Predlog je padel na plodna tla in že slabo leto pozneje, 18. aprila 1951, so se francosko-nemškemu dogovoru s podpisom pogodbe o skupnem upravljanju teh vej gospodarstva priključili še Belgija, Italija, Luksemburg in Nizozemska. S tem dejanjem je nastal zametek Evropske unije, kot jo poznamo danes, zato si je 9. maj izbrala za svoj praznik, dan Evrope. Evropski voditelji so v Schumanovi deklaraciji videli zlasti zanesljivo orodje za združevanje gospodarskih interesov v smislu dviga evropskega življenjskega standarda in pomemben korak za odpravo nevarnosti izbruha kakšnih novih vojn na tleh Evrope in v svetu. Že takrat so se zavedali in zapisali, da bo združevanje Evrope potekalo počasi, po korakih. Odziv takratnega evropskega vzhodnega bloka pod vodstvom Sovjetske zveze na Schumanov predlog je bil razumljivo negativen. Vodilni mediji vzhoda so v predlaganem francosko-nemškem »trustu«, po njihovem mnenju nadzorovanem s strani ameriškega kapitala, videli zgolj začetek priprav za novo vojno, naperjeno proti njim. Precej kritično je o zastavljenih evropskih povezavah pisal tudi slovenski emigrantski tisk. Sicer pa, resnici na ljubo, Robert Schuman ni bil prvi, ki je idejo o povezovanju evropskih držav javno objavil. Dosti pred njim, decembra 1929, je na 10. zasedanju Društva narodov v Ženevi o združenih državah Evrope govoril njegov rojak, ministrski predsednik Francije in prejemnik Nobelove nagrade za mir Aristide Briand.
Predlog o združitvi francoske in nemške metalurške industrije
9. maja, dva dni pred začetkom londonske konference treh zunanjih ministrov, je francoski zunanji minister Schuman predložil »združitev francoske in nemške jeklarske in premogovne industrije«. Po tem predlogu bi prišla proizvodnja premoga in jekla v Franciji in Nemčiji pod »skupno vrhovno oblast«. Naloga te skupne oblasti odnosno uprave bi bila modernizacija proizvodnje, izboljšanje in pocenitev te proizvodnje in pravilna porazdelitev proizvodov na nemško-francosko tržišče. Transport premoga in jekla bi bil za vse dežele, ki bi se pozneje priključile temu novemu mehanizmu, brez vsakih carinskih omejitev. (…)
Ljudska pravica, 16. maja 1950
Današnja nerealnost Združene Evrope
Idejo o Združeni Evropi nekateri redki raziskovalci zgodovine postavljajo v stoletja nazaj, vendar je nemogoče dokazati, da bi bila do najmodernejšega časa, se pravi šele po drugi svetovni vojni, kaj več, kakor pesniško sanjarjenje in opevanje ideala, ki se tudi sedaj vsako leto sproti pomika naprej v negotovo bodočnost.
Največji zagovorniki Združene Evrope so bili Churchill, zlasti pa dem. prvaki Adenauer, Schuman in de Gasperi. Storjeni so bili koraki v tej smeri predvsem na gospodarskem poprišču, deloma tudi na političnem. Najdlje je Zahodna Evropa napredovala nasproti združitvi v gospodarskem smislu. Ker pa v naravnem redu vrednot gospodarstvo ni osnovna vrednota vsega človeškega dogajanja, kakor hočejo uvesti v svojem sistemu komunisti (in se jim prav vsled tega ne posreči), pa gospodarski razlogi še zdavnaj niso zadostna gonilna sila, ki bi potiskala ali vlekla svobodne evropske narode tudi v tesno politično skupnost, iz katere bi potem bil samo še en korak v dejansko združitev.
Kakor je De Gaullova zamisel zahodnoevropske politične skupnosti, sestavljena iz posameznih in različnih domovin, pomanjkljiva, pa je tesnejša politična povezanost med posameznimi evropskimi državami toliko bolj utopična ob današnjem razmerju meddržavnih odnosov.
To realnost je potrdil pretekli teden na zasedanju NATO-a v Washingtonu ob njegovi dvajsetletnici francoski zun. minister Debré, ki je z vso odkritostjo pribijal, da je »ideja o Združenih evropskih državah nerealnost.«
»ZDA so postale velike in močne, ker se vam je posrečilo ustvariti narodni čut, ki je postal počelo vašega izrednega razvoja. Toda,« je govoril Debré, »Evropa je mozaik narodov, katerih vsak ima svojo lastno osebnost, ki je dozorela na temelju njegovega etičnega in jezikovnega značaja in posebnosti, v težkih krizah, katerih posledice so še vedno vidne na evropski celini.«
»Ni mogoče ignorirati teh zgodovinskih dejstev. Ni mogoče zgraditi Evropo, začenjajoč iz nič in ne upoštevajoč dejstva in čutenja posameznih narodov.«
»Prišel bo morda dan, ko bodo v Evropi Francozi, Nemci, Italijani, Nizozemci, Belgijci, Španci, Angleži in drugi narodi ugotavljali, da niso več to, kar so bili. Toda danes ni tako. Evropa dvajsetega stoletja ni nova in prazna Amerika iz konca osemnajstega stoletja. Narodno čutenje ostaja trdno in je vsekakor prav, da je tako.« (…)
»Ni mogoče graditi Evrope, ne oziraje se na to. Ostaja zgodovinsko dejstvo, da Evropa ni ena domovina, temveč skupina več domovin. Dolžni smo organizirati sodelovanje med evropskimi državami, ki tekmujejo med seboj, ohranjujoč vsako od njih, po zakonih svobode in v skladu z voljo njihovih narodov, kontrolo nad svojo usodo.«
Ne strinjamo se v vseh odtenkih z izjavami Debreja, hočemo pa s citiranjem teh opozoriti naše bralce na neutemeljenost slehernega bližnjega upanja na Združeno Evropo, v kateri bi bila posameznim državam, še tako majhnim, zagotovljena nemoten razvoj in varen obstoj. Danes tako misli in govori sedanja francoska vlada, jutri bosta lahko takih ali še bolj individualističnih misli nemški ali italijanski režim, spet prej ali pozneje se ZDA ne bodo več zanimale za usodo posameznih narodov, temveč le za razvoj celih kontinentov. Kruta politična realnost je povsem drugačna od idealističnih gledanj nekaterih panevropsko navdahnjenih posameznikov. (…)
Tako se prepad med svobodnim zahodnim delom Evrope in nesvobodnim vzhodnim vedno bolj poglablja in naš slovenski narod je bil po krivdi komunističnega režima, ki mu vlada, vržen v območje azijskega prostora, prav kakor se godi vsem ostalim srednjeevropskim narodom.
Da se rešijo, se bodo morali iztrgati v svobodo na Zahod, toda ne v utopijo Združene Evrope, ki je ni in je njen nastanek dvomljiv tudi v dogledni bodočnosti. (…)
Svobodna Slovenija (Buenos Aires), 17. aprila 1969
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib
