Pred kakšnim tednom na primer so hrvaški mediji poročali, da je šibeniška policija privedla državljana Slovenije, ki je v Betini na otoku Murter zunaj meja zazidljivih zemljišč in brez gradbenega dovoljenja zgradil betonski objekt, le nekaj dni pozneje pa so privedli še enega Slovenca, ki je – prav tako brez dovoljenja na zaščitenem obalnem območju posebnega nacionalnega interesa – v Betini zgradil hišo s pokrito teraso. Letos poleti, potem ko je v Svetem Jakovu na Lošinju lokalno aktivistično združenje prijavilo slovenskega državljana, ki je pred svojo hišo v zalivu Studenac z bagrom uničil in zasul divjo plažo z izviri pitne vode, je vodja aktivistov našel posekana in uničena vsa drevesa okrog svoje hiše. V Rogoznici pri Šibeniku na primer so občinski redarji prijavili Slovenca, ki je zabetoniral morsko obalo pred svojo hišo v zalivu Ljoljinica, v naselju Zatoglav, vzhodno od Rogoznice, pa je slovenska družina iz Maribora pred svojo hišo hladnokrvno zazidala in si nezakonito prisvojila morsko javno dobro skupaj s sprehajališčem ob morju.

Neki Slovenec je na Krku sosedu ukradel vrata hišne ograje, drugi je v Umagu v zavetju noči s terase restavracije ukradel mizo in šest stolov, v istem istrskem mestecu so podjetnika iz Slovenije pred nekaj dnevi prijavili, ker svojim trem delavkam vso sezono, od 1. julija do 15. septembra, ni izplačal ne plač ne prispevkov za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje, zadrska policija pa je nedavno aretirala slovenskega državljana, ki je kot direktor trgovskega podjetja na Pagu brez odobritve in prijave kupil več sto ton surovine tobaka in s ponarejanjem poslovne dokumentacije oškodoval proračun Republike Hrvaške za celih enajst milijonov evrov.

Podobne zgodbe smo letos poleti brali skoraj vsak dan: Slovencem so, kako naj rečem, povsem popustile zavore. Dobro, to, da Slovencu na morju popustijo vse zavore, ni povsem neznan pojav. Pisal sem že o tem nenavadnem spodobnem in bogaboječem bitju, v katerem tiči svetovni pustolovec in raziskovalec, ki enajst mesecev dela kot serviser koles, učitelj kitare ali elektroinženir, skrbno zaliva cvetje na oknu, obrezuje živo mejo, gleda telenovele na Pop TV in kupuje posneto mleko, potem pa se, ko prečka hrvaško mejo, nenadoma spremeni v Indiano Janeza, samega Pirata s Koroške: potaplja se na dah, skače s padalom, pleza po navpičnih pečinah, plava in išče pomorsko pot do Brača, raziskuje neznane civilizacije na Lastovu, z golimi rokami lovi morske ježke in išče izgubljeni kovček na dubrovniškem letališču.

To pa je nekaj povsem drugega: pustolovec in raziskovalec Indiana Janez se zdaj poleg zakonom narave in fizike upira tudi – zakonom Republike Hrvaške. Ta kulturni in vljudni univerzitetni profesor, mali podjetnik, lastnik družinske gostilne ali računovodskega servisa v svoji Sloveniji pravočasno vrne knjigo v knjižnico, prečka cesto na prehodu za pešce, kot je treba, ločuje odpadno embalažo in redno plačuje davek, ko pa prečka hrvaško mejo, se nenadoma spremeni v Osamo bin Kordeža, samega volka z Wall Streeta: pijan krade skiroje, goljufa na parkirišču, tihotapi migrante, gradi brez gradbenega dovoljenja, z bagrom uničuje plažo, betonira obalo, nezakonito si prisvaja morsko javno dobro, delavcem ne izplačuje plač, nezakonito uvaža tobak, ponareja poslovno dokumentacijo in krade državi milijone evrov.

In Hrvati so seveda besni. Ali bi Indiana Janez tudi v Sloveniji tako goljufal in kradel, ali bi tudi v svoji deželi tihotapil migrante, gradil brez dovoljenja, betoniral obalo, si nezakonito prisvajal javno dobro, delavcem ne izplačeval plač, nezakonito trgoval, ponarejal in kradel državi? Prav s temi besedami – ali bi tako tudi doma? – so lošinjski aktivisti vprašali tistega Slovenca. »Ali bi tudi v Sloveniji lahko tako divje uničil obalo in zasul vodne izvire?« Nakar jim je, kot beremo v časopisih, ta preprosto odgovoril: »Seveda ne bi.«

Zakaj potem to počnejo? Zakaj se Slovenci, ko prečkajo hrvaško mejo, spremenijo v podivjane kriminalce, mednarodne tihotapce, goljufe, nasilneže in uzurpatorje javnega dobrega? Morda, dolgo sem razmišljal o tem, morda tudi zato, ker Hrvaška – edina država na svetu, v kateri je vladajoča stranka pravnomočno obsojena kot zločinska organizacija – preprosto tako funkcionira.

Slovenci, na koncu smo tudi mi dojeli to stvar, ne počnejo tega zato, ker so kriminalci, tihotapci, goljufi, nasilneži in uzurpatorji, ampak zato, ker so bogaboječi, kulturni in vljudni gosti, ki preprosto ne želijo, da bi bili domačini užaljeni. Kot je že pred tisoč sedemsto leti dejal sveti Ambrož: »Sī fuerīs Rōmae, Rōmānō vīvitō mōre.«

»Ko si v Rimu, ravnaj kot Rimljani.«