Vi, spoštovani bralci, boste že iz drugih virov izvedeli, kako je bilo na koncertu v areni Stožice, drugem po vrsti v okviru turneje Live Reunion. Na kateri se je po 33 letih v ta bend vrnil originalni kitarist Mladen Pavičić - Pava. Tistih, ki se spominjajo tega benda, preden je on prišel vanj, je danes na svetu menda dvomestna številka in razkropljeni so povsod. In novica o Pavovi vrnitvi je med njimi odjeknila kot prava bomba. Od vseh (sarajevskih) bendov je namreč Plavi orkestar edini, ki je lahko še izvedel tak revival, zbral vse člane ekipe, ki očitno ni velika samo v nostalgičnih glavah nekaj dinozavrov, saj je že za valentinovo letos v nekaj urah razprodala zagrebško Areno. Posnetki s tega koncerta, ki krožijo po družbenih omrežjih, kažejo mlado, zvesto publiko, ki zna besedila, izvaja koreografijo z mobiteli in verjame tem pesmim.
Pisec teh vrstic se je vedno spraševal, kaj je to, kar »naredi«, da ljudje, ki se v času nastanka bendov, ki igrajo revivale, še niso rodili, v transu pojejo pesmi, ki so se jih učili od staršev ali s plošč in kaset starejših sorodnikov, kaj je tisto, zaradi česar je skozi dozorevanje to postalo njihovo. Kaj v teh stvareh je odločilno? Kako nekaj postane del kolektivnega spomina in zgodovine?
