Gledališče jo izpolnjuje in vedno raje se poglablja v vloge, predvsem tiste, ki ji predstavljajo nove izzive. Trenutno občinstvo navdušuje v vlogi odvetnice Biegler v predstavi Bog odmevnega nemškega odvetnika in pisatelja Ferdinanda von Schiracha. Ena bolj aktualnih uprizoritev v Sloveniji govori o vprašanju samousmrtitve, pri tem pa od gledalcev zahteva, da se opredelijo za ali proti. Kot pravi Maša Derganc, von Schirach gledalcem odkrije lepoto argumentiranega pogovora, zato ji je bila predstava velik izziv.
Članica ansambla Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana ste postali leta 1999. Mineva torej četrt stoletja, odkar ustvarjate in nastopate v tej instituciji. Preselili ste se na novo lokacijo, na nov oder. Je to za vas nov izziv?Ali ni izziv vse v življenju, kar se ti zgodi? Seveda to niso vedno spremembe na dobro, na bolje. Včasih so te spremembe začasne, da bi bilo kasneje bolje. Težko bi rekla, da sem ekstatično srečna, da smo se preselili. Drama na Slovenski cesti je moj dom, tam je moja gledališka duša. Dejstvo pa je, da je gledališče nujno potrebno obnove, selitev je bila neizogibna. Gledališče je moja služba, ne glede na to, kje se izvaja. Preseljeni smo in moja naloga je, da še naprej profesionalno opravljam svoje delo, da ne izgubim svoje ustvarjalne moči. Selitev je bila in še vedno je velik izziv in rada bi ga videla kot pozitiven izziv. Tam smo in moramo ustvarjati, tam zdaj živimo gledališče.
Žal pa mi je, da se z obnovo naša Drama spreminja. Že to, da arhitekt kostanja pred Dramo ni videl kot del zgodovine, ki bi jo bilo vredno ohraniti, se mi zdi žalostno. Živo drevo bo zamenjalo mrtvo stopnišče. In to v času, ko smo v gledališču igrali predstavo z naslovom Drevo. Sicer pa je vedno tako. Dokler so stvari v tvojih rokah, si lahko glasen in jih spreminjaš, ko pa so bitke izgubljene in na spremembe ne moreš več vplivati, je čas za prilagajanje.
