Opozicija predstavlja programsko in kadrovsko alternativo aktualni vladi, poleg tega pa v manjši ali večji meri prispeva h kakovosti zakonodajnega postopka in ima pomembno vlogo pri nadzoru delovanja izvršilne oblasti. Je torej nepogrešljiv del zakonodajne oblasti. O tem so ustavni sodniki v zadevi št. Up-897/14 (ki se je sicer nanašala na primer Patria) zapisali: »Dobro delujoča opozicija vsakokratni izvršilni oblasti je eden od temeljev demokracije.« Pri tem so se sklicevali na 1. člen ustave, ki pove, da je Slovenija demokratična republika. Takšen položaj opozicije ima podlago v proporcionalnem volilnem sistemu. Vsak resnejši odstop od sorazmerne zastopanosti opozicije v delovanju državnega zbora je z ustavnega vidika sporen. Zato je presenetljivo, da se poslanci nikakor ne morejo dogovoriti za nekaj tako enostavnega, kot je sorazmerno zastopstvo poslanskih skupin v sestavi in pri vodenju delovnih teles.
Posebnih pravic opozicijskih poslancev ni mogoče razumeti kot kakšen privilegij, saj imajo opozicijski poslanci pravico in dolžnost prispevati h kakovosti zakonodaje in nadzoru nad delovanjem izvršilne oblasti. Poseben položaj opozicije ni namenjen samemu sebi, temveč je v funkciji preprečevanja napak vladajoče koalicije in vlade. Zato enakopravnost vseh poslancev, koalicijskih in opozicijskih, strankarsko opredeljenih in nevezanih, ni stvar njihovih želja ali dobre volje vsakokratne vlade, temveč je poslovniška in ustavna obveza.
To bi lahko primerjali s položajem svobodnih medijev, ki so kot varuhi javnega interesa in kritiki nedemokratičnih praks dolžni storiti vse za ohranjanje in utrjevanje svobode informiranja in svobode izražanja. Tako kot so ubogljivi mediji in poslušni novinarji grobarji demokracije, so kršitve pravic opozicije začetek konca parlamentarizma.
Vloga opozicije je posebej pomembna pri odločitvah, ki se sprejemajo z nadpolovično večino. Pri spreminjanju ustave, najpomembnejših sistemskih zakonov ali poslovnika opozicijski poslanci ne bi smeli biti obravnavani kot manjvredni v primerjavi s koalicijskimi. Poslovnik je tisti akt, ki zagotavlja demokratično sprejemanje odločitev v državnem zboru, zato ga vsakokratna vladna koalicija ne sme samovoljno razlagati, uporabljati ali spreminjati.
Medsebojna razmerja med koalicijskimi in opozicijskimi poslanci so se zaostrila, ko je vlada izgubila večinsko podporo v parlamentu in mora za sprejem svojih predlogov iskati podporo med opozicijskimi poslanci. V takšnih razmerah prihajajo na dan očitki o kupovanju opozicijskih poslanskih glasov, o tem, da poslanca narodnih skupnosti postajata jeziček na tehtnici med levico in desnico, o tem, da si vlada podreja parlament, itd. Vse to poslance iz koalicije in opozicije iz poslanskih kolegov spreminja v politične sovražnike.
Aktivnost opozicije ima poseben pomen v času koronakrize, ko sprejemanje interventnih ukrepov poteka z veliko naglico. Opozicija lahko s svojimi opozorili prepreči marsikatero za reševanje krize usodno napako. Poleg tega je nadzor opozicije nad izvršilno oblastjo posebej pomemben zaradi tega, ker aktualna vlada neposredno in prek političnih strank ter poslanskih skupin obvladuje večino v državnem zboru, namesto da bi bilo obratno.
Ko opozicija opozarja na ustavno spornost predlaganih rešitev, pogosto naleti na neprepričljiv odgovor: bo že ustavno sodišče presodilo, ali je predlog vlade skladen z ustavo ali ne. Takšno stališče spregleduje, da je vsakdo, ki razlaga in uporablja ustavo, dolžan ravnati v skladu z njo in v dvomu odstopiti od rešitev, ki so z ustavnega vidika sumljive. Pristojnost ustavnega sodišča, da razveljavlja zakone, ki niso skladni z ustavo, je subsidiarne narave. Interveniranje ustavnega sodišča je aktualno samo takrat, kadar se ne uresničuje primarna odgovornost vseh in vsakogar, da deluje v skladu z ustavo. Še posebej izvršilni državni organi so dolžni pri oblikovanju zakonskih predlogov strogo upoštevati z ustavo določena načela in varstvo človekovih pravic.
Parlamentarnih odločitev ne sprejemajo koalicija in njene politične stranke, temveč poslanci kot predstavniki vsega ljudstva, ki niso vezani na nobena navodila. Kršitev tako določenega ustavnega položaja je najbolj očitna, ko politične stranke in poslanske skupine protiustavno nadzorujejo tajno glasovanje poslancev in s tem ogrožajo njihovo avtonomijo ter človekovo dostojanstvo.
Vse to mora upoštevati vsakokratno vodstvo državnega zbora, ki ni in ne sme biti podaljšana roka koalicije ali opozicije, temveč mora nevtralno zagotavljati spoštovanje poslovniške procedure. Zato marsikje, tudi v domovini parlamentarizma, štejejo vodenje parlamenta za funkcijo, ki ni podrejena vladajoči večini. Za vsakokratnega predsedujočega poslanski zbornici britanskega parlamenta (speaker) sta značilni nadstrankarsko delovanje in dolgotrajno opravljanje funkcije.
Politične stranke in njihove poslanske skupine vsak odhod poslanca ali več poslancev med nepovezane, kar so nedavno storili trije poslanci SMC in poslanec DeSUS-a, obravnavajo kot zavržno odpadništvo. Napadi nanje se vrstijo tudi zato, ker se s tem ogroža obstoj vladne koalicije. Toda za oceno njihovega delovanja je bistveno, ali uživajo podporo svojih volilcev, in ne poslanskih kolegov. V konkretnem primeru poslanci, ki so odšli, zatrjujejo, da delujejo v skladu s predvolilnimi zavezami. Poslanci, ki so odšli iz SMC, so šli po poti ustanovitelja in prvega predsednika, po katerem je stranka dobila ime, ko so ugotovili, da programskih usmeritev svoje stranke ne morejo več uspešno uresničevati znotraj obstoječe vladne koalicije. S tem so ravnali tako, kot od njih terja ustava: po svoji vesti kot poslanci ljudstva, ki si ne pustijo ukazovati, kako naj ravnajo, in ne da bi prekršili zaveze, na podlagi katerih so bili izvoljeni. Ureditev oziroma razlaga poslovnika, ki dovoljujeta potiskanje takšnih poslancev na obrobje parlamentarnega delovanja, po mojem mnenju ne bi mogli uspešno prestati ustavnosodne presoje, če bi do nje prišlo na podlagi zahteve opozicijskih poslancev.
Najbolj očitno neustavna je razlaga poslovnika, po kateri lahko koalicijska večina svobodno odloča o tem, ali bo nepovezanim poslancem omogočila vključevanje v delovna telesa ali ne. S tem sta grobo kršeni ustavni določbi o enakosti pred zakonom in enakem varstvu pravic. Če namreč poslanci iz ene strankarske poslanske skupine prestopijo v drugo, to povzroči prerazporeditev sestave delovnih teles in njihovih vodstev. Če pa prestopijo v poslansko skupino nepovezanih poslancev, naj bi bilo od dobre volje večine odvisno, ali bo prišlo do takšne prerazporeditve. Načelo enakosti je kršeno, ker se prestop ne obravnava enako, ne glede na to, v katero poslansko skupino prestopijo.
Ob tem ne smemo spregledati prepričljivih opozoril ustavnopravne teorije in civilne družbe, da strankarsko nevezani poslanci nimajo nobenih možnosti, da bi bili izvoljeni za poslance, kar bi prispevalo k omejevanju moči partitokracije.
S prestopom poslancev se ne le poslabšuje njihov osebni položaj, temveč se neupravičeno izboljšuje tudi položaj poslanskih skupin, ki z odhodom poslancev postajajo manjše. Zavlačevanje s prerazporeditvijo sestave in vodenja delovnih teles ima velik pomen, ker se v matičnih odborih zgodi velik del zakonodajnega postopka, zaradi česar bi morali ti odbori kot »parlamenti v malem« natančno odražati razmerja med koalicijo in opozicijo v državnem zboru.
Ko se koalicija obotavlja z vzpostavitvijo ustavnoskladnega stanja, bi se morala zavedati, da se kršitev kot okužba širi na vse odločitve tistih delovnih teles, ki so sestavljena v nasprotju z ustavo, poslovnikom in ustaljeno prakso. Te odločitve in delovna telesa, ki jih sprejemajo, izgubljajo legitimnost. Za tovrstne kršitve so odgovorni vsi poslanci, še posebej koalicijski, ker si prilaščajo več pravic, kot jim jih pripada. Njihov odnos do opozicije je kratkoviden, saj delujejo tako, kot da bodo večno na oblasti.
