Kraljestvo gob: Najbolj frajerski organizmi

»Resnično predstavljajo nov mejnik v znanju,« se je v dokumentarnem filmu Fantastične glive (Fantastic Fungi) navduševal Michael Pollan, avtor knjige Kako vplivati na um (How to Change Your Mind), ki se posveča zgodovini in rabi psihoaktivnih gob. Čeprav tvorijo kar četrtino biomase na planetu (menda jih je celo šestkrat več kot rastlin), vemo o njih bore malo. Nekaj pa vendarle: odigrale so ključno evolucijsko vlogo pri selitvi rastlin iz vode na kopno. Od leta 1969 imajo svoje kraljestvo, četudi so po genski zasnovi bolj podobne živalim kot rastlinam. Predvidevajo, da je na Zemlji okoli pet milijonov vrst gliv, opisanih jih je zgolj kakih 100.000.

Sestavljene so iz trosnjaka, ki je v obliki gobe viden in raste nad zemljo, ter prehranjevalnega dela, ki mu pravimo podgobje ali micelij, ta pa se skriva med koreninami dreves. Prav ta del jim omogoča simbiotsko sobivanje z drevesi, grmovjem, mahom ali praprotjo. Koristno zavezništvo ima preprosto formulo: gliva drevesu daje dodatno vodo in minerale, tudi zaščito pred škodljivci, drevo pa ji vrne uslugo v obliki glukoze.

Težko je izluščiti, kaj je pri najstarejših in največjih večceličnih organizmih na planetu najbolj fascinantno, a pri večini je to ravno njihovo medmrežje. Ali neskončno število hif, nekakšnih nitk, ki trosnjak povezujejo z micelijem. Po tej mreži (Sheldrake ji pravi wood wide web) se pretakajo raznorazne snovi in mnogotere informacije.

»Kamorkoli stopite kjerkoli na svetu, se v tleh skrivajo micelijske mreže, podobne avtocestnim vozliščem, na stotine in stotine kilometrov jih je,« opisuje izumitelj Jay Harman v Fantastičnih glivah. »Delujejo podobno kot električna napeljava – med seboj komunicirajo, shranjujejo informacije, kopičijo znanje.«

»Resnično so bistvo vsega,« dodaja novinarka Eugenia Bone. »So prebavni trakt vsakega gozda. Če ne bi obstajale, bi se rastline na planetu tako razrasle, da bi zadušile vse pod sabo.«

Kot primarne razkrojevalke se takoj lotijo drobirja, padlega drevesa ali jesenskega listja. Na ta način sproščajo hranila in povzročijo verižne reakcije, ki so gonilo našega ekosistema. Poleg tega predstavljajo gromozansko zalogo biološko pomembnih snovi (protibakterijskih, protivirusnih, insekticidnih…). Vse večjo vlogo imajo v sodobni prehrani in tudi biotehnologiji, farmaciji, agronomiji, kemični, papirni in tekstilni industriji…

»Že zdaj ogromno različnih izdelkov pridobivamo z njihovo pomočjo,« pojasnjuje Janez Gorenšek, direktor Inštituta za aplikativno mikologijo in biotehnologijo, ki se že skoraj 20 let ukvarja s proučevanjem, izolacijo in razvojem tehnik gojenja višjih gliv.

»Glive so kot ‘tovarnice’ za proizvodnjo proteinov, raznih imunoaktivnih snovi, metabolitov, organskih kislin, terpenov, encimov, naravnih barvil. Z njihovo pomočjo lahko pripravimo biološke membrane in biofiltre ter bogatimo prst in mikrobno diverziteto. Če spore določenih vrst nanesemo na koreninski sistem, zmanjšamo uporabo gnojil v kmetijstvu. Z njimi lahko pomagamo rastlinam rasti v strupeni zemlji, saj zmorejo izvleči težke kovine iz nje. S svojimi encimi lahko razgradijo kompleksne toksine in kemikalije, sintetična barvila, ogljikovodike, plastike na manj nevarne ali nestrupene. Glive imajo mnogo odgovorov in rešitev za sedanje in prihodnje izzive.«

Seznam njihove vsesplošne uporabe je obsežen, čeravno trenutno največ obeta področje mikotehnologije. »Danes iz podgobja gliv izdelujejo pakirni in gradbeni material, izolacijske plošče, razna gradiva, celo obleke ter še vrsto inovativnih materialov,« je našteval dr. Franc Pohleven, ki se je z gobami prvič strokovno srečal pri profesorici dr. Nadi Gogala. Ona je kot prva v Evropi začela proučevati mikorizo, sožitje med glivami in drevesi. »Če z lesnimi glivami kontrolirano obdelamo celulozo, dobimo iz lesa nanokristalinično (NCC) in nanofibrilirano celulozo (NFC), ki je najbolj vzdržljiv material, močnejši od jekla in pajkove nitke. Iz tega materiala so Japonci naredili avtomobil!«

»Takšni materiali so ogljično negativni, saj hranijo več ogljika, kot se ga sprosti med proizvodnjo,« razlaga Gorenšek. »Zrastejo iz malovrednih, cenovno ugodnih in dostopnih surovin, so trajni in nimajo hormonskih motilcev. Poleg tega so negorljivi, obnovljivi in bi se lahko po končani uporabi kompostirali, saj ne oddajajo strupenih organskih molekul. Če končajo v vodi, jih v slabem mesecu ni več.«

Morali bi si prizadevati, da postanejo standard, je prepričan Gorenšek, saj bi z njihovo pomočjo zmanjševali energetsko revščino in blažili migracijske tokove. »Nobene odvisnosti od nafte in borze!«

Edina težava? Pomanjkanje investicij. In ameriške kompanije, ki s patenti zavirajo razvoj tehnologij. Ecovative, vodilna družba med njimi, je že pred desetletjem uspela prepričati Ford v izdelavo posameznih avtomobilskih delov iz gobjih kompozitov, kmalu zatem pa še Dell in Ikeo, da stiropor nadomestita z okolju prijaznim gobjim nadomestkom.

»Hecno, da patentirajo nekaj, kar je dejansko naravni proces preraščanja, produkt pa je le optimizirana verzija kombinacije glive kot organizma in hranil,« je povedal Gorenšek. »Patenti zavirajo razvoj teh tehnologij.«

»Groza, tega res ne razumem,« je dodala Bojana Rudovič Žvanut iz Gobnjaka, urbane kmetije, ki je tik pred začetkom pandemije zasedla bivši Cockta bar na Večni ulici v Ljubljani. »Konkurenca je vendar zdrava!« Ko sta se z Rokom Zalarjem lotila gojenja gourmet in zdravilnih gob, sta imela kar nekaj preglavic z ministrstvom za kmetijstvo. Ker nimata zemlje, tudi tako imenovane kmetijske številke nista dobila zlahka, končno pa sta le uspela registrirati s. p. za pridelavo zelenjadnic in melon, med katere uvrščajo gobe.

»Sploh si niso znali predstavljati, kaj neki bova počela,« se je nasmejala. »Mislili so, da bova gobe nabirala, jih sušila, registrirala dopolnilno dejavnost… Zdaj naju vsi kličejo, naj jim svetujeva, kako se lotiti papirologije. Od takrat se je pojavilo veliko majhnih kmetij in tudi vse več ljudi ve, da goba ni samo jurček.«

Na kar bi veljalo spomniti tudi slovenske chefe.

»Bila sva prepričana, da bova preko sodelovanja s chefi rešena iskanja receptov,« se je čudila Bojana. »Pa se je zgodilo ravno obratno! Izkazalo se je, da česa več od tistih nekaj gob, ki so na njihovih jedilnikih, ne poznajo. Zato sva začela z izobraževanjem, da premakneva miselnost naprej od jurčka in šampinjona. Ljudje ne morejo nadomeščati mesnih beljakovin samo s sojinimi izdelki. Jedilnike je treba bogatiti, saj bo po mojem mnenju vedno več veganov.«

Vzhičeno je nadaljevala: »Gobe so vesoljci, čisto hude so! V zadnjem času je tudi vse več raziskav o njihovih zdravilnih potencialih, saj vemo, da so nekoč ljudje že imeli to znanje, podobno kot pri rastlinah. Nekdaj niso mogli v lekarno po tablete, zato so se obračali k naravi.«

Dokazi o uživanju gob segajo na Kitajskem v čas več sto let pred našim štetjem. Zaradi zdravilnih učinkovin gobam pravijo eliksir življenja in še dandanes jih čislajo v tradicionalni medicini. »Celo Mao Zedong si je med kulturno revolucijo prizadeval, da se ta znanja ohranijo in nadgrajujejo, da bi dosegli neodvisnost od zahodne medicine,« je pristavil Gorenšek. »Glede na to, da smo Slovani mikofili, je znanje o zdravilnih gobah zagotovo obstajalo in se prenašalo iz roda v rod, ni pa sistematsko raziskano.« Poleg tega so po njegovem mnenju zdravilci med epidemijami kuge večinoma pomrli, nekaj izročila pa je pokopalo vraževerje, ki se vleče še iz časov Plinija, Dioskorida in Galena. Ti so namreč trdili, da so gobe »razpadni produkt vlažne zemlje, strupene, neprebavljive, brez hranilne vrednosti«.

»Da naši predniki ne bi uporabljali gliv, je skoraj neverjetno, saj lahko 30 metrov od doma najdem vsaj pet vrst zdravilnih gob, iz katerih lahko naredim tinkturo ali čaj.« Konec koncev so dve našli tudi ob Ötziju, človeški mumiji iz 34. stoletja pred našim štetjem: brezovo cepljivko (Piptoporus betulinus), ki jo je najbrž uporabljal za krepitev imunskega sistema ali zatiranje črevesnih zajedalcev, ter bukovo kresilko (Fomes fomentarius), ki je služila za zaustavitev krvavitev, celjenje ran in netenje ognja.

Arheološki dokazi pričajo še o nečem: iz prvo omenjene so izdelovali usnju podoben material za ostrenje britvic in poliranje urnih mehanizmov, medtem ko so iz kresne gobe delali nekakšen filc – za torbe, odeje ali pokrivala. Sodobna znanost potrjuje, da so gobe prežete z zdravilnimi snovmi; njihove učinkovine delujejo protivnetno, protivirusno, protitumorsko…

»Kot zdravilo so premalo proučevane,« je prepričan dr. Pohleven, ustanovitelj in predsednik Društva gojiteljev gob Slovenije. »Menim, da bi med metaboliti gliv lahko odkrili učinkovine, ki bi delovale tudi proti virusom. Odkar je Fleming leta 1928 odkril penicilin, najboljše zdravilo, kar ga človeštvo pozna, so se vse raziskave dogajale le na tej gobi in na roženih rožičkih, kaj več od tega pa se glede zdravil ni zgodilo.«

V Gobnjaku jih gojijo 15 vrst, med drugim bukovega ostrigarja (vsebuje veliko aminokislin, vitaminov, mineralov, nenasičenih maščobnih kislin…), šitake (ki so velike spodbujevalke imunskega sistema), veliko zraščenko, ki niža krvni sladkor, ter vrsto drugih gurmanskih užitkov.

Bojanine in Rokove gobe je v holistično zdravljenje vključil tudi Dejan Herenda, ki skupaj z dvojcem iz Gobnjaka bedi nad gobami reishi, najbolj raziskanimi medicinskimi gobami s številnimi (klinično dokazanimi) učinkovinami, potem nad gobami, imenovanimi cordyceps (ki uravnavajo holesterol, dovajajo kisik v kri, delujejo protivnetno…), in pisano ploskocevko z impresivnim naborom dobrobiti.

Ker je v zadnjih letih tudi na trgovinskih policah mogoče opaziti vse več pripravkov z gobami, velja biti pozoren predvsem na drobni tisk. »Najbolj potentne so gobe same, trosnjaki v obliki izvlečkov. Natančno preberite, ali piše, da gre za micelizirano zrnje, kar pomeni, da je v večini produkta škrob, le nekaj malega je micelija,« svari Rok Zalar. »Gre za to, da proizvajalec na ta način pridobi več mase, ker v prah ne zmelje le micelija, ampak tudi substrat, na katerem micelij raste. Razlika je tudi v tem, ali se micelij goji v tekočini, ki se samo precedi in posuši.«

»Prav zaradi tega je zelo pomemben nadzor uvoženih pošiljk gob,« je pred leti v Proteusu zapisala Jana Erjavec. »Tako so na primer leta 2011 v Veliki Britaniji zasegli tono posušenih gob iz Bolgarije, pri katerih so vrednosti (radioaktivnega, op. p.) cezija-137 kar desetkrat presegale dovoljene vrednosti.« Poleg tega so, navaja Erjavčeva, v številnih pošiljkah gob s Kitajske, največje pridelovalke na svetu, zaznali tudi stokrat previsoke koncentracije nikotina.

Žal v domačih revirjih ni dosti boljše, je opozoril dr. Pohleven, ko je beseda nanesla na čistilke gozdov in sledi težkih kovin v njih, med drugim tudi živega srebra. »Ivan Širić z zagrebške univerze je naredil doktorat o tej temi. Neverjetno velike količine živega srebra je odkril prav pri jurčkih. Prepričan sem bil, da jih je našel v bližini kakšne težke industrije. Potem sem šel nabirat jurčke na Rakovnik, pa na Štajersko in Dolenjsko, da preverim, ali je pri nas tudi tako. Čisto enake količine živega srebra kot pri gobah s Hrvaške so bile odkrite tudi pri nas. Gobe imajo namreč specifične proteine, ki vežejo nase težke kovine. Kako je prišlo živo srebro v gozdove, pa ne vem. Morda iz zraka…«

Težkim kovinam in potencialnim zastrupitvam se lahko izognemo, če uživamo na rastlinskem materialu vzgojene gobe, svetuje dr. Pohleven, »saj glive razkrojevalke ne absorbirajo težkih kovin«.

Toda kolikokrat naj bodo na jedilniku, mar ne veljajo za »težke«? »Jaz izhajam iz revnejšega dela Slovenije in po vojni so bili ljudje tam pogosto lačni. Ko so gobe rasle, so jih imeli za zajtrk, kosilo in večerjo. Pa še na svinjski masti so jih pripravljali, zato so dobile sloves, da so težke. Pri nas jih pripravimo vsaj enkrat na teden. So idealne za sodobno prehrano, nasploh bi jih priporočal tistim, ki ne jedo mesa, da obogatijo jedilnike,« je povedal naš sogovornik.

O njih bo nedvomno še tekla beseda, tokrat pa naj se poslovimo z mislijo viktorijanskega učenjaka Thomasa Carlyla: »Narava je antikviteta, gobe pa najstarejša umetnina.«