Za vse ljudi, ki se jim zdi, da življenje nima več smisla, je neprekosljiv zgled. Nazaj v Ovalno pisarno je triumfalno prišel tako rekoč iz zapora. Za seboj ima niz obsodb zaradi kaznivih dejanj. Ob katerem koli Američanu, ki je bil štiridesetkrat obsojen, bi se vsaka volilna komisija vprašala, ali ima sploh pravico sodelovati na volitvah. Njegov odvetnik še vedno sedi v zaporu z njegovimi najtesnejšimi sodelavci. Njegov politični strateg v prvem predsedniškem mandatu Steve Bannon se je nekaj let izogibal obsodbi in je šel v zapor letošnjega oktobra. Bannon je sijajna zgodba. Na svetovni desnici upravičeno zaseda položaj genija. Za rešetke je zašel, ker je skupaj z nekaj pajdaši zbiral denar v kampanji za gradnjo zidu proti migrantom na meji z Mehiko. Ves nabrani denar bi moral iti za izgradnjo Trumpovega zidu. Namesto tega so vsega spravili na svoje tekoče račune. To je obveljalo za veliko goljufijo, Bannon pa za kriminalca. Vsaj v sodnih dokumentih je bil tudi Trump registriran kot zločinec. Pa vendar je na popolnoma regularnih volitvah v enakopravni tekmi gladko zmagal s prepričljivo večino na celi črti.
»Bog me je rešil z razlogom,« je z olajšanjem spomnil svoje volilce, da je za las ušel smrti pod streli osamljenega atentatorja. »Razlog pa je bil ta, da rešim državo.« Ob razglasitvi zmage je Združene države pozval, naj ozdravijo, njihove prebivalce pa k enotnosti. Pozabiti je treba vse stvari, ki so jih zadnja štiri leta razdvajale. »Nič nas ne združi bolj kot uspeh.«
Pri Trumpu je vse res in res je tudi nasprotno od vsega. Vse, kar si je želel, je bilo malo ljubezni. Američani so mu v torek od New Yorka do Aljaske povedali, da ga imajo radi. Državljanske vojne v ZDA to pot ne bo. Strahovi, da bodo oborožene milice v južnih državah vzhodne obale na poltovornjakih lovile ljudi, ki so šteli glasovnice, so se razblinili. Šteli so pravilno in nobenega glasu niso izgubili. Bela hiša je ponovno trdno v rokah Newyorčana, ki samo doma ne more zmagati. Tudi senat je na varnem pod okriljem republikancev. Ob zadnjem jutranjem štetju je kazalo, da ni dobil samo elektorskih glasov, ampak da je tudi več Američanov glasovalo zanj kot za Kamalo Harris. Niz obsodb zaradi korupcije in drugih kaznivih dejanj pri volilcih vseh barv in socialnih slojev ni štel nič. Trump je po štirih letih v Sibiriji lahko miren. Ponovno je na varnem v Ovalni pisarni Bele hiše. Tam je nedotakljiv.
Dolga pot do popolne oblasti
Letošnje volitve niso bile začetek avanture na desnem krilu ameriške politike, ampak njen konec. Z njimi se začetek drugega tisočletja končuje. Pot do Trumpove vrnitve se ni začela z dramo ob vztrajanju, da so mu pred štirimi leti ukradli volitve. Spektakularna zasedba obeh domov parlamenta po zmagi Joeja Bidna leta 2020 je bila rep zgodbe, ki se je začela dvajset let prej. Takrat se je pri Američanih spremenilo razumevanje lastne države in tudi pogled te države na svet. Vse ameriške volitve veljajo za zgodovinske, prelomne in presenetljive. Leta 2000 so to res bile. Ob prelomu tisočletja je bil poglavitni strah v Ameriki globoko zakopan v bunkerju, ki so ga v petdesetih letih med hladno vojno izkopali pod goro Cheyenne. Tam so bili pod metri betona zakopani računalniki, ki so upravljali rakete z jedrskimi konicami. Računalniške ure pa so bile zaradi neprevidnosti ob začetku računalništva vse nastavljene do leta 1999. Pričakovanja so bila, da bo preskok ure v novo tisočletje povzročil svetovno zmedo. Strah pred tem, da bodo rakete z jedrskimi konicami same od sebe začele leteti v nebo in povzročile konec sveta, je bil resničen. Globoko v gori pa so vojaki, ki so imeli pod nadzorom sisteme za odobritve izstrelitev, zagotavljali, da se ne bo zgodilo nič dramatičnega. Vse programe so pokrpali, če bi šlo kaj narobe, pa so imeli pripravljeno ročno krmiljenje in mehanično prekinitev poletov. Če bi tudi to šlo narobe, bi potegnili kable iz zidu in upali na najboljše. Vendar so bili relaksirani. Zaupali so logični konstrukciji sistemov za samodestrukcijo planeta. Konca sveta potem ni bilo. Do velikega pretresa pa je brez dramatičnih napovedi in velike drame prišlo v ameriški politiki. Tam je prišlo do jedrske eksplozije, njeni odmevi pa so v noči s torka na sredo na oblast pripeljali Donalda Trumpa, ki je že imel status iztrošenega goriva v atomski elektrarni.
Umakni se z odra
Zadnji dan pred novim letom 2000 je imela pevka Patti Smith rojstnodnevni koncert v dvoranici Bowery Ballroom na jugu Manhattna. Predskupina je bil mladenič na kitari, ki je okorno pel, pa tudi kitare ni imel uglašene. Po hladnem odzivu na dve ali tri pesmi se je prijazno obrnil k občinstvu.
»Ima kdo kakšno željo?«
Odgovor je prišel, še preden je končal stavek.
»Umakni se z odra!«
Med publiko je bil Lou Reed, ki ni toleriral tolikšne stopnje diletantizma. Zaradi takšnih navad so nastopi Američanov, ki pridejo pod reflektorje s pesmimi ali kakšnimi drugimi spretnostmi, običajno tako prepričljivi. Preden pridejo do velikega odra, morajo na majhnih odrih vzbuditi dovolj pozornosti, da jim ne ugasnejo luči in izključijo mikrofonov. V politiki je publika še bolj stroga.
Fant s kitaro je odšel v temo. Takoj za njim je prišla Patti Smith in nastop začela s Till Victory. Odpela je dvajset pesmi in končala s People Have the Power. Glasba je bila del političnega življenja mesta. Z novim letom se je začela prva predsedniška kampanja 21. stoletja. Po nekajmesečnem prerivanju sta se soočila demokrat Al Gore in republikanec George Bush. Patti Smith pa je podprla kandidata stranke zelenih Ralpha Naderja, ki je na volitvah dobil nekaj manj kot tri odstotke glasov. Daleč od petih odstotkov, ki bi mu omogočali, da bi z zveznimi sredstvi lahko deloval znotraj ameriškega dvostrankarskega političnega sistema. Volitve so potem šle na nož in Naderja so obtoževali, da je z neodvisno kandidaturo na levici sabotiral zmago Ala Gora, omogočil volilni udar desnice in ogrozil delovanje demokracije.
Od takrat gredo vse volitve na nož in vsakič je od izida odvisna usoda demokracije. Vse napovedi so zgrešene ali pa se vrtijo okrog številk, ki onemogočajo smiselno napovedovanje rezultata. Letošnja zadrega statistikov, ki so se do konca skrivali za zidom statistične napake polovice glasov na vsaki strani, ni nova. Tudi strah pred dramatičnimi spremembami, ki bodo uničile politični svet, kot ga poznamo, je starejši od vstopa Donalda Trumpa v politiko. Od leta 2000 je vedno tako.
Obdobje novega štetja
Predsedniške volitve so odprle temo, ki je ostala popularna naslednjih dvajset let. Novo tisočletje se je začelo z usodnim spraševanjem, ali je ameriške demokracije konec. Avtor dileme ni bil Donald Trump, ampak njegov daljni predhodnik George Bush, ki je prihajal na oder v kavbojskih čevljih in klobuku s širokimi krajci. Napovedoval je čase, ko bodo za predsednika kandidirali politiki, ob katerih si se lahko spraševal, s katerega hriba so se spustili v mesto. Ker ameriška demokracija velja za temelj liberalne reprezentativne demokracije, se je takoj postavilo vprašanje, ali ni zašel v krizo celoten koncept zahodne liberalne demokracije in s tem civilizacijski model Evrope in Amerike, kot ga poznamo od druge svetovne vojne naprej. Za vogalom se je skoraj neopazno razvijala Kitajska. Takoj se je postavilo vprašanje, ali so ameriške volitve znamenje, da je hegemonije evroameriškega zavezništva konec in se začenja obdobje vladavine azijskih držav.
Britanski premier Tony Blair je na začetku tisočletja vso tesnobnost evropskega političnega razreda strnil v tri kratke stavke. Sogovornikom v Evropski uniji, predvsem Franciji in Nemčiji, je poskušal razložiti, zakaj je treba vztrajati pri zavezništvu z ameriško politiko, ki se je kazala kot noro avanturistična in nepredvidljiva. Njegov argument je bil preprost. »Evropa je preteklost. Sedanjost so Združene države Amerike. Prihodnost pa je Kitajska.« Dokler Kitajska zares ne prestopi praga položaja najrazvitejše države na svetu, se je treba držati ZDA. Ampak kaj če si premisli Amerika in Evrope kot zaveznice ne bo vzela resno?
Tesnobnost se je na volilno noč novembra 2000 začela s preprosto ugotovitvijo, da Američani ne znajo šteti. Po osmih letih srečne vladavine Billa Clintona so ponovno izbirali svojega predsednika. Tekmovala sta Clintonov demokratski podpredsednik Al Gore in sin Clintonovega republikanskega predhodnika Georgea Busha z enakim imenom.
Predsednik pred zakonom
Na koncu Clintonovega obdobja so bile ena glavnih preokupacij svetovne politike predsednikove spodnje hlače in modra obleka praktikantke v Beli hiši Monice Lewinsky. Ameriški kongres se je dve leti pred koncem mandata sestal v svoji najbolj svečani obliki in sodil predsedniku, ki je v prehodu med Ovalno pisarno in njeno predsobo spustil hlače in se predal oralnemu seksu. Republikancem se je zelo, da je to sijajna priložnost, da Clintonu sodijo in predsednika odstavijo. Napovedovali so konservativno revolucijo. V parlamentu so republikanci natančno razpravljali o tem, do kod je spustil spodnje hlače in kaj natančno se je mislilo z oralnim seksom. Bilo je nekoliko nenavadno, ampak na smrt zabavno. Predsednik je bil v zadregi, kakršne predsedniki običajno niso poznali. Intima je postala del političnega spektakla. Clintona so oprostili, ker republikanci za las niso zbrali dovolj glasov, da ga odstavijo.
Vsi parametri sodobnih preokupacij svetovne politike so bili takrat nastavljeni. To je bil čas, ko so izraelskemu generalu Jicaku Rabinu in palestinskemu voditelju odporniškega gibanja PLO Jaserju Arafatu podelili Nobelovo nagrado za mir. Takoj za tem so Rabina ubili, na volitvah v Izraelu pa je prvič zmagal Benjamin Netanjahu. Svet je bil še mlad. Leta 1999 je Vladimir Putin postal predsednik ruske vlade, čez nekaj mesecev pa je bil leta 2000 izvoljen za predsednika Rusije. Clintonovo obdobje je obveljalo kot radoživo obdobje, v katerem je mimogrede organiziral vojno za osamosvojitev Kosova. Vse je teklo v veseljaškem vzdušju relaksiranega mandata zakonskega para, ki je krožil po ameriški politiki dve desetletji. Razcepljenost Amerike na dva tabora, o kateri je sedaj moderno govoriti, pa takrat ni bila nič manj dramatična. Prišle so volitve za naslednjega predsednika.
Na začetku se je dvoboj Ala Gora in Georgea Busha zdel neuravnotežen. Gore je imel za seboj bleščečo dvajsetletno kariero v obeh domovih parlamenta in na položaju podpredsednika Združenih držav. Izkušen politik in briljanten govornik. George Bush je bil sin predsednika ZDA iz bogate družine naftarjev. Bil je lastnik bejzbolskega kluba in guverner Teksasa. Slovel je kot govornik, ki slabo oblikuje stavke in meša besede, v mladih letih pa je veliko pil.
Predvolilna kampanja je bila čudaška. Bush je med svojimi nastopi vzbujal vtis, da celotno operacijo vodi njegov podpredsedniški kandidat in prijatelj njegovega očeta Dick Cheney. Za njim je stalo trdno jedro najbolj konservativnih republikancev, ki so bili znani kot neokonservativci. Ob njih je nastala ideja konservativne revolucije v Združenih državah. Znižanje davkov, omejevanje splava in skrb za najbolj restriktivno razumljene tradicionalne družinske vrednote. Busheva kampanja je bila agresivna, vodil pa jo je kot vojno proti demokratom. Gore se je na drugi strani hvalil, da je on kot politik soustvaril internet, obljubljal spodbujanje ekonomije, previdno fiskalno politiko in sistemsko zaščito okolja. Zdelo se je, da sta se spopadla umirjeni racionalizem in pragmatizem brez socialnih omejitev. Vse napovedi so kazale na zmago Ala Gora in nadaljevanje politike po ustaljenih vzorcih.
Zmagal je George Bush. Vendar je zmagal na način, ki je prišel v zgodovino prava. Pred njegovo guvernersko palačo v Austinu v Teksasu je množica njegovih podpornikov čakala na razglasitev rezultatov. Ob prvi razglasitvi rezultatov so bili obupani. Zmagal je Al Gore. Kakšno uro za tem so veseljačili, ker se je izkazalo, da so bile prve ocene napačne in je zmagal Bush. Čez eno uro je bil zmagovalec ponovno Gore. In tako naprej vso noč. Zjutraj so napovedali novo štetje glasov na Floridi. Šteli in ponovno šteli so tri mesece, dokler vrhovno sodišče ni prepovedalo še enega štetja, Al Gore pa je s stisnjenimi zobmi pristal na zmago Busha, da ne bi ogrozil stabilnosti političnega sistema.
Brez pravil in omejitev
Bush je svoj predsedniški mandat začel z napovedjo zaostritve s Kitajsko. Ko je kitajski lovec dva meseca po inavguraciji vohunsko ameriško letalo prisilil k pristanku na kitajskem otoku Hainan, se je zdelo, da se bo začela svetovna vojna. Letalonosilke so začele voziti sem in tja, vendar se je mobilizacija končala z opravičilom. Enajsti september pa je obrnil vse registre tedanje politike. Namesto Kitajske je Bush odkril svetovno vojno proti terorizmu. Najprej je vojaško zasedel Afganistan in v tretjem letu svojega mandata izpeljal invazijo na Irak. Način, kako je izvedel zaporedne intervencije v zunanji politiki, je imel usodne posledice na razvoj republikanske notranje politike v ZDA.
Logiko, ki je kasneje vodila republikansko politiko proti prvemu temnopoltemu predsedniku Baracku Obami in je bila vodilo politike Donalda Trumpa, je najlepše opisal nekdanji egiptovski zunanji minister in predsednik Arabske lige Amr Musa. Musa si je mnenje o ameriški zunanji politiki oblikoval v pogovorih z Bushem, Sadamom Huseinom, izraelskimi premierji, papeži in savdskimi kralji. Ameriško politiko Georgea Busha in njegovih naslednikov do Bližnjega vzhoda je opisal kot realiziranje pojma kreativne anarhije. Od zunaj so celotno regijo potisnili v kaos, da bi prišlo do revolucij in novega reda.
»Na začetku tega tisočletja so neokonservativci v Združenih državah Amerike začeli do Bližnjega vzhoda voditi politiko kreativne anarhije. Anarhija, anarhija, anarhija. Naj bodo stvari čim bolj zmedene, iz tega bo nastalo nekaj novega. Prvo desetletje novega tisočletja je bilo desetletje anarhije.«
Nadaljevanje ni bilo nič bolj urejeno. Jedro neokonservativcev so bili Bushev obrambni minister Donald Rumsfeld, njegov najtesnejši svetovalec Richard Perle, podpredsednik Dick Cheney in arhitekt invazije na Irak v Pentagonu Paul Wolfowitz. Njihova ideja ureditve svetovnih razmerij je bila preprosta. Z vojaško premočjo so organizirali invazijo na državo in potem sistematično uničili vse politične institucije. Irak je bil velik politični eksperiment. Rumsfeld je rad razlagal, da je razgradnja iraškega političnega sistema odprla prostor svobode, iz katere bo zrasla demokracija. Namesto demokracije je zrasel kalifat šejka Abu Bakra Al Bagdadija, ki je organiziral odpor proti ameriški vojski in vojno razširil v Sirijo, kar je pripeljalo do destabilizacije države in niza nadaljnjih komplikacij. Po osmih letih Georgea Busha Bližnji vzhod ni bil več podoben samemu sebi.
Invazija na Ameriko
Republikancem se je strategija, ki je bila tako uspešna v zunanji politiki, zazdela uporabna tudi v notranji. Nekaj malega so omejitev moči institucij preizkusili že med mandatom Bill Clintona. Iz predsedniške funkcije so naredili otroka, ki se mora pred celim razredom zagovarjati zaradi svojih grehov. Na Bushevem nasledniku Baracku Obami je vodja republikancev v senatu preizkusil vse trike, ki so jih uporabili pri razgradnji iraške države. Postopali so leninistično. V jedru revolucionarne politike Vladimirja Iliča Lenina je bila likvidacija nasprotnikov. Demokratov niso mogli razformirati, lahko pa so jih tako zelo omejili, da je moral Obama namesto velike reforme zdravstvenega sistema sprejeti zakonsko skrpucalo. Republikanci niso kar tako govorili o konservativni revoluciji. Za Obamo je prišel Trump, ki je vladal, kot da deluje v enopartijskem sistemu. Prezir do nasprotnikov je plačal z enim samim mandatom. Joe Biden je potem izzvenel kot poskus restavracije starega režima. Biden ni bil slab predsednik. Poskušal je držati pokonci idejo države, ki s socialnimi programi korigira ekscese kapitalizma. Vendar je sodil v že preteklo obdobje ameriške politike. Pod nogami je tlelo revolucionarno vrenje, ki je nasproti ponovno postavilo Donalda Trumpa. Za zunanje opazovalce je bil njun spopad na vso moč atraktiven. Ob vsakih ameriških predsedniških volitvah je položaj enak. Ves svet se obrne od svojih vsakdanjih problemov, ki se zdijo banalni in neprivlačni. Ameriška predvolilna kampanja je ognjemet. Biden pa ni zdržal 24-urnega ognjemeta, ki ga je dan za dnem znova prižigal Donald Trump. Zelo se je, da je zaloga njegovih raket neskončna. Biden je pobegnil in prepustil mesto Kamali Harris.
Trump in ona sta predstavila dve najbolj klasični podobi sodobne politike. Donald Trump je nastopal kot nevaren revolucionar, ki hoče do temeljev spremeniti svetovni red in ga oblikovati po svoji podobi. S tem, kako stvari sedaj stojijo, je vse narobe. Stavbo je treba podreti do temeljev in na njenem mestu zgraditi nekaj novega. Velja za zunanjo politiko in za institucije države, v kateri je bil izvoljen. To smo pred več kot dvajsetimi leti slišali od Donalda Rumsfelda. Na kaos, ki ga je pustil za seboj v Iraku, je odgovarjal s poezijo. »Kot vemo, obstajajo stvari, za katere vemo, da jih vemo. Vemo, da obstajajo stvari, za katere ne vemo. Obstajajo tudi stvari, za katere ne vemo, da zanje ne vemo.« Tako na svet deluje Trump. Svet zahteva revolucionarno spremembo. Kaj bo iz nje nastalo, ne moremo vedeti, da vemo, niti da ne vemo.
Kamala Harris je nastopila kot zgledna konservativka, ki ustvarja vtis, da se na vse kriplje trudi za ohranitev statusa quo. Njeno sporočilo je bilo preprosto. Če zmaga Trump, je konec civilizacije, če zmaga ona, lahko z malo dobre volje in božje pomoči preživi. Iz preproste predsedniške kampanje za vodilni izvršni položaj v političnem sistemu države sta oba skupaj naredila globalni spektakel. Od njegovega razpleta je potem odvisna usoda vsega sveta. To znajo narediti samo Američani.
