Napad na romsko skupnost, ki se v Sloveniji odvija v zadnjih mesecih, zanjo ni presenečenje. Opozorila je na neprimerno in nekritično poročanje medijev o Romih in antiromistične izjave županov ter drugih vidnih politikov, ki so po njenem mnenju situacijo izkoristili za politični kapital.

Med dogajanji v obeh državah je nekaj vzporednic. Predvsem se zdita podobni ideološka pot in vloga političnih elit, ki se odkrito vzpostavljajo na platformi antagonizma do »drugih«. Antiromizem, islamofobija, protipriseljenski sentiment niso omejeni na desnico, pri čemer se zdi antiromizem zadnja »sprejemljiva« oblika rasizma vzdolž ideološkega spektra. Življenjske razmere romske skupnosti niso nikjer odlično urejene in njihove življenjske izkušnje po Evropi niso svetle.

V Sloveniji je romska skupnost prepoznana kot manjšina, ki na papirju uživa relativno dobro podporo države. Izhodišče je, da ji je, zaradi neugodnih socialno-ekonomskih razmer, poleg individualnih človekovih pravic do enakega obravnavanja in nediskriminacije treba zagotoviti in financirati tudi posebne kolektivne pravice ter ukrepe za doseganje enakopravnega položaja.

Realnost je daleč od urejene. Romska skupnost ni priznana kot avtohtona romska narodna skupnost, iz česar izvirajo diskriminatorne prakse. Nekaj absurdov: občinam z evidentiranimi naselji zagotavljajo dodatna proračunska sredstva za sofinanciranje obveznosti, povezanih s stalno naseljenimi Romi. A jim ni treba poročati o porabi za namene romske skupnosti. Tudi računsko sodišče tega že leta ni presojalo. Statistika kaznivih dejanj po policijskih upravah se ne zbira po etničnih skupinah, zato niti policija ne more ovreči politično motiviranih trditev. Pripisovanje kaznivih dejanj celotni skupnosti je zelo nevarno in zavajajoče.

Ali so ti incidenti endemični za jugovzhod? So kazniva dejanja, o katerih poročajo, drugačna od tistih v okoljih brez romske populacije? Niso. Nobena etnična skupnost nima monopola nad preprodajo orožja, ropi, domačim nasiljem in zlorabo otrok. Medvrstniško nasilje ni specifično za šole v teh občinah. Romska skupnost ni izumila klientelizma, nepotizma, kronizma in kriminala belih ovratnikov, ki vzdržujejo stoječe vzvode razmerij moči. So pa kamere razkrile kronično pomanjkanje povezav in sodelovanja znotraj skupnosti, med lokalnimi skupnostmi, vladami, ter pomanjkanje ukrepov, ki bi presegli nacionalne agende. Primer je reševanje dostopnosti pitne vode, ki ga varuh človekovih pravic kot problematičnega identificira že vrsto let. Grozljiva realnost je prav te dni dosegla zlovešče razsežnosti, podobne Ambrusu leta 2007. Vlade vseh barv odgovornost za reševanje večplastnih problemov populistično nalagajo policiji. Ob tem se brezsramno pretvarjajo, da jim je mar. Kot da je septembrski izraz »romska tematika« manj antiromski od avgustovske »romske problematike«.

Brezbrižnost in oblastniška aroganca, ki ju v odnosu do Romov izkazujejo nekateri vidni nosilci moči, tudi v hramu demokracije, vplivneži in twitter vojska, slikajo grozljive podobe vidika, s katerega večinska populacija razume etnične in druge manjšine. Izkoriščanje manjšin v politične in osebne namene ni slovenska posebnost. V političnem učbeniku je ni učinkovitejše taktike za preusmerjanje odgovornosti in odvračanje pozornosti, kot je ustvarjanje občutka strahu pred nasiljem »drugih«, ogrožanjem »javnega reda« in »državne ali lokalne varnosti«, kar potem služi tudi za utemeljitev zaostrovanja kaznovalne politike in krčenja socialnih pravic za vse. Za popreproščen populizem so posebej dovzetni časi kriz in zaostrovanja boja za vsakodnevno preživetje. To smo lahko videli tudi na ulicah tistih angleških mest, ki večinsko podpirajo radikalno desnico. Primerjalne raziskave že dalj časa razkrivajo radikalizacijo zlasti v mestih, v katerih politika uspešno izkorišča družbeno ignoranco občutkov prezrtosti in izključenosti ljudi, ki se pogosto vidijo kot žrtve sistema. Kazanje na »konkretne« krivce podžiga strasti in prikrije, da se mnogim slabšajo življenjski pogoji. In da nam politika tlakuje pot v še bolj nepravično družbeno razslojevanje. Zato so slovenski predlogi nesmiselni in nevarni za vse.

Še en v nizu populizmov in logičnih nedoslednosti. Brez posveta s stroko bi, po letih zavzemanj za pravico do izbire, tudi do izbire oblik otroškega varstva, uvajali obvezne vrtce v pregovorno nevzdržni javni mreži taisti župani in poslanci, ki so še včeraj zavrnili predlog o univerzalnem otroškem varstvu. Ker da ni finančnih sredstev in kadra. Lepo, da jim je končno mar za otroke. Že desetletja je namreč znana pozitivna vzročna zveza med družbenim vlaganjem vanje, začenši z vključenostjo v kakovostne predšolske programe, in priložnostmi v življenju – na tem principu je zasnovan tudi slovenski sistem.

Lokalna skupnost se pogosto znajde v navzkrižju različnih interesov prebivalstva in omejenih finančnih zmožnosti, a tudi v pomanjkanju idej in modrosti. Prav župani lahko preprečijo nepotrebne konflikte in izgrede, kar lahko vidimo drugod po Sloveniji in Angliji. Uspehi so vidni le v okoljih, kjer je vzpostavljeno zaupanje z romsko skupnostjo. Posledica dolgotrajnega izključevanja je namreč nezaupanje v družbene institucije in do vsega neromskega. Brez dvoma je nasilje vseh vrst nevarno tako za posameznike kot za skupnosti. Problemi, ki so jih sami soustvarjali, se nalagajo že desetletja. Z instantnimi in nepremišljenimi kaznovalnimi predlogi sožitja in razvoja ne bo. Okrepljena prisotnost policije z večjimi pooblastili, kaznovalni ukrepi in krčenje socialnih pravic so tudi le navidez nevtralni. Prispevajo k manj varnim skupnostim za vse in krčenju pravic za vse. Represija, kaznovalne in stigmatizirajoče socialne politike nikoli nikjer ne vodijo v integracijo, ampak poglabljajo marginalizacijo, segregacijo, getoizacijo, nezaupanje, sovraštvo in nasilje. Posledice bomo občutili vsi.

Da. Občinam se iz državnega proračuna zagotavljajo sredstva za sofinanciranje obveznosti, povezanih s stalno naseljeno romsko skupnostjo. Opozarjam tudi na nujno previdnost pri prenovi zakona o financiranju občin. Obstaja nevarnost, da bi finančno nagrajevanje števila evidentiranih romskih naselij z določenim številom prebivalcev v njih lahko ohranjalo in poglabljalo getoizacijo. Prav tako bi veljalo okrepiti urad za narodnosti, na primer z ljudmi, ki poznajo in razumejo področje, ter z ljudmi, ki imajo vpliv v romski skupnosti.

Populistična politika rada sledi osebnim stališčem in javnemu mnenju; ni ji mar za dokaze in dejstva. Nisem prepričana, da poslanci, ki podpirajo zakonske predloge, razumejo njihove mnogotere učinke. Očitno jih ne zmoti, da bi »tako posebne probleme, da jih razumejo le večinski prebivalci teh občin«, urejali z zakonodajo, ki velja na območju celotne države in za vse enako. Mar kdorkoli resno verjame, da bo policija večja pooblastila uporabljala le v romskih naseljih Ribnice ali Kočevja? Da bodo finančno pomoč odrekli le nekaterim?

Obsojanja vredni predlogi pod krinko skrbi za dobrobit otrok ne pomenijo le antiromizma, ampak tudi staro lajno neoliberalnih konservativcev, da so si revni za revščino in nižjo izobrazbo krivi izključno sami. Politika je nepripravljena na iskanje dolgoročnejših rešitev z Romi in Rominjami. Koliko Rominj je na primer sodelovalo pri pripravi nacionalnega programa za Rome? Dogajanja, ki niso pomembno drugačna od tistih drugje, so resda vzbudila zanimanje širše javnosti in preplavila parlament, a bodo enako hitro odplavljena s političnega dnevnega reda. Ne znajo in ne učijo se, da družbeno razkrajanje, ki so ga pomagali kuhati, nima instant rešitev. Ker jim je premalo mar, tudi polnokrvnim levim in socialnodemokratskim strankam, ki očitno znajo stisniti in prdniti obenem, če se s tem obeta dodaten glas. Potrebno je soočenje s stoječimi vodami razmerij moči.

Selektivna zgodovinska amnezija. Romi so opravljali številne poklice, se ukvarjali z glasbo. So odlični poznavalci gob. Preživljali so se z vzdrževanjem cest, drobljenjem gramoza in delom v kamnolomih. A so v času tranzicije med prvimi izgubljali zaposlitve, tudi zaradi nizke izobrazbe in predsodkov. Na trgu dela, ne le na slovenskem, so v najslabšem položaju, tudi v primerjavi z drugimi manjšinami: manj zaslužijo, zaposlitve so začasne, pogosto omejene na javna dela. Večina jih je brezposelnih, povečuje se dolgotrajna brezposelnost. Raziskave kažejo, da ne morejo pobegniti pezi »romskosti«: priložnosti se ne izboljšajo niti z izobrazbo, regijo bivanja, znanjem jezikov. Eksperimentalne študije potrjujejo diskriminacijo: z razkritjem etničnega porekla usahne tudi odziv potencialnih delodajalcev.

Redka podjetja ponujajo prakse ali zaposlujejo večje število Romov. Manjka smiselna podpora za aktivnejše vključevanje raznolikih skupin. Nenazadnje imajo te občine javne izobraževalne in raziskovalne zavode, tudi na višji in visokošolski ravni; slednje so bile ustanovljene prav z namenom zagotavljanja priložnosti in razvoja za vse prebivalce jugovzhodne regije, torej tudi romske.

Ignoriranje politik raznolikosti je škodljivo za romsko skupnost, za podjetja, lokalno skupnost in državo, ker ne morejo razviti svojih potencialov, delodajalci nimajo delovne sile iz lokalnega okolja, lokalna skupnost in država vzdržujeta visoke socialne in druge stroške zaradi brezposelnosti. To utrjuje marginalizacijo. Zaposlovanja ne gre obravnavati ločeno od drugih področij, kot so izobraževanje, stanovanjski pogoji, zdravstvo. Posebno pozornost velja nameniti Rominjam, katerih priložnosti dodatno usmerja patriarhalen odnos ohranjanja odvisnosti, čeprav so prav izobražene Rominje tiste, ki lahko odločilno vplivajo na izboljšanje priložnosti otrok. V branje priporočam strateški okvir za spodbujanje zaposlovanja Romov iz leta 2022.

Dokler bodo legalizirali črne gradnje elitam, nimajo prepričljivega izgovora, da romskim naseljem ne zagotavljajo človeka vredne komunalne infrastrukture. Na ravni EU so Romi prepoznani kot posebej ranljiva skupina, ki potrebuje posebno obravnavo in dodatno varstvo. Lokalna skupnost je odgovorna za reševanje neenakosti – na primer pri zagotavljanju dostopa do pitne vode – zaradi katerih so romska naselja v slabšem položaju v primerjavi s preostalimi. Infrastrukturni projekti so nujni, a niso zadostni. Za izboljšanje položaja je potrebna usklajenost programov in instrumentov na področju odprave revščine in preprečevanja socialne izključenosti, antidiskriminacijske zakonodaje in sodelovanja za vzpostavljanje možnosti za medkulturni dialog, odpravo predsodkov ter ozaveščanje o pomenu raznolikosti. Pri uresničevanju teh ciljev so nujni ukrepi pozitivne diskriminacije in spodbude, vzpostavljanje ter razvoj stikov z vsemi, ki so jim ukrepi namenjeni. Zanimiv je primer severne Anglije, kjer je lokalna skupnost, v sodelovanju z verskimi skupnostmi in nevladnimi organizacijami, vlagala v mobilno komunalno infrastrukturo – od stranišč do elektrike in vode. V nekaj mesecih so zmanjšali prisotnost policije in socialnih služb ter število obiskov zdravnika. Izboljšala se je prisotnost v šolah in zmanjšalo število kaznivih dejanj, izgredov ter konfliktov.

Romska skupnost ni monolitna tvorba. Konteksti revščine, izključenosti, diskriminacije, mikrolokacij so pomembni. Upoštevati moramo njihovo heterogeno in hibridno naravo. Kot tudi, da krog revščine in diskriminacije ni inherentna lastnost določenih manjšin, temveč stanje, ki ga povzročajo politični in blaginjski režimi, finančno ozračje, družbene okoliščine, neenakosti. Šele s prepoznavanjem težav, s katerimi se soočajo le Romi in Rominje – ob težavah sosed in sosedov – bomo lahko razumeli, zakaj se je nujno zoperstaviti antiromizmu.

Imamo ustrezne podlage za sprejemanje konkretnih ukrepov za vključevanje Romov. Črnomelj, v katerem smo pred leti izvajale tudi program Romske ženske to zmoremo, na primer že desetletja izvaja programe za pomoč Romom z lokalnimi družinami, s katerimi gradijo medsebojno zaupanje. Tega ne moreš vsiliti. Policija zaposluje predstavnike romske skupnosti, kar se zdi približek britanskega pristopa spreminjanja sestave in vloge policije v raznolikih lokalnih skupnostih. A taista državna institucija ne more zaposliti Rominje, na primer kot čistilke, če nima dokončane osnovne šole. Začaran krog moramo prekiniti z ustvarjanjem strukturnih pogojev za njihovo vključevanje.

V Sloveniji je pogosto prelaganje odgovornosti med državo in lokalno skupnostjo ter romskimi skupnostmi, kar vodi v apatičnost, inertnost in poglablja predsodke ter razdalje. Namesto podatkov operiramo z urbanimi miti in legendami; brez podatkov pa je težko pripraviti smiselne ukrepe, jih izvajati in meriti. Banaliziranje življenjskih izkušenj, s katerimi se soočajo mnogi Romi in Rominje, zato zanika kompleksnost delovanja predsodkov.

Dobro novinarstvo in princip uravnoteženosti v poročanju ne pomenita odpiranja prostora slehernemu možganskemu prdcu. Mediji z nizko novinarsko etiko – lokalni in osrednji – razpihujejo sovraštvo za boljšo branost, oglede, tudi s predvajanjem posnetkov streljanj, v katerih ne zakrijejo niti obrazov otrok. Bi bilo tovrstno gladiatorstvo sprejemljivo, če bi bili otroci belski? To so zavržna dejanja, ki škodijo romski skupnosti in rušijo poskuse vzpostavljanja vključujoče družbe.

Jezik in ideje, nekoč omejene na nevedne, fanatične, na teoretike zarot, so postale del uradne retorike – poglejmo le rabo rasističnega izraza »romska problematika« ali »romska tematika«. Mnogi so prepoznali priložnost in spodbujajo antiromizem z nacionalnih platform ter podporo parlamentarnih strank. Ljudje brez veščin za prepoznavanje lažnih novic so dovzetnejši za dezinformacije; pogosteje nasedajo teorijam zarote in jih hitreje širijo z obrobja interneta. Plaz se začne s snežno kepo. Rasistična ideologija se pogosto predstavlja kot »obramba«, v tem primeru pred Romi. V ozadju mobilizacije skrajnodesničarskih skupin, tudi vaških straž, naj bi bila želja po zaščiti »naše« skupnosti, »našega« načina življenja in kulture, »naših« žensk in deklet. Zato so mediji ključni pri preprečevanju antiromizma – ali se je, če ni v medijih, sploh zgodilo?

Kot vselej se ob vsem hrupu ne sliši in vidi Rominj, ki so se, vsem oviram navkljub, izobrazile, zaposlile. Morda velja preusmeriti kamere in mikrofone.