Leta 1938 si je Nemčija priključila Avstrijo, kmalu zatem najprej sudetski del Češkoslovaške in leta 1939 vso vzhodno sosedo, 1. septembra istega leta je napadla še Poljsko. Ta datum zgodovinarji običajno navajajo kot začetek 2. svetovne vojne. Hitler se po omenjenih pohodih na tuje seveda ni zaustavil in je pijan od moči leta 1940 napadel in zasedel še Norveško, Dansko, Francijo, Belgijo, Luksemburg in Nizozemsko. Ob takšnem poteku dogodkov vodstvu Kraljevine Jugoslavije, na čelu katerega je bil kot regent zaradi mladoletnosti kralja Petra II. njegov stric Pavle Karađorđević, ni bilo lahko, saj je bila poleg tega docela obkrožena z državami članicami trojne osi Rim–Berlin–Tokio. Ker vojska kraljevine ni bila primerno pripravljena za čuvanje in obrambo svojih meja, se je tudi jugoslovanska vlada pod vodstvom naveze Cvetković-Maček, podobno kot so že pred njo storile sosede Madžarska, Romunija in Bolgarija, s ciljem ohranitve miru odločila pristopiti k trojnemu paktu. Pristopno izjavo je Dragiša Cvetković na Dunaju podpisal 25. marca 1941, čeprav ga je tedanji načelnik generalštaba general Dušan Simović opozarjal, da lahko ta poteza v državi povzroči revolt državljanov neslutenih razsežnosti. In res so že 26. marca zvečer beograjske ulice preplavili protestniki, naslednji dan pa so se jim pridružili še člani vojaškega poveljstva, ki jih je vodil prav Simović, in uspešno izvedli državni udar, s katerim so odstranili regenta Pavleta in na oblast postavili še mladoletnega kralja Petra. Ob dvajsetletnici tega dogodka so se v časnikih pojavili različni komentarji te revolucionarne poteze, zaradi katere je Hitler Jugoslavijo že čez nekaj dni napadel in okupiral.
Beograd, 27. marca 1941
Redki so politični dogodki v Jugoslaviji, ki bi bili tako sporni, kot je revolucija 27. marca 1941. Nekateri Srbi jo kujejo kar v kosovska nebesa, drugi jo obsojajo kot največji politični zločin nad jugoslovanskimi narodi. Nagibi za tako nasprotna stališča so povečini utilitarnega značaja. Ločimo jih lahko v dve skupini po njihovih odnosih do svobodne demokracije.
Osnovno načelo svobodne demokracije je izraženo v ideji evolucije, ki pobija vsako misel o revoluciji. Svoboda in nasilje sta kakor voda in ogenj. Kjer je svoboda, ni nasilja in narobe: kjer je nasilje, ni svobode. Svobodna demokracija mora torej načeloma odbijati vsako metodo nasilja, torej tudi revolucijo. (…)
Ako s tega stališča premišljujemo političen položaj v Jugoslaviji, kot je bil začetkom leta 1941, dobimo sledečo sliko: V deželi je vladal sistem šestojanuarske diktature, toda sistem ni bil več tak, kot je bil leta 1929. V dobrih 11 letih je doživel globoke spremembe. Nosilec diktature kralj Aleksander je končal svojo politično karijero že 1. 1934. Sledilo mu je kolektivno vodstvo diktature, ki pa se ni obneslo že s prvim dnem. (…)
Zagovornike revolucije 27. marca je treba gladko postaviti pred alternativo: ali odobravajo revolucijo ali pa zametujejo načelo svobodne demokracije o mirni politični evoluciji, ki ga imajo drugače tako radi vsaj na koncu jezika. Zadrega jih bo nagnala v drug precep: postavili se bodo na stališče, da so interesi nacijonalizma nad načeli svobodne demokracije. To pa je ravno tisto, o čemur jugoslovanska politična emigracija najmanj debatira. Kakor, da jo je sram. In vendar je treba priti jasno na dan s pravo barvo. Za vsakega iskrenega pristaša svobodne demokracije mora biti načelo svobodne demokracije nad vsakim nacijonalizmom, tudi domačim. (…)
Drugi nauk iz leta 1941 je pa ta-le.
Ako je Jugoslavija mnogonarodna država, more obstojati samo kot federacija. Kot taka se ne more opirati na noben nacijonalizem, ampak samo na načela svobodne demokracije, ki lahko brzdajo lokalne nacijonalistične apetite. Zato tudi središče jugoslovanske federacije ne spada v center kateregakoli lokalnega nacijonalizma. Središče jugoslovanske federacije mora biti prerez javnega mnenja vseh delov federacije in ne samo enega.
Kdor tega ne verjame, naj pomisli, da je bila revolucija 27. marca samo delo Beograda. Vsa ostala dežela ni bila na revoluciji udeležena in tudi ni imela zanjo nobenega smisla. Priložnostne manifestacije, ki smo jih doživeli tupatam, so bile umetno inscenirane, večina manifestantov ni niti vedela, za kaj je šlo.
Bila je to tipična beograjska revolucija in ne jugoslovanska, pri vsem tem s stališča svobodne demokracije nepotrebna, zato pa pogubna za državo in vse njene narode. (…)
Ob dvajsetletnici vojaškega prevrata 27. marca je prav in potrebno ugotoviti omenjena dejstva, ker debata o koristnosti in modrosti prevrata v nekaterih krogih še vedno ni končana, nekateri se skušajo z njo še vedno ponašati in poudarjati svoje zasluge. (…)
Ameriška domovina, 27. marca 1961
27. MAREC
V ponedeljek je minilo dvajset let od zgodovinskega 27. marca 1941, ko so naši narodi pod vodstvom Komunistične partije Jugoslavije ovrgli izdajalsko politiko takratne kraljevske vlade Cvetkovič-Maček, ki je pristopila k trojnemu paktu (Berlin–Rim–Tokio). Ves svet se je tiste dni presenečen ozrl na pogumni Beograd, ki se je tako odločno postavil po robu takrat na videz nepremagljivemu nacizmu in fašizmu. Zasužnjevalni pohod Nemcev, ki so spravili pod svojo peto že večji del Evrope, se je zaustavil zaradi dogodkov v mali balkanski državi, ki je prisilila Hitlerja, da je moral za več kot mesec dni odložiti svoje načrte o napadu na Sovjetsko zvezo. Marca 1941 so pisali vsi večji časniki sveta: »Eno izmed najhrabrejših ljudstev Evrope se je postavilo po robu »novemu redu«. Dogodek v Beogradu je zgodovinskega pomena …«
Zato lahko brez zadrege imenujemo 27. marec tudi prvi dan naše revolucije, uvod v težke, a slavne dni oborožene vstaje in zgodovinske odločitve, ko je vse ljudstvo enodušno odobrilo politiko naše Partije. Sedemindvajseti marec 1941 je našel našo Partijo pripravljeno. Bila je popoln gospodar položaja in visoko je dvignila neomadeževano rdečo zastavo revolucije v boj za novo Jugoslavijo. Bakla upora jugoslovanskih narodov, prižgana 27. marca 1941, je pogumno in ponosno svetila v temačni svet fašističnega nasilja.
Dolenjski list, 30. marca 1961
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib
