Odgovarjala je kot znanstvenica, ki predava sociologijo kulture na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer je diplomirala. Doktorirala pa je v Združenih državah in med mnogimi drugimi deli je bila zaposleni tudi v direktoratu za kulturo in izobraževanje evropske komisije. Iz konteksta niza mednarodnih raziskav je na naša vprašanja odgovarjala na sedežu Univerze v Ljubljani, kjer je prof. dr. Ksenija Vidmar Horvat prorektorica.
Ko danes rečemo Evropa, kaj tam vidimo? Kaj je Evropa v vašem svetu?V mojem svetu je Evropa še vedno predvsem prostor političnega imaginarija, političnega zamišljanja o možnostih sobivanja v prihodnosti. Lahko je geografski pojem, lahko je kulturnoidentitetni pojem. Zdi pa se mi, da je opiranje na idejo evropske identitete, kulturne identitete, skupne zgodovine in skupne dediščine, ki smo mu bili priča v obdobju širitve med letoma 2004 in 2008, v marsičem prispevalo k današnji krizi Evrope. Nujno je opraviti revizijo evropskega projekta in v mnogočem začeti znova. Včerajšnje samoumevnosti danes ne veljajo več.
Smo priča krizi Evrope?To je zagotovo. Vendar nam dogajanje zadnjega meseca in pol kaže nekoliko bolj optimistično perspektivo. Zdi se, da se je Evropa oziroma EU naposled zbudila. Zbudila se je iz sna samoprepričanosti, samoveljave in samozadostnosti – iz tistega svojega performativnega festivalskega razpoloženja, v katerem se je lovila in ugajala sami sebi zadnji dve desetletji. V resnici ni imela mobilizacijskega načrta, ampak je verjela, da ji bo že z izrekanjem o tem, da obstaja in ima svojo identiteto, med državljani v različnih nacionalnih kontekstih uspelo ustvariti lojalnost in zavezanost k skupni prihodnosti. Danes vemo, da državljanski projekt ne deluje tako.
Na drugi strani sta jo njena predstava o samozadostnosti in opiranje na deklarativno pripadnost brez jasnega načrta krepitve modelov pripadnosti omejila v vlaganja v utopično prihodnost. Zakaj je lahko tako ravnala? Deloma zato, ker je bila v njej še vedno živa ideja evropocentrizma kot samoizpolnjujoče se prerokbe o Evropi kot središču naših življenj, delno zato, ker se je zanašala, da je kot del zahodnega sveta in partnerske konstelacije, v kateri vodilno vlogo varovanja prihodnosti Zahoda igrajo Združene države Amerike, v svojem prihodnostnem načrtu varna.
Ampak Združene države so to res bile od leta 1945 naprej, ali ne?
