V zadnjih dveh tednih so zahodne države pospešeno izvajale precej kaotično evakuacijo ljudi, ki so želeli zapustiti državo, več deset tisoč Afganistancev, ki se bojijo vladavine talibanov, pa ostaja ujetih v deželi pod Hindukušem. Talibani počasi konsolidirajo svoj nadzor nad državo, ob tem pa se mednarodna politična skupnost in širša javnost vse bolj zaskrbljeno sprašujeta, kakšna bo druga vladavina islamistov, predvsem zaradi slabih izkušenj z njihovo prvo vladavino, med katero so izvajali skrajno retrogradne politike in z brutalno represijo nastopali proti ženskam, manjšinskim etničnim skupnostim in vsem liberalnejšim članom afganistanske družbe.
Svet si je še posebej zapomnil izjemen talibanski pritisk na ženske, ki so morale opustiti šolanje, zapustiti svoja delovna mesta (z izjemo zdravstvenega sektorja), se prenehati ukvarjati s športom in v javnosti hoditi povsem zakrite v burke. Talibani so na primer v treh mesecih po prvi osvojitvi Kabula septembra 1996 zaprli 63 šol v mestu, kar je prizadelo 103.000 deklet, 148.000 dečkov in 11.200 učiteljev ter učiteljic (zaradi tega so brez šolanja ostali tudi mnogi dečki). Zaprli so tudi Univerzo v Kabulu ter domov poslali 6000 študentov in 4000 študentk. Do decembra 1998 je v državi brez šolanja ostalo 90 odstotkov vseh deklet in 30 odstotkov vseh dečkov oziroma fantov.
Voditelji talibanov vse od zavzetja Kabula pred dvema tednoma kljub pritiskom mednarodne skupnosti, še posebej zahodnih držav, ne želijo jasno povedati, kakšna bo njihova politika do žensk, temveč navadno podajajo zgolj zelo splošno opredelitev, da bodo Afganistanu vladali v skladu z islamskim pravom. S tem nadaljujejo skrivanje svojih bolj specifičnih namenov, ki je bilo značilno tudi za celoten proces pogajanj z afganistansko vlado v Dohi od julija 2018 do padca Kabula. Velikokrat uporabljajo ambivalentne opredelitve, kot je na primer storil novi talibanski guverner Kandaharja, ko je najprej poudaril, da talibani ne bodo nikogar nadlegovali zaradi glasbe ali oblike brade, nato pa dodal, da bodo »učenjaki preprečili izvajanje neustreznih stvari«; pri tem ostaja nejasno, kako bodo delovali »učenjaki«.
V zvezi s talibansko politiko do žensk pa mora biti mednarodna javnost zelo zaskrbljena, saj nekateri ukrepi islamistov že kažejo restriktivnost do nežnejšega spola. Tako so na primer po osvojitvi Herata, večinsko tadžiškega mesta na zahodu države, s tamkajšnje univerze poslali domov vse študentke, ki so sestavljale 60 odstotkov študentske populacije. Poleg tega so morale tamkajšnje ženske zapustiti svoja delovna mesta in jih prepustiti svojim moškim sorodnikom. Te poteze so precej povedne, saj Herat zaradi svoje zgodovine velja za afganistanski simbol učenosti in liberalne politike do žensk. Enako restriktivno politiko do tamkajšnjih žensk so talibani uveljavili že po svoji prvi zasedbi mesta leta 1995. K temu je treba dodati še navedbe nekaterih poročil, da so islamisti v afganistanskih zdravstvenih ustanovah že začeli ločevati moško in žensko osebje, kar je enaka praksa kot v času njihove prve vladavine.
Da bi bolje razumeli politiko talibanov do žensk in lažje napovedali njihove najbolj verjetne prihodnje ukrepe glede nežnejšega spola, je treba opredeliti naravo nastanka talibanskega gibanja ter socializacijske in doktrinarne vire, ki vplivajo na talibansko delovanje. Poleg tega je treba analizirati današnje specifične religiološke, politične in mednarodne okoliščine, ki bodo vplivale na prihodnji odnos talibanov do žensk.
Prvi pomemben vir, ki vpliva na delovanje talibanov, je islamsko pravo, in sicer v obliki sunitske doktrine Deoband. Talibansko gibanje je namreč nastalo v prvi polovici devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko je Pakistan z namenom, da bi v kontekstu konfliktnih odnosov z Indijo v Afganistanu vzpostavil lastno strateško zaledje, začel vzpostavljati vojaške enote iz vrst afganistanskih beguncev, izhajajočih iz večinske afganistanske etnične skupine Paštunov, ki so se šolali v deobandskih srednjih šolah (medresah) v zahodnem Pakistanu (»talib« pomeni »študent«). Islamsko pravo ni natančno določen sistem pravil, temveč ga je mogoče interpretirati (dokaj) različno, pri čemer različnost izhaja iz večjega ali manjšega upoštevanja katerega od štirih virov, ki vplivajo na sprejemanje sodb v islamskem pravoznanstvu (fikh). Ti viri so: islamska sveta knjiga Koran; normativna praksa preroka Mohameda (suna), izhajajoča iz dejanj, izrekov in tihih odobritev utemeljitelja islama; neodvisna presoja (idžtihad), ki se naprej deli na analogno presojo (kijas), pravniško preferenco (istihsan) in upoštevanje javnega interesa (istislah); ter soglasje pravoznanstvenikov (idžma).
Glede na upoštevanje pravnih virov obstajajo štiri šole pravoznanstva, in sicer Hanafi, Maliki, Šafi in Hanbali. Šola Hanafi velja za najbolj liberalno oziroma racionalistično, saj v največji meri upošteva neodvisno presojo, poleg tega edina priznava pravniško preferenco. Tako na primer edina ne zahteva, da mora ženska pred poroko pridobiti soglasje katerega od moških sorodnikov.
Šola Deoband sicer v izhodišču izhaja iz šole Hanafi, vendar je šla zaradi specifičnih zgodovinskih okoliščin v času svojega nastanka v Indiji v veliko bolj konservativno smer. Nastala je namreč leta 1867, kmalu po britanskem zatrtju velike indijske vstaje (1857–1858), za katero so Britanci obtoževali predvsem indijske muslimane. Poleg tega so v tem času indijski hindujci začeli izobrazbeno in ekonomsko prehitevati dolga stoletja dominantne muslimane. V takšnem zahtevnem času je šola Deoband videla rešitev v umiku iz glavnega toka sodobnih razvojnih trendov in v pretekli slavi islama. Normativne in institucionalne strukture tradicije je želela zaščititi pred agresivnimi napadi zahodnih idej in institucij oziroma ohraniti čistost tradicije. Postala je središče prizadevanj za ponovno uveljavitev sunitske pravovernosti in konservativnega nasprotovanja moderni zahodni misli in institucijam.
To je bilo razvidno iz tega, da so se deobandiji pri pravnem odločanju usmerili predvsem v posnemanje razlag in sodb muslimanske duhovščine iz preteklosti (taklid), medtem ko so marginalizirali neodvisno presojo, temelječo na razumu. Posledično so (bile) sodbe šole Deoband izrazito konservativne, kar vključuje tudi precej restriktiven odnos do žensk. K temu je treba dodati, da je na šolo Deoband močno vplival tudi vahabizem, dominantna doktrina v Savdski Arabiji, izhajajoča iz najbolj rigidne pravne šole Hanbali, ki se v svojih sodbah izrazito osredotoča na Koran in suno. Tako je deobandizem večkrat obravnavan kot nekakšen razvodeneli vahabizem. Vpliv vahabizma je bil še povečan, ker so Savdijci v osemdesetih letih prejšnjega stoletja financirali ustanavljanje deobandskih medres v Pakistanu.
Vendar glavni razlog za restriktivnost talibanov v odnosu do žensk ni (bilo) islamsko pravo, temveč njihov etnični izvor. Kot je bilo že omenjeno, izhajajo iz vrst Paštunov, za le-te pa idealni model družbene organiziranosti in vedenja predstavlja Paštunvali, nenapisan paštunski zakonik, ki je vsebovan v pesmih, izrekih, metaforah in kratkih zgodbah ter je tako ali drugače ves čas prisoten v paštunski (predvsem bolj tradicionalistični) zavesti. Ob tem je pomembno izpostaviti, da je v deobandskih medresah, v katerih so se šolali (bodoči) talibani, na razlage islamskega prava, ki so jih podajali teološko izjemno slabo izobraženi učitelji (mule), močno vplival prav Paštunvali.
Paštunski zakonik vsebuje stroge zakone osamitve oziroma ločevanja žensk (parda), zaradi katerih je že sedemletnim deklicam vse do njihove poroke prepovedano srečevanje z moškimi, z izjemo najožjih moških sorodnikov. Ko se dekleta poročijo, se zanje kot žene začne fizično izjemno naporno in neskončno monotono življenje. Skrbeti morajo za otroke, vzdrževati hišo, kuhati in skrbeti za starejše, ta monotonost pa je prekinjena zgolj v redkih trenutkih, ko se lahko srečajo z drugimi ženskami pri vaškem vodnem izviru ali ko jih obiščejo sosednje ženske sorodnice. Zaradi zakonov osamitve žene ne smejo opravljati obiskov v drugem naselju ali vasi brez soglasja moža, še posebej v večernem času, poleg tega tudi ne smejo opravljati nakupov. Paštunvali v tem smislu vsebuje izrek: »Za žensko je najbolje, da je doma ali pod zemljo« (ali »Za žensko hiša ali grob«). Paradoksalno je, da je v Paštunvaliju sicer prav koncept matere (mor) izjemno čislan, o čemer govori izrek: »Nebesa ležijo ob nogah matere«.
Ker Paštunvali izpostavlja vrednote moškosti, časti in bojevanja, ima negativen odnos do izobraževanja in poučevanja. Konceptualno gledano sta namreč izobrazba in pismenost v nasprotju s tradicionalnimi paštunskimi vrednotami, ki koreninijo v ustni, nepismeni in k akciji usmerjeni družbi. Izobraževanje je celo pogosto obravnavano kot odmik od idealnega modela oziroma kot brezplodna izraba časa in energije. Zaradi strogih zakonov osamitve obstaja še posebej velik predsodek do izobraževanja žensk.
V paštunskih delih Afganistana in Pakistana je sicer v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja prišlo do relativno obsežnega procesa šolanja za učiteljski poklic in ustanavljanja šol, tudi za ženske, vendar se izobraževanje in učiteljski poklic predvsem v (prevladujočih) ruralnih delih nikoli nista zares uveljavila. Poudariti velja, da takšen protiedukacijski odnos ni nujno prisoten, saj so nekatera paštunska plemena iz vzhodnega dela Afganistana, tudi zaradi vplivov iz Pakistana, pošiljala svoja dekleta v šole, in to celo v času prve talibanske vladavine. Vendar pa je povedno, da se je 43-letna, tako rekoč nenehna vojna v Afganistanu leta 1978 začela potem, ko je frakcija vladajoče Komunistične partije Afganistana (Halk) napadla tri stebre ruralne paštunske družbe, zan (ženske), zar (zlato) in zamin (zemlja), oziroma želela odpraviti zakrivanje žensk ter uveljaviti pismenost in zemljiško reformo. Večinoma paštunski islamisti so komunističnim oblastem napovedali sveto vojno (džihad) in se začeli bojevati, komunistom pa je zaradi porazov decembra 1979 z invazijo na pomoč priskočila Sovjetska zveza.
Tudi tretji vir restriktivnega odnosa talibanov do žensk je rezultat dejstva, da je talibansko gibanje izšlo iz deobandskih medres. V teh šolah so se namreč šolali mladi dečki, ki so bili zaradi vojn sirote ali pa so življenje v revnih begunskih družinah zamenjali za brezplačno posteljo, hrano in (izjemno strogo in asketsko) izobraževanje. Sirote sploh niso odraščale s svojimi ženskimi sorodnicami, revni dečki pa so se morali ob vstopu v medrese posloviti od žensk iz svojih družin. Oboji so vstopili v izrazito moško okolje, v katerem so jih učitelji tudi svarili, da ženske predstavljajo skušnjavo, ki njihovo energijo lahko odvrne od služenja Bogu. Rezultat takšne socializacije je bila skepsa študentov do žensk oziroma celo njihov nenormalen strah pred ženskami (ginefobija). Študenti so ob vstopu v talibansko gibanje zavestno vstopili v moško bratstvo, v katerem je nadzor nad ženskami predstavljal (predstavlja) simbol moškosti. Ženske naj bi bile s svojimi čari tudi hudičev poskus, da bi vernike odvrnil od prave poti. K temu je treba dodati, da so v času prve talibanske vladavine voditelji izpostavljali, da bi liberalnejši odnos do žensk lahko vodil v povečanje medspolnih odnosov, zaradi česar naj bi bila zmanjšana sposobnost borcev za bojevanje.
Končno je treba izpostaviti, da je talibanske borce v skladu s sociološkim konceptom kulturne obrambe radikalizirala že sama 20-letna prisotnost religijsko drugačnih zahodnih (percipiranih) okupatorjev v Afganistanu. Ti okupatorji so povzročili veliko paštunskih civilnih žrtev in grobo kršili kulturne specifike Paštunov (ameriško vdiranje v paštunske domove in celo sobe žensk, s čimer je bil grobo prekršen zakon osamitve žensk, hkrati so Američani sprožili zakon maščevanja – badal, ki ga vsebuje Paštunvali). Američani so tako po eni strani z orožjem ščitili pravice žensk, po drugi strani pa povzročili še bolj konservativen odnos talibanov do nežnejšega spola.
Na začetku druge talibanske vladavine se zastavlja vprašanje, v katero smer bo tokrat šel odnos islamistov do žensk. Talibani, predvsem njihovi voditelji, se vsekakor dobro zavedajo, da so pod ostrim drobnogledom vplivnih mednarodnih akterjev, še posebej ZDA in EU, ki se bodo na podlagi njihovega (ne)spoštovanja človekovih pravic, še posebej pravic žensk, odločali o diplomatskem priznanju talibanskega režima in nudenju prepotrebne ekonomske pomoči. Tudi dva največja zunanja podpornika talibanov, Pakistan (ki je vse od leta 2001 dajal zatočišče najvišjemu talibanskemu vojaškemu in političnemu vodstvu – šuri) in Ljudska republika Kitajska (ki v talibanih vidi zaveznike, dokler se ne bodo vmešavali v kitajsko ravnanje z muslimanskimi Ujguri v pokrajini Xinjiang), pritiskata na nove oblastnike v smeri njihove deradikalizacije in politične inkluzivnosti oziroma blažitve politik do žensk in etničnih manjšin (Tadžiki, šiitski Hazari, Uzbeki in drugi).
Pekingu v načelu sicer ni preveč mar za človekove pravice in vključenost etničnih manjšincev v vlado, vendar pa inkluzivnost želi zaradi želje po stabilnosti Afganistana oziroma varnosti kitajskih projektov v regiji (Ekonomski koridor med Kitajsko in Pakistanom oziroma os Gvadar–Kašgar). Na talibane v smeri človekovih pravic pritiska zaradi zavedanja, da so le-te izjemno pomembne za EU, še posebej po tem, ko je v integraciji vse bolj začelo prevladovati stališče, da je treba ranljivim skupinam pomagati v samem Afganistanu, s pritiskom na talibansko oblast. Peking v kontekstu globalnega tekmovanja z ZDA za primat v svetu želi EU pridobiti na svojo stran, še posebej ga skrbijo odnosi z Nemčijo, kajti predvsem v navezavi z Berlinom želi ekonomsko integrirati (trans)evrazijski prostor.
Zaradi tega talibanski voditelji poudarjajo, da si ne želijo, da bi bila njihova oblast mednarodno izolirana, kot v letih 1996–2001. Ob predpostavki, da zato želijo vzpostaviti manj brutalno vladavino, pa je treba opozoriti, da nikakor nimajo prostih rok. Eksistenčno so namreč odvisni od svojih vojaških poveljnikov in borcev, ki so s svojo požrtvovalnostjo gibanju sploh omogočili prihod na oblast. Ti poveljniki in borci pa so izrazito konservativni in nasprotujejo odstopanju od dosedanjih restriktivnih talibanskih politik. Voditeljem bi lahko odrekli podporo, če bi se slednji uklonili zunanjemu pritisku.
Nujno je treba upoštevati psihološki kontekst – talibanski borci so porazili najmočnejšo vojaško silo in najmočnejše zavezništvo na svetu, zato verjamejo, da imajo na svoji strani Boga, kar implicira, da je njihova (radikalna) razlaga vere pravilna. K temu je treba dodati, da so Paštuni izjemno ponosno ljudstvo, tudi zato, ker se zelo dobro zavedajo, da jih še noben zunanji napadalec ni uspel zavojevati. V zadnjih štirih stoletjih so porazili štiri imperije oziroma supersile: Mogule, Britance, Sovjete (skupaj s Tadžiki) in končno Američane. Zadnja zmaga jih še posebej navdaja s ponosom, kajti dosežena je bila brez pomembnejše zunanje pomoči (v nasprotju z zmago nad Sovjeti, ko so jim izdatno pomagale ZDA in zalivske države).
Če bo mednarodna skupnost (zahod in Kitajska) enotno pritiskala na talibane, kar nikakor ni gotovo, bodo islamisti verjetno še nekaj časa v odnosu do žensk delovali precej pragmatično oziroma ne bodo uveljavljali zelo restriktivnih politik. Vendar pa bodo zgoraj omenjeni dejavniki (deobandizem, Paštunvali in socializacijsko pogojena skepsa do žensk) vse bolj delovali v smeri hudega pritiska na nežnejši spol.
Dr. Primož Šterbenc je politolog in sociolog, docent na Fakulteti za management Univerze na Primorskem.
