Obramboslovec, ki je bil pred poslanskim mandatom državni sekretar na obrambnem ministrstvu, ni imel dilem o prihodnosti Evropske unije in transatlantskih povezav. Napovedal je, da se je končalo obdobje, ki je trajalo od leta 1945, ko se je konflikte poskušalo upravljati v varnostnem svetu Združenih narodov in drugih multilateralnih institucijah. Govoril je, da bo v prihodnosti o razmerjih med državami odločala groba sila, znotraj držav pa bodo prosperirale avtoritarne politične stranke.
Prihodnost je prišla in videti je prav takšna, kot jo je napovedoval. Politiko je zapustil in brez okolišanja riše podobo Evrope, ki se dramatično spreminja. »Zadnjih trideset let smo se lahko zanašali na vsaj nekakšen mednarodni pravni red in ureditev mednarodnih odnosov. Zdaj tega ni več. Zdaj so na delu moč, sila in izsiljevanje,« je sklepal v trenutku, ko je novi ameriški predsednik obtožil predsednika Ukrajine Volodimirja Zelenskega, da je diktator, ki je začel vojno z Rusijo.
V Münchnu je potekala varnostna konferenca, na kateri je ameriški podpredsednik J. D. Vance evropskim voditeljem naravnost povedal, da Evropska unija ne bo prisotna na pogajanjih o usodi Ukrajine. Francoski predsednik Emmanuel Macron je v Pariz povabil skupino evropskih držav, da bi oblikovali novo evropsko zunanjepolitično in varnostno strategijo. Niti v Münchnu niti v Parizu ni bilo slovenskega premierja ali predsednice države. Se o novi Evropi odločajo brez Slovenije?To je nedvomno signal o tem, kakšno težo ima Slovenija v evropskem in mednarodnem kontekstu. Ta teža ni pretirano velika. Se bodo odločali mimo nas? Mislim, da ne. Na pogovorih je tudi predsednik Sveta EU Costa iz Portugalske. Verjamem, da bodo vse članice obveščene, kaj so se dogovorili na forumu v Parizu. Zagotovo se je začel proces dogovarjanja.
Torej je vse normalno?Ne. To, da v Münchnu ni bilo nikogar, je napaka. Morali bi biti tam. Kaže se, da pri evropski varnostni politiki ne gre več samo za EU. Tudi v slovenski varnostni in zunanji politiki je treba gledati širše. Pariški sestanek je jasno pokazal, kako globoke so vezi med Francijo, Nemčijo in Veliko Britanijo. Ne glede na brexit, ne glede na vse, kar se je potem dogajalo, so vezi, ki te države povezujejo, zelo trdne. Iz tega sledi nauk, da moramo tudi mi z evropskimi državami vzpostaviti podobne vezi. To bo dolgotrajen proces, vendar je nastala nova realnost. Zadnjih trideset let smo se lahko zanašali na vsaj nekakšen mednarodni pravni red in ureditev mednarodnih odnosov. Zdaj tega ni več. Zdaj so na delu moč, sila in izsiljevanje. Vsi vidimo, kakšen odnos ima Trumpova administracija do Ukrajine, tam gre za čisto izsiljevanje v najbolj brutalni obliki. Temu se je treba prilagoditi. Ni nobenega prostora za užaljenost. Če nacionalni interes Slovenije zahteva, da se pogovarjamo s črnim hudičem, se moramo pogovarjati s črnim hudičem.
V prvih dneh vojne v Ukrajini ste v pogovoru za Objektiv rekli, da smo porabili vse dividende treh desetletij miru. Napovedovali ste to, kar se je res zgodilo. Zdaj se najbrž počutite dobro? Imeli ste prav.Ne. Počutim se zelo slabo. Vidim namreč, kakšna tveganja so pred nami. Evropa in v njej Slovenija se je znašla v krhkem svetu, ki se bo oblikoval ob nepredvidljivem ravnovesju moči med ključnimi akterji. Skrbi me, da bomo znotraj evropskega prostora imeli ločen ozek ravnovesni sistem moči. Takšen sistem je za Slovenijo neugoden. Takšen sistem je Slovencem enkrat že onemogočal vzpostaviti lastno državo. Najprej od leta 1918 do leta 1945 in potem še enkrat do leta 1991. Ta sistem se vrača. Vprašanje je, ali smo kot država politično in tudi sicer že dovolj zreli, da bomo v tem sistemu zagotavljali ohranjanje suverenosti države. Brutalno rečeno je suverenost treba zaščititi, da ne bomo vazali. Eden od modelov preživetja je vazalstvo. To na Madžarskem dela Viktor Orban. Enkrat do Moskve, drugič do Washingtona, tretjič išče vazalske odnose do obeh. Iz zgodovine pa vemo, da na koncu vazali potegnejo najkrajšo.
