Ljubezen v času korone: Tinder pod odejo

Še zdaleč ni bila edina. Ena najbolj popularnih aplikacij za zmenke na planetu je tiste pomladi doživela eksplozijo: 29. marca 2020 so uporabniki in uporabnice Tinderja postavili rekord – tri milijarde dnevnih podrsljajev v eno ali drugo stran. Do izteka koledarskega leta jim je svojevrsten podvig uspel še 130-krat, po poročanju BBC-ja pa se je povečalo tudi število klepetov na omenjeni platformi – samo v mesecu dni za 12 odstotkov.

Kot so zapisali raziskovalci Katedre za medijske in komunikacijske študije na Fakulteti za družbene vede pred lanskoletno (decembrsko) okroglo mizo Intimna razmerja med digitalizacijo, komodifikacijo in pandemijo, se je Tinder skupaj z drugimi platformami skril pod naše odeje, izkoristil našo osamljenost in frustracijo ter še dodatno pospešil digitalizacijo intimnih razmerij. »Pandemija je tako pospešila že nekaj časa aktualno komodifikacijo intimnih razmerij in omogočila trgu nadaljnje širjenje v zasebno sfero. To so še posebej omogočili digitalne tehnologije in novi kanali komuniciranja, zlasti uporaba družbenih omrežij in platform, ki spodbujajo neposreden in takojšen slog komuniciranja.«

Statistični podatki kažejo, da so aplikacije, namenjene zmenkarijam, multimilijonski biznis in ena redkih industrij, ki so tudi med globalno recesijo beležile porast, pa naj gre za priljubljeni Tinder, na voljo v 24 jezikih, Bumble, ki ima v mislih predvsem ženske, ali OkCupid, kjer lahko izbirate med 13 različnimi spolnimi naravnanostmi in 22 spolnimi identitetami.

Tako eni kot drugi so še bolj glasno obljubljali dostop do milijonov potencialnih partnerjev in zagotavljali, da vas bodo prav oni (natančneje njihov algoritem) pravilno sparili. »Mi vam priskrbimo randije s pomočjo matematike!« so se hvalili na strani OkCupid.

Toda kaj je koronske uporabnike (poleg dolgčasa in preganjanja osamljenosti) motiviralo za tovrstno udejstvovanje? To, kar jih je motiviralo v predkoronski dobi, so prepričani številni raziskovalci. Med njimi je tudi Sindy R. Sumter z Univerze v Amsterdamu, ki je leta 2016 objavila študijo z naslovom Love Me Tinder, kjer je motive odraslih Nizozemcev za uporabo tega in drugih appov strnila v šest kategorij: ljubezen, priložnostni seks, sproščen način komuniciranja, samopotrditev, (vz)draženje in sledenje trendom.

»Tinder ni zgolj zabavna aplikacija za priložnosten, neobvezen seks,« je razložila Sumterjeva, »ampak tudi večfunkcijsko orodje, ki zadovolji različne potrebe odraslih.«

Le kako, ko pa so bile nekaj časa medobčinske in državne meje zaprte, tako kot tudi tradicionalna srečevališča (diskoteke, restavracije, kafiči, kinematografi, koncertne dvorane), stiki pa omejeni na osnovno družinsko enoto?

»Daj no, ne bodi naivna,« so me karale samske prijateljice, »menda ja ne misliš, da so bili frizerji edini, ki so delali na črno?« Ko se je pojavil nekdo iz okolice Trsta, ki si je tako kot Špela zaželel zgolj in samo seksa, se je brez pomisleka usedla v avto in se odpeljala čez mejo. Takrat je bila že pomlad, piknik v vinogradu njegovega strica pa je bil »mega seksi dogodivščina«.

»Zdaj bom vsaj imela kaj praviti vnukom,« se je tolažila Špela.

A brez razočaranj tudi v digitalnem svetu ne gre. Časopisni članki so polni anekdot s Tinderja, tako navdihujočih kot strašljivih. Ko so v ameriški raziskavi (Columbia Journalism Investigation) 1200 Američank izprašali o njihovih izkušnjah z novodobnimi aplikacijami, ki obljubljajo skorajda popolne partnerske naveze, je več kot tretjina poročala, da so se spletna poznanstva v realnosti sprevrgla v spolne napade in tudi posilstva.

Tudi brez takšnih ekstremnih izkušenj je pri zmenkarskih aplikacijah več slabih kot dobrih plati, trdijo mnoge raziskave in številni strokovnjaki. V eni izmed raziskovalnih nalog o tej temi, ki so objavljene na spletni strani Scientific Research, so izpostavili sedem pozitivnih plati takšnega početja in devet negativnih. In če med prve štejejo samopotrditev ali hvaležnost za ljubimkanje iz oči v oči, so med drugimi nanizali slabo komunikacijo v digitalnem svetu, pomanjkanje predanosti, nepotrebne primerjave, težave z zaupanjem, prevare in laži, izpostavljenost nevarnim posameznikom ter tveganje, da se okužite z raznimi spolno prenosljivimi boleznimi. In po novem tudi s korono, z vsemi njenimi različicami.

»Ne vem, kaj je bolj grd občutek: da nespametno obnašanje rezultira v bolezni ali da te človek po devetih randijih odpika kot stare štumfe,« je delila izkušnje neka uporabnica. »Nekaj ga zmoti, pa te blokira in enostavno poišče novo žrtev. Strašno grd občutek!«

»Včasih smo si morali za zmenke vzeti čas, zdaj pa so nam na voljo 24/7,« piše novinarka Nancy Jo Sales, avtorica knjige Swiped: Hooking Up in the Digital Age in avtobiografije Nothing Personal: My Pesonal Life in the Dating App Inferno. »Zahrbtna reč, ki je moteča za naša življenja.« Še posebej zato, dodaja avtorica, ker aplikacija nadzira naše vedenje, »o tem sem prepričana, in nas sili, da se do ljudi obnašamo kot do nečesa, kar je namenjeno enkratni uporabi«.

»Podpišem,« je komentirala še ena samska uporabnica, ki se je deset let po ločitvi odločila, da se tudi sama preizkusi v digitalnih ljubezenskih vodah, le da je namesto najbolj popularnih izbrala eno izmed alternativnih aplikacij, kjer vprašalnik med drugim terja odgovore na premnoga vprašanja, ki so (poleg seksa) vezana na prehrano, duhovnost, recikliranje in še kaj. »Ko sem vprašalnik izpolnila do konca, sem imela občutek, da moram k psihiatru,« se je pošalila oblikovalka Darja.

Njo je pred nekaj tedni algoritem usmeril k Marku, profesorju primerjalne književnosti z ugledne kalifornijske fakultete. Že na prvem zmenku je ugotovila, da ni njen tip, ampak radovednost jo je premamila na drugi rendezvous. »V nekem trenutku me je spreletelo. Če bi se z njim srečala v živo, bi se najino srečanje končalo v postelji, čeprav se mi je takoj na začetku prižgal alarm: samski pri oseminštiridesetih in brez otrok. Če bi sedela v baru in pijuckala, sem prepričana, da bi se prej ko slej začela božati, prepletati prste, se kolenčkati… Tako zelo sem potrebna dotika, vsi smo. Ampak ker to ni opcija, nama je zaenkrat ostal samo pogovor. Zanimiva izkušnja.«

A potem je prišel tisti črv dvoma: »Kdo je še tam zunaj? Sigurno je še kdo boljši, pametnejši, manj zategnjen? Vsaj ločen in oče dveh otrok?« Konec koncev so neproblematični tipi malce dolgočasni, mar ne?

»Ljudje, ki jim ponavadi kaj takega ne bi prišlo na misel, se začnejo tako obnašati prav zaradi teh aplikacij. Takšno ravnanje vam vsiljujejo platforme in algoritmi, ki v resnici niso narejeni zato, da najdete pravo ljubezen, ampak zato, da vas zapletejo v uporabo,« je pojasnila Nancy Jo Sales v intervjuju za revijo Vox in opozorila, da pri tem uporabljajo tudi lažne bote. »Večkrat ko se 60-letniku prikaže 18-letnica, pogosteje se mu dvigne nivo dopamina. Tako pomisli, da mora podrsati še večkrat in večkrat, pa bo prišla tista prava. Kot pri igrah na srečo!«

Nekoč smo bili prepuščeni naključju, je še negodovala novinarka. »Pa nočem romantizirati preteklosti. Ampak v moji mladosti smo pohajali okrog, hodili na zabave, se mečkali na strehah hiš… Bilo je naključno. Bilo je misteriozno – čarobno. In takrat še niso vsi gledali pornografije, kot se je to razpaslo konec devetdesetih, zato smo se tudi v postelji bolje povezali. Ko pa sem začela hoditi na on-line zmenke, sem se počutila, kot da delam za app. Zame je bilo to delo. Veliko mladih žensk, ki sem jih intervjuvala, je izkušnjo označilo za naporno. Delaš za neko firmo in ustvarjaš podatke… Pa kar naprej si podvržen ocenjevanju.«

In to je toliko težje v času korone, ko ljudi tlači še več stresa, dodajajo psihologi. Pa ne le zaradi grožnje bolezni, splošnega vzdušja, številnih smrti, nezmožnosti svobodnega gibanja, druženja, takšnega ali drugačnega konzumiranja, ampak predvsem zaradi eksistencialnega strahu: bom ostal/a brez službe, partnerja, otroka?

Tudi milenijka Hana, študentka dizajna z Dunaja, ki se giblje v kvirfeminističnih levičarskih krogih, se je ubadala s podobnimi tegobami. Za njeno generacijo so internetni dejti in zmenki na chat kanalih nekaj povsem normalnega: »Zdi se mi, da večina mladih to jemlje kot samoumevno, saj velikokrat zmanjka možnosti naravnega, vsakodnevnega srečevanja. Čeprav se po moje vse več mladih zaveda, kako pomembne so intimne vezi, odprti pogovori in telesna bližina. Vendar nas spremlja tudi strah, zato se raje izogibamo resni zvezi, pa ne samo zaradi korone, ampak predvsem zato, ker se bojimo biti čustveno prizadeti, ko se naša pričakovanja ne uresničijo.« No, vsaj tu smo si generacije mam, babic in otrok podobne.

Stvari se še bolj zapletejo, ko se v intimo na nove načine vključi tudi država. »Država je z omejevanjem medosebnih stikov na posamezna gospodinjstva favorizirala tradicionalno družino, vsem preostalim državljanom in državljankam pa je omejila dostop do intimne in čustvene podpore,« so razlagali organizatorji okrogle mize Intimna razmerja med digitalizacijo, komodifikacijo in pandemijo. »Ravno nove digitalne medijske tehnologije so pomagale pri vzdrževanju nenormativnih intimnih razmerij, ki niso ustrezala državno določenemu pojmovanju partnerstva in gospodinjstva. Med pandemijo je torej prišlo do dodatnega brisanja mej med javnim in zasebnim življenjem, hkrati pa je pandemija spodbudila prevpraševanje normativnega razumevanja intimnih odnosov ter koncepta intimnega nasploh.«

Ali kot so povzeli na Mirovnem inštitutu, kjer so se lotili analize intimnega življenja posameznikov med epidemijo: »Vlada je prečkanje javnih površin in skupno preživljanje časa dovolila le članom istega gospodinjstva ali iste družine, stike pa prepovedala vsem drugim: parom, ki živijo v ločenih gospodinjstvih, v različnih občinah ali državah, ljubimcem in ljubimkam, samskim, tesnim prijateljem in prijateljicam. Ti so se morali, podobno kot stanovalci v domovih za ostarele, med koronakrizo znajti sami, brez bližine človeka, ki jim pomeni največ v življenju.«

A tudi bolj ali manj tradicionalnim parom ni bilo lahko. Če je 713.000 samskih Slovencev odganjalo predvsem samoto, si jo je marsikdo v tradicionalnem partnerskem odnosu z otroki celo želel. Statistik, koliko parov se je razšlo ali ločilo, nimamo. Ne vemo niti, koliko jih je priložnostno začelo gnezditi ali koliko jih je vztrajalo pod isto streho iz eksistencialnih razlogov. A našli so se tudi taki, ki so v pandemiji videli priložnost, da se znova zbližajo, raziščejo erogene cone pri sebi in partnerju.

»Čas izolacije je lahko tudi nov začetek,« si je rekla Klara, ki jo je že nekaj časa preganjal občutek, da je njen zakon postal precej zatohel. Njena pravniška služba je terjala dolge ure in prinašala veliko bremen, moževa producentska kariera pa številna službena potovanja in daljša obdobja odsotnosti.

»Ko smo sredi pandemije vsi obtičali pod isto streho – midva, dva najstnika in dve mački – sem pomislila, da bomo končno lahko več časa preživeli skupaj. Ampak na žalost so se hitro začele kazati razpoke, ki sva jih leta ignorirala. Če si nonstop skupaj, težko skriješ dejstvo, da se zvečer vsak obrne v svojo stran in se dela, da spi, zjutraj pa 'pozabi' na objem in prijaznosti, kot so kava v postelji ali kaj podobnega. Da o intimi ne govorimo! Šele ko sem na spletni strani prebrala kolumno Melite Kuhar, sem se zavedela, kako hudo sva zabredla. Zdelo se mi je, kot da sem na majhni jadrnici sredi morja, kopnega pa nikjer.«

»Eno direktno vprašanje imam za vas,« je zapisala socialna pedagoginja in socialna delavka, ki že več kot desetletje svetuje parom. »Kdaj sta se res strastno, mokro poljubljala? Mislim na tisto tako imenovano francosko, globoko poljubljanje, ko se jezika mokro prepletata in tvorita uvod v drhtenje telesa in erogenih con. Zakaj to sprašujem? Ker mi mnogi pari povejo, da sicer nekaj na hitro seksajo, ker vedo, da je to treba, a se že leta niso strastno poljubljali. No, mene ob takem prostodušnem priznanju kar zaboli srce, saj se par oropa tiste primarne spolne uverture, ki nagonsko pripravlja telo na skupne združitve; strasten poljub je lahko nora uvodna nota v strast, ki nato oba res spolno zadovolji.«

»Bodita pogumna in ustvarjalna v idejah, kje lahko najdeta kotičke za vajin strasten objem in mokro zadovoljitev. Kje pa piše, da mora to biti zgolj v temi, v misijonarskem položaju in napol oblečena?« je spraševala v zapisu na spletni strani Mična in svetovala, naj seksata še kje drugje, ne samo v postelji.

Klari in Črtu je med drugim predpisala tudi vsakodnevne, najmanj polurne rituale. Kino večer s kokicami, recimo, enkrat na teden wolt večerja (magari pod šotorom sredi dnevne sobe). In obvezno sta jih morala zapisati v koledar. Pari prevečkrat čakajo, da bi se kaj spontano zgodilo, je prepričana Kuharjeva. Čas, posvečen drug drugemu, mora biti po njenem mnenju vsak dan dolg najmanj 30 minut. Čeprav je sprva dovolj samo klepet. In dotik, brez tega ne gre. Zato sta Klara in Črt uvedla jutranje objeme in si začela po vsem stanovanju puščati drobna sporočilca.

A še vedno ni bilo tistega strastnega francoza, ki ga je omenjala Kuharjeva. »Potem sem kar sama predpisala še crkljanje pred spanjem in malo po malo sva se sprostila, postala spet radovedna, igriva… Pravzaprav nama je korona rešila zakon.«

»In tudi dol sva se dala marsikje v stanovanju! To skrivanje v lastnem domu in iskanje kotičkov za poljubljanje je prav seksi. Kot bi bila spet najstnika!«