Dandanes imamo zaradi vseh platform, ki omogočajo »streaminge«, na dosegu roke neverjetno količino znanstvenofantastičnih serij in filmskih distopij za vse okuse, tedaj pa so se tovrstni morasti filmi pojavljali v počasnejših intervalih – eden ali dva na leto: Izganjalec hudiča, Planet opic in končno – Zeleno sonce, ki smo ga v Mehiki prevajali z naslovom Ko te dohiti usoda.
Prav na straneh te priloge sem pred mnogimi leti pisal o sreči, ki me je doletela, ko sem imel v Ljubljani priložnost poslušati velikega mojstra mehiške poezije, Joséja Emilia Pacheca, ki je v Cankarjevem domu govoril o življenju in poeziji. Ob koncu pogovora je nekdo v publiki izrazil zaskrbljenost nad tem, kar se dogaja našemu planetu. Mojster Pacheco nam je tedaj povedal, da ima ogromno zasebno zbirko izrezkov iz časopisov, ki jih je zbiral od šestdesetih let dalje, in da so ti izrezki, če jih človek bere posamično, kot nekakšen kalejdoskop naših strahov in paranoj, a se zdi, da je večina sčasoma postala zgolj material za kakšno komedijo (za bralce mlajše generacije moram povedati, da sta v letih, ko so premierno predvajali film, o katerem še nisem spregovoril, v Mehiki vladala dva kolektivna strahova – možnost nove ledene dobe in prihod »morilskih čebel« iz Brazilije).
Scenarij filma Zeleno sonce je preprost – in obenem zapleten; je mešanica policijskega žanra in znanstvene fantastike. In oddaljeno leto, o katerem pripoveduje, je leto 2022. New York ima 40 milijonov prebivalcev, večina živi v revščini in obupu. Obstaja pa tudi dobro zavarovana elita, ki živi v razkošnih, minimalističnih prostorih.
Pitna voda je luksuz, živali in rastline so izginile, ohranil se je le spomin na nekatere, in prebivalstvo je odvisno od živila, ki ga proizvaja ena sama mega korporacija.
Zeleno sonce je produkt te korporacije in teoretično ga pridobivajo iz planktona, ki še obstaja v tako rekoč mrtvih oceanih. Toda tudi tega produkta zmanjkuje in kmalu se začnejo stalni množični protesti pred vrati mega korporacije. Na tej točki se pojavi ena izmed nepozabnih podob filma: policija, ki uporablja ogromne mehanične bagrske žlice, s katerimi odstranjuje demonstrante.
»V ponedeljek bo zmanjkalo hrane v vseh trgovinah, ostali bomo brez zalog moke in sladkorja,« mi je rekel znanec na ljubljanski tržnici tisto soboto, ko se je Sloveniji zgodil prvi lockdown. Bil je presenečen, da si nisem naredil zalog hrane v kleti – zelo subtilno me je obtožil, da sem celo malce neodgovoren. »To, kar prihaja, je grozno,« je nadaljeval, iz oči sta mu žareli gotovost in neučakanost. »O tem sem bral vse svoje življenje; popolnoma sem pripravljen.« Njegov glas in obraz sta žarela od čustev, ki jih pri njem nisem nikoli zaznal: kakor da bi bil končno našel razlog za svoj obstoj. Kakor da bi do marca 2020 živel v polsnu in čakal, da nastopi resničnost.
Mnogi, ki smo se znašli v tem izjemnem obdobju zgodovine, smo prvič priča nečemu, kar je bilo doslej v naših glavah zgolj možna nočna mora. Mnogi pravim, ker so nemaloštevilni človeško nočno moro preživeli v nekem drugem obdobju in regijah; tisti, ki so se – če se ozrem po bližnjem ozemlju – morali spopasti z vojnim stanjem na Hrvaškem ali v Bosni. Seveda lahko nočno moro doživlja slehernik na osebni ravni, četudi je obkrožen z ljudmi, ki ne vedo, kaj je groza: lahko je priča umoru, živi v hiši, kjer je žrtev ali priča družinskega nasilja, je doživel ugrabitev, trpinčenje; toda velika večina prebivalstva v Sloveniji je doslej gledala naokoli z občutkom, da se »te stvari« dogajajo drugod.
Slovenijo sem si mnogokrat skušal predstavljati kot eno izmed držav ZDA – spraševal sem se, kje bi bila. V tej vzporednici sem jo umestil na ameriški srednji zahod: homogeno prebivalstvo, izobraženo, socialne pogodbe, ki delujejo brez večjih ali pretiranih kršitev, relativno nizka stopnja kriminalnih dejanj in podobno. Toda zdaj, po zadnjih dveh letih uvedenih in preklicanih ukrepov, obtožb, tožb in množičnem nezaupanju v znanost ter umikanju pred kolektivno odgovornostjo, imam občutek, da je država vedno bolj podobna Tennesseeju in Alabami.
Že od malih nog so me izrazito zanimale civilizacije, ki so izginile, ne da bi nam zapustile pisne dokumente o svojem propadu – in pri tem ne mislim na Atlantido, ki je poleg Bermudskega trikotnika najbolj burila pogovore na šolskih dvoriščih, ampak na Hetite, Sumerce in Maje. Kdaj se je začel njihov konec? So poleg njih obstajale tudi družbe, podobne naši – so imele šole, sistem davkov, so poznale boj za državljanske pravice in so jih mučile enake distopične nočne more?
Že tedaj sem izgubil upanje, da bi lahko ustavil uničenje planeta in izginotje civilizacije, v kateri živim; vse, kar lahko naredim, je, da beležim in oblikujem zapise, ki bodo pričali o kolapsu neke družbe, morda kot opozorilo prihodnjim civilizacijam.
In med tem, ko sem tehtal in premišljeval o možnih izvorih univerzalnega kolapsa, so pred našimi očmi izginjali majhni svetovi, podobno kot so bili izginili tisti v državljanski vojni v Libanonu in kasneje pod vojaškimi diktaturami v Južni Ameriki ali v državljanskih vojnah Srednje Amerike.
In zdaj, ko je med pandemijo pred našimi očmi izginjal neki svet, tako v Siriji kot v Evropi in Sloveniji, smo resnično pokazali lastno državljansko držo, ki je vsekakor vredna Barnumovega cirkusa…
Na vrsti je prizor iz Orwella.
V kurniku začne krožiti glas, da se naokoli smuka lisica. Kako? Lisica? Pa saj so izginile? Treba bo postaviti ograjo. Kdo se spomni, kako se postavlja ograje? Tri skupinice se takoj javijo in skušajo postaviti ograjo. Ograja? Ne!
Ograje pa ne, kriči nekdo. »Eureka!« se sliši iz daljave – eni izmed ekip je uspelo narediti prototip ograje. »To bo okrepilo že tako zatiralsko politiko lastnikov kmetij!« se sliši. Kljub vsemu se začne s postavljanjem ograje. »Ne bi bilo bolje pustiti, da lisica odnese koga od šibkejših, starih in bolnih?« vpraša nekdo čisto potiho. »Slaviti ograjo pomeni slaviti suženjstvo,« zakriči drugi.
In medtem ko skušajo vsi kljub pomislekom postaviti ograjo, po kokošnjaku zaokroži nova govorica: »Daj, pusti lisico, ste že slišali, da prihaja volk?«
Dve leti po premieri Zelenega sonca sem na parkirišču hipodroma v Ciudadu nestrpno čakal, da bomo končno vstopili in si ogledali konjske dirke, toda moj oče se je zadržal, da bi poslušal poročila na radijskem sprejemniku v avtu. Tudi drugi so počeli enako, z na stežaj odprtimi vrati so poslušali novice v avtomobilih. Mehiški predsednik je namreč oznanil padec pesosa in s tem konec mehiškega ekonomskega čudeža.
Seveda nisem ničesar razumel in sem brata spraševal, kaj se dogaja. »Ne razumem prav dobro, toda mislim, da se bo začela huda kriza.« In res, »kriza«, ki se je razrasla nad našimi glavami, ni nikoli zares izginila. Včasih se je spremenila v socialno krizo, drugič nam je grozil državni udar: »poglej, kaj se dogaja v Argentini«, »poglej, kako je v Kolumbiji!«. In če je kriza kdaj izzvenela, tega sploh nismo opazili, ker smo se ves čas ukvarjali z vprašanjem, kdaj bo izginila.
Znanec, ki živi v Berlinu, mi je pred nekaj meseci zaupal, potem ko je v Ljubljani preživel enega od kritičnih vrhov epidemije, da mu bo po tem obdobju ostala ena sama gotovost, in sicer da v Sloveniji ne bi rad dočakal konca sveta.
Da, že res, da je bilo vladno upravljanje krize obupno, ukrepi kontradiktorni, mnogokrat z avtoritarnim obrazom, toda tudi odziv državljanov na celotno situacijo ni bil na visoki ravni.
Naše nočne more so bile od nekdaj hujše kot naša resničnost. Leto 2022 je še vedno pandemično, a škoda, ki je nastala v našem svetu, je daleč od apokaliptične more, ki so jo napovedovali v Zelenem soncu. Mar to pravilo res velja, ali se je lahko udejanjilo le v nekem izjemnem obdobju? Morda sem tudi sam le del srečne generacije, ki je nepopisljivo grozo doživljala le v obliki stalnih družbenih paranoj?
Deset let po začetku krize v Mehiki je prestolnico prizadel eden najmočnejših potresov v zgodovini. Materialna škoda in število žrtev sta bila grozljiva, toda celotna družba je reagirala s tako izjemno solidarnostjo, da smo tisti, ki smo jo doživeli, resnično verjeli, da se lahko v prihodnosti kot družba zoperstavimo vsemu! Tudi v nesreči, sredi neskončnih ur reševanja in deljenja hrane, smo čutili, da smo na pravem mestu ob pravem času in da si zaupamo.
Zdaj se je na meji med Rusijo in Ukrajino spet pojavil volk. Morda se bo tudi ta kriza, kot toliko drugih, zrahljala in nam spet pokazala, da je življenje tisto, kar se odvije, medtem ko čakamo, da se krize umirijo, toda če ne – in glede na to, kako se vedemo ob šušljanju o lisici – se sprašujem: bomo zmogli dati vse od sebe, ko se bo volk pojavil blizu nas?
