Tudi jaz sem bral Mladega vedeža, pa Pokopane kulture in podobne dobro napisane zgodbe. Ko pa se je bilo treba vpisati na univerzo, arheologija ni bila moja edina opcija. Razmišljal sem tudi o astronomiji in agronomiji.
Aja, vse na a?Prevladala je arheologija, pri čemer sem vpletel tudi astronomijo, z nekdanjim poljedelstvom pa se tudi ukvarjamo, saj brez tega ljudje ne bi mogli živeti. Študij sem opravil v Ljubljani, a so me posebno zanimale ameriške kulture. Leta 1985 sem v takratni Jugoslaviji, ki je imela sporazume o izmenjavi študentov s številnimi državami, dobil štipendijo za enoletno podiplomsko izpopolnjevanje v Mehiki. Ostal sem štiri leta, ker sem se vpisal na magistrski študij in mi je tamkajšnje zunanje ministrstvo podaljšalo štipendijo. Ko sem bil leta 1991 ponovno v Mehiki – pridobil sem financiranje za manjšo raziskavo – sem dobil službo na tamkajšnjem Nacionalnem inštitutu za antropologijo in zgodovino. Ostal sem do leta 1998 in opravil še doktorat.
Se vaše mladostne predstave o delu arheologa skladajo s tem, kar počnete?Ja, kar se. Zame je bila arheologija vedno znanost, a tudi avantura. To ni samo kabinetno, je tudi terensko delo. Seveda je kabinetnega vedno več.
V vaši knjigi Izgubljena mesta berem, kako nevaren je lahko poklic arheologa – trgovci z drogo, plenilci grobov, vremenske razmere, prodiranje skozi džunglo, nevarne živali … Vojska vas je ščitila. Ne bi bila arheolog.Tu in tam so bili kakšni cestni razbojniki. Mafijski karteli, ki so sicer eden največjih problemov današnje Mehike, so za nas še najmanjša nevarnost. Ti so tam, kjer je denar. Kjer običajno delamo mi, pa ni niti ljudi, kaj šele denarja. Naše delo je naporno, nevarnosti pa so predvsem naravne.
