Večina teh je slišala ali prebrala, da je May svoje, zlasti med mladimi po vsem svetu znane knjige pisal v zaporu, kjer je bil zaprt zaradi goljufij in kraj, s katerimi se je skušal izkobacati iz revščine. Kot otrok je namreč zelo trpel, ko so ga sošolci zbadali zaradi njegovih revnih, pokrpanih oblačil. No, da bi tolikšno število knjižnih del, vsega skupaj preko 70, napisal med služenjem štiriletne zaporne kazni, seveda ne more biti res. V zaporu je napisal zgolj nekaj krajših povesti ter v mislih snoval svoje enkratne in nepremagljive junake, pri čemer mu je bilo v pomoč, da so ga kmalu imenovali za glavnega knjižničarja zaporniške knjižnice, kjer je hlastno požiral določene veje znanosti sveta. Tako je spoznal značilnosti prekomorskih dežel v celotni Ameriki, v Afriki ter na Orientu in Balkanu in je vse te značilnosti v svojih romanih podrobno opisoval, ne da bi jih kdaj videl. Izzvan od svojih zlonamernih kritikov je te dežele obiskal šele v zadnjem desetletju svojega življenja. Togotno so mu namreč očitali opisovanje krajev, ki jih ni nikdar videl, a pri tem zanemarili, da je tudi eden največjih nemških literatov Friedrich Schiller pisal o Wilhelmu Tellu, ne da bi bil kdaj v Švici. Bil je tudi v Sloveniji. Ker je bil nekaj časa precej bolehen, se je zdravil v zdravilišču Dobrna. Ljubljanska Mladinska knjiga je na prehodu iz šestdesetih v sedemdeseta leta preteklega stoletja izdala obsežno zbirko 45 Mayevih del, ki se je zelo dobro prodajala. Umrl je 30. marca 1912 v domačem Hohenstein-Ernstthalu, kjer je v njegovi vili Shatterhand urejen muzej, pa tudi ena glavnih ulic mesta, v bližini katerega se nahaja znano nemško dirkališče Sachsenring, nosi njegovo ime.
Smrt Karla Maya.
Draždani, 1. aprila. V starosti sedemdesetih let je umrl tu znani pisatelj šundromanov Karol May, ki je napisal nad 60 del o svojih potovanjih, ki jih sploh videl ni, in dogodkih, ki jih ni doživel.
Dan, 2. aprila 1912
Karl May.
Ime Karla Maya je pri nas zelo znano, posebno med mladino. Saj je Karl May napisal okolo 60 knjig, ki so jih njegovi častilci kar požirali. Dne 1. t. m. je umrl Karl May na svoji vili pri Draždanih. Doživel je 70 let in dosegel v tem času, da je bil med najbolj čitanimi nemškimi pisatelji. Karl May se je izdajal nekaj časa tudi za doktorja, rekel je, da je dobil ta naslov na neki ameriški univerzi. Izkazalo se je, da Karl May sploh ni bil na univerzi. Zaradi svojih predrznih nastopov je prišel Karl May v konflikt z Lebinsom, kar je privedlo do tega, da je prišla stvar pred sodnijo in se je tam razkrilo celo življenje Karla Maya. Karl May je bil rojen 1842. 1. na Saškem. Svojo mladost je preživel v prirodi in po prvih šolah je vstopil na učiteljišče, kjer je tudi napravil izpit. Toda njegova fantastična natura mu ni dala miru in se ni poprijel službe, ampak je začel postopati in krasti. Ko so mu prišli na sled, so ga zaprli in pozneje so ga dali v prisilno delavnico. (…)
Okoli 1. 1870. je prišel na misel, da bi popisal svoje doživljaje. Začel je pisati svoje potovalne romane, v katerih pa ni popisoval svojega roparskega življenja, ampak dogodke, ki so se vršili po celem svetu. (…)
Dan, 3.aprila 1912
Karl May: Winetou
Bil je svojevrsten možak, tale May. Že kako je samo sedel pri pisalni mizi: pokonci, vzravnan kot sveča, ne kot nekdo, ki v mukah ustvarja, ne, sedel je, kot so ga učili v šoli. In pisal je najlepši črkopis. Skoraj nikoli ni nič prečrtal ali popravil. (…)
Ni bil visoke rasti in ne posebno močan, toda zelo okreten. Obraz so obvladovale modrosive oči, včasih strmeče, včasih gospodovalne, malo hipnotične. Lasje svetli, v luči skoraj srebrni. Brke in »muho« na bradi si je namenoma strigel tako, da je spominjal na tujca, na nekakega – Buffalo Billa.
Kako je treba pisati, je od začetka vedel, o tem si je ustvaril neomajne nazore. Na primer: »Kakor čutim v sebi, tako pa pišem. Nikdar ne spreminjam. Moj slog je torej moja duša in ne moj slog, marveč moja duša govori bralcem. Tudi se ne ženem za nobeno tako imenovano umetniško formo. Mojega kroja ni urezal kak krojač in ga nato polikal, moje pisanje je naravno sukno. (…) Ko je delal tako šest do osem ur na dan, je bil izčrpan. Kako pa se je vse to začelo? Kdaj? Kje?
V golo celico kaznilnice Waldheim je 18. aprila 1870 prišel jetnik številka 171. Odsedeti je imel štiri leta in sicer zaradi ponovne goljufije in tatvine, upiranja državnim oblastem in drugih prekrškov. Spočetka se številka 171 bojuje s seboj in z arestovskimi krči, divje razbija po vratih, ki so obita z železom, vpije, joka. Potem se umiri in vda. Vzgojitelj zavoda, katehet Kochta se zavzame zanj. Številka 171 hodi v cerkev, čeprav je protestant. Kochta mu priskrbi mesto v jetniški knjižnici, ki naj bi jo uredil in upravljal. In ko May prelistava knjige, začne sanjariti: »Ah, postati pisatelj, s knjigami govoriti ljudem, jim pridigati, sejati ljubezen, preprečevati zlo, želeti dobro!«
Kar se je bilo zgodilo pred tem, kako je prišlo do tega, pa je vse tako neverjetno zapleteno, kruto, pogosto nepojmljivo. (…)
Šele kaznilnica mu je odprla pot do pisanja. In tu je začel res tudi pisati – zgodbe o tujih deželah in tujih ljudstvih, pustolovščine med medvedi grizliji, boji s poglavarji tujih plemen. V svoji ozki pobeljeni celici je doživljal brodolome in neštete druge nezgode, zasledoval je hudobneže, se kitil z junaštvi, jahal čez prerijo, si krčil pot skozi pragozdove, prehodil kontinente. Rokopise je izročil staršem, da bi jih poslali založnikom. Založnikom ni bilo treba vedeti, kje so dela nastala …
Premeteni dresdenski založnik H. G. Münchmeyer, ki je izdajal pogrošne kolportažne romane, je Mayeve zapiske naposled sprejel. Tudi ga je takoj povabil k sebi v službo, brž ko je May prišel na svobodo. Rad je namreč nastavljal bivše kaznjence, ker so imeli zamašena usta. Njegovi posli pač niso bili ravno čisti. Karl May, katerega kaznilniške proizvode je medtem deloma že natisnil, je postal redaktor pri njegovem tedniku »Jašek in plavž«. Zraven je napisal svoje prve romane. Münchmeyer jih je objavljal v nadaljevanjih. Javili so se že tudi drugi založniki. May je imel dela čez glavo. Lepo je zaslužil. (…)
TT, 12. aprila 1961
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib
