Med trgovce z novci spada tudi Mestna občina Ljubljana (MOL), ki financira »razvojne projekte« najlepšega mesta na svetu. Predvsem z denarjem iz tujine. Županu Jankoviću so podrejene inštitucije: ministrstvo za kulturo (MK), Mestni muzej (MGML) in Zavod za varstvo kulturne dediščino (ZVKDS), ki odločajo, kot zahteva župan. V tem procesu je arheologija le nepomembna kolateralna škoda.
Muzej koliščarjev na Špici
O fiktivnem kolišču Brkatega Soma ob izlivu iz Barjanskega jezera na današnji Špici je pisal Janez Jalen v svoji trilogiji Bobri že leta 1943. Testne vrtine so septembra 2009 potrdile, da je bilo na tej trgovsko pomembni postojanki pradavne jantarske poti in rečne povezave Črnega in Jadranskega morja res bogato kolišče. Poskusni izkop na dobrih 30 kvadratnih metrih decembra 2009 je samo potrdil, da gre za »najpomembnejše arheološko najdišče v Ljubljani« (ministrica RS za kulturo Majda Širca17. maja 2010 državnemu zboru). Toda ta edinstvena najdba iz časa, ko je Keops gradil svojo piramido, v ožjem središču našega mesta – česar nima nobena druga evropska prestolnica – župana ni zanimala. Na pismo podpore Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU) je odgovoril, da ima svoje eksperte MGML in ZVKDS, katerih mnenje je zanj merodajno. Direktor ZVKDS Boris Vičić je sporočil, da ni ukrenil ničesar za zaščito kolišča na Špici, ker tega ni zahteval župan, in potožil, da je med tnalom in nakovalom. Tudi Atelier arhitekti, ki so projektirali park na Špici, niso ravnali v skladu s profesionalno etiko, saj bi morali po arheološki najdbi preprojektirati svojo parkovno ureditev. Razširjen izkop kolišča pod vodstvom Mestnega muzeja so uničili prav v dneh, ko so bila evropska kolišča vnesena na Unescov seznam svetovne dediščine.
Najine predloge podzemnega koliščarskega muzeja na Špici leta 2010 (predvidena cena izvedbe projekta 850.000 evrov) so kljub podpori SAZU zavrgli župan Janković, ministrstvo za kulturo (Jelka Pirkovič), MGML in ZVKDS. Tudi najin predlog o arheološkem parku iz časa koliščarjev na Špici (na podlagi pelodnih najdb sodobnega rastlinstva) v povezavi z Botaničnim vrtom, ki bi ga izvedel in upravljal, je bil kljub podpori vodstva Botaničnega vrta zavržen.
Zgodba o izgubi muzeja Emone
Kanalizacija ob garaži pod Kongresnim trgom na Slovenski cesti bi uničila grobove, ki so jih Rimljani vedno namestili ob vpadnicah, tako tudi ob cesti od severnih emonskih vrat. Da bi preprečila uničenje, sva že decembra 2009 predlagala MOL z županom, ZVKDS in MGML, da se namesto javne kanalizacije ob Slovenski cesti od Plečnikovega podhoda prek obrambnega jarka in skozi ostaline emonskih vrat uredi podzemni muzej Emone s predstavitvijo izkopanin pod Kongresnim trgom (predvidena cena 950.000 evrov); novi muzej Emone bi bil začetek in konec krožne poti po ostalinah Emone v Ljubljani in Narodnega muzeja z lapidarijem. S sredstvi regionalnega razvojnega programa (2.354.000 evrov) je MGML na predlagani lokaciji ob zaključku izkopavanj uredil muzej iEmona – »s pomočjo vrhunske muzejske tehnologije naj bi postal odprto okno pri spoznavanju antične zgodovine našega mesta« (Blaž Peršin, MGML). Ob 2000-letnici Emone je MGML realiziral najino predlagano emonsko pot.
Danes muzeja iEmona ni več. Od projekta iEmone je ostal le težko razumljiv segment emonskega cestišča in prostor z maketo rimskega mesta, kamor se zatekajo pred mrazom in vročino kralji ulice. Preimenovali so ga v Chopinov podhod in pred vhodom v javna stranišča postavili doprsni kip poljskega kulturnega velikana. Skozi prebito emonsko obzidje se Chopinov podhod končuje z vhodom na tržnico Lidl, nameščeno v kleti novega Šumija.
Srednjeveški muzej in vzhodno srednjeveško obzidje
O predhodnici Ljubljane, Luwigani, je ohranjena izredno bogata arhivska dokumentacija, ki se je projektanti žal ne poslužujejo. Tako načrtujejo potek kanalizacije skozi najpomembnejša arheološka najdišča, kot v primeru Emone ob Slovenski cesti tudi na Krekovem in Vodnikovem trgu. Decembra 2009 sva predstavila MOL, ZVKDS, MGML in projektantu Kombinat, d. o. o., idejni projekt zaščite vzhodnega mestnega obzidja s trdnjavo barbakan, kloštrskimi vrati in dvojnim obzidjem, na katerega se naslanja Mahrova hiša. Poleg projekta srednjeveškega muzeja in predstavitve vzhodnega mestnega obzidja in situ, ki ga je podprla mednarodna organizacija European Walled Towns (ETW), sva izdelala tudi predlog zaščite kostnice in posodobitev tržnice brez garaž. O nadaljnji usodi projekta ni znano ničesar. Projekt Elea iC projekta gradnje garaže pod Vodnikovim trgom in dogradnje Mahrove hiše arheološke dediščine ne omenja.
Ohranjeno prazgodovinsko gomilo sva predlagala kot spomenik žrtvam vseh vojn v zaključku Plečnikove kulturne osi, izdelala sva predlog zaščite in predstavitve mostu Vicedomskih vrat in situ ter predlog postavitve stalne razstave o reki Ljubljanici.
Izkopavanja ostalin Emone in emonskih grobišč se nadaljujejo, kjer je treba in kjer skorajda ni več belih lis na zemljevidu Ljubljane in bližnje okolice. Najzanimivejši eksponati se za krajša obdobja razstavijo javnosti, o izkopavanjih poročajo sredstva javnega obveščanja. Polnijo se škatle v skladiščih, a brez prepotrebnih študij ob zaključku izkopavanj. Po nezapisanih pravilih je potrebnih za vsako uro na terenu deset ur za raziskave in študije izkopanega. A za ta prepotrebna dela naročil ni. Gre za ropanje arheoloških najdišč, ki bi morala biti ohranjena našim zanamcem.
V 16 letih s kolegom Kerševanom nisva niti enkrat zasledila, da bi ZVKDS ali MGML kjer koli v Ljubljani predlagal ohranitev in predstavitev arheologije in situ (na primer ohranitev arheologije in situ pri Drami v povezavi z ostanki emonske bazilike v Ravnikarjevem razstavišču Riharda Jakopiča).
Poleg ICOMOS-ove Malteške konvencije o varstvu arheološke dediščine (1992), ki jo je RS ratificirala že leta 1999, je pomembna še starejša Beneška konvencija iz leta 1964, ki v členih 6, 7, 14 in 15 zapoveduje ohranjanje arheološko-arhitekturne dediščine in situ in prepoveduje kakršen koli gradbeni poseg, ki bi spremenil ali uničil ostanke te dediščine. Tudi »ICOMOS Charter for the Protection and Management of the Archaeological Heritage« iz leta 1990 v 2., 6. in 8., členu zapoveduje zaščito izkopanin in situ.
Razumem, da je župan prišlek v Ljubljani, prav tako kot pisec teh vrstic, in da nima korenin in razumevanja za našo preteklost. A vendar, žal v 16 letih, odkar sva s kolegom Petrom Kerševanom poskušala prepričati župana in mestne oblasti pod njegovim nadzorom o nujnosti upoštevanja mednarodnih konvencij o zaščiti in predstavitvi naše arheološke dediščine, prihajam do spoznanja, da gre za načrtno uničevanje naše narodne identitete.
MILAN ZDRAVKO KOVAČ, u. d. i. a.
