S celovečernim prvencem Forever Young (1984) so praktično čez noč preusmerili pozornost z zahodnega glasbenega trga na Berlin, album pa še danes velja za enega temeljev popularne glasbe osemdesetih. Naslovna pesem, Big in Japan in Sounds Like a Melody so še danes redno na sporedu vseh zabav s pridihom nostalgije osemdesetih ali simfoničnih koncertnih »night of the proms« maturantskih turnej. Pozneje skupina nikoli več ni ponovila uspeha prvenca, vendar je z njim ostala v kolektivni zavesti tudi poznejših generacij, ki jo odkrivajo prek novih platform. Trenutno je na turneji Forever! Best of 40 Years, s katero zaznamujejo štiridesetletnico skupine.
Vaša mladost, še preden ste oblikovali skupino Alphaville, je bila zelo razgibana, vztrajni boj za preživetje na robu. Večkrat ste poudarili, da ste bili v tistem obdobju fanatični levičar. Zakaj ste se potem iz rodnega Herforda preselili v Zahodni in ne Vzhodni Berlin?Neodvisno od svojih marksističnih prepričanj nikoli nisem imel namena živeti v Vzhodnem Berlinu. V nasprotju z mnogimi svojimi somišljeniki na zahodni strani sem vzhodni del mesta in vso Vzhodno Nemčijo dojemal kot diktaturo, do katere sem bil vedno odklonilen. Najiskreneje povedano sem v zahodnem delu mesta nasedel brez načrta. Nobenih razlogov, še najmanj političnih, nisem imel, da sem odpotoval tja. Potem ko so me po šestih mesecih nečastno odpustili iz vojske, ker sem imel velik problem z avtoriteto in slepim uboganjem ukazov, sem samo s tistim, kar sem imel na sebi, odpešačil do železniške postaje v Hannovru. Odločil sem se, da bom ne glede na smer in končno postajo vstopil na prvi vlak, ki bo prišel mimo, in tako sem končal na vlaku, ki je povezoval Pariz in Varšavo. Ker na Vzhod nisem smel, sem moral izstopiti v Zahodnem Berlinu. To je bil edini razlog, da sem končal na tej strani razdeljenega mesta.
Kakšen pa je bil vaš prvi vtis v mestu dveh nepovezanih realnosti in o njem?
