Doslej so bile njihove varovanke zgolj deklice, zdaj so poskusno tudi dečki. Vsakemu od 252 otrok, ki so trenutno v šoli (od januarja jih bo 300), izobraževanje omogočajo botrice in botri za pičlih 270 evrov letne šolnine. Samo iz Slovenije jih je več kot 100. Podpora poteka prek humanitarnega društva Luč upanja.

Z manjšo skupino slovenskih popotnikov smo ju nedavno obiskali v vročem indijskem dnevu. Vroče je tam nenehno. Le poleti je še bolj vroče in soparno. Iz Kalkute, od koder smo se odpeljali v revne ruralne kraje, se avenije zlivajo v mestne prometne vpadnice, natrpane z vozili. Le naša cesta, na kateri se je promet močno zredčil, se je ožila v vse bolj skromne vaške poti. Nikjer ni bilo nobene oznake, nobenega smerokaza. Seveda smo se izgubili. Še navigacijo je zmedlo.

Anup je prišel po nas z motorjem, sedel v kombi in nas varno pripeljal do šole po asfaltiranih, betoniranih in tlakovanih kolovozih mimo siromašnih hišk in s pločevino prekritih kajž, izza katerih so se videla polja. Na vhodu v šolo so nas pričakala dekleta v špalirju kot na kakšnem slavnostnem državniškem sprejemu, z obveznim vencem iz cvetja, kot je v Indiji navada, ki so nam ga nadele prek glave. Šola je res lepa in v svoji zasnovi drzna, delo mladega arhitekta Žige Rošerja (pritlične učilnice so brez stene ali dveh, odprte in svobodne). Tudi ozelenjena streha z lepo negovano travo je za tiste kraje nenavadna hortikulturno-urbana mojstrovina, saj je na njej obilje razcvetenih grmovnic in sadnega drevja ter sončni kolektorji, ki šoli omogočajo neodvisno napajanje z elektriko.