedala v nedavnem intervjuju za nemški tednik Spiegel, a ob razvoju te medicinske veje in ustrezni oskrbi čas pred slovesom ni nujno poln bolečine, trpljenja in strahu.
»Pomembno je, da se bolniku čim bolj prilagajamo,« je prepričana Bauseweinova. »Če noče zajtrka ob osmih in umivanja ob sedmih, ga bomo pač umili, ko je za to pri volji.« Zato pravi, da tudi smeh in šale niso redki v njihovih sobah in na hodnikih. A če bi morala odgovoriti na vprašanje, kaj so jo njene izkušnje s tistimi, ki se poslavljajo od tega sveta, naučile za življenje, je ta nauk zanjo precej nedvoumen. Namreč, da največkrat v življenju ni pomembno tisto, za čemer pogosto stremimo.
Ključni niso lastnina, uspeh in status, temveč preživljanje časa z ljudmi, ki jih imamo radi, da smo hvaležni za tisto, kar imamo, in da ničesar ne jemljemo kot samoumevno. Hkrati pa, da ne smemo odlagati namer, ki so nam resnično pomembne.
