»Bolelo me je, ko so me nagnali s Teleksa, ne z Dela,« pravi. Teleks je bil prvi politični tednik pri nas. Zadnja leta piše knjige.
Vsi, ki smo kdaj delali v medijskem prostoru, smo pričakovali, da se bo ta prostor spreminjal. Ampak da se bo tako, kot se je, pa ni pričakoval nihče.Pričakovali smo, da se bo razvijal, ne pa da se bo postavil na glavo. Dva ključna razloga sta za to. Eden je tehnološki, ki je odprl nova vesolja, ki si jih nismo predstavljali in v katerih se eni znajdejo bolj, drugi manj; nekaterim se odpre nov prostor, drugim se zamegli in se ne znajdejo. Drugi razlog pa so spremembe v našem prostoru. Moja generacija, ki je rasla v obdobju legalnega kolektivizma, ne komunizma in ne socializma, je padla v grob kapitalizem, v katerem se je bilo relativno težko znajti. V medijski prostor je vstopil tuji kapital in nas šokiral s svojo brezobzirnostjo. Ko je prišel Pop TV, je bila to dramatična sprememba, še posebej na področju trženja oglasnega prostora, ki je bilo zanje edini vir prihodka. Včasih smo se pridušali, da vlada na našem trgu Balkan, z novimi tržnimi prijemi ameriških biznismenov je zavladal Teksas, sem zapisal.
Ljudje so ne spreminjamo tako hitro, kot se zdi. Spreminjajo se generacije. Prihajajo mladi, ki doživljajo svet drugače. Niso nehali brati časopisov, ker jih sploh nikoli niso. Čedalje manj gledajo televizijo, ker se izgubljajo po omrežjih, ki dajejo videz večje odprtosti in demokratičnosti, hkrati pa uničujejo transparentnost. Nobenega pregleda nimamo, kaj se v resnici dogaja, kam se obrača, kam nas vodi diskurz laži, resnic in polresnic, zavajanj brez odgovornosti. Kaj nas čaka pod črto?
