Poglejmo resnico, nalijmo čistega si vina.
Neskončno prijazna je naša domovina.
Državljani moji dragi, pa kje še na svetu
politični boj poteka v verzih, rimah in na spletu?
Kje politiki in časnikarji sledijo slavnemu poetu,
kje še poezija politike glavno je orodje,
kje z rimami obkladajo se novinarji in ljudstva vodje?
Povsod drugod premier ljudem grozi in jih straši,
a ne pri nas, zelo drugače je v domovini naši.
Premier naš dolgo v noč brez gretja in brez klime
zlaga ljudstvu v dar domoljubne in božične rime.
Z verzi ga treplja in nežno boža ga po duši,
vsaka kitica zaleže kot tihi dež po dolgi suši.
Pri nas protestniki policajem berejo pesmi in ustavo,
drugod jim mečejo kamenje in bakle v glavo.
Pri nas politiki ne govorijo kar tako, brez veze.
O ne, oni resno mislijo s citiranjem Nove zaveze.
Saj veste, tisto o metanju biserov pred svinje
uporabi Hojs za obrambo naše domovine.
Za novinarsko objektivnost, raznolikost in resnico
v boj požene se poetka ostrega jezika.
Svetlana v verzih očrni žurnalista, ki pajdaši se z desnico,
in jedko mu očita, da se kot svinja oprijema vladnega korita:
»Kdo poklicni je lažnivec, kdo potvarja zgodovino,
kdo ponižni hlapec vlade? O poznamo ga, Možino!«
Ne mine dan in že se oglasi poet sedanje vlade,
da z verzi brani slavo in čast Možine kot mačka mlade.
Prefinjeno, poetično tenkočutno Igor Pirkovič ji piše:
»Saj ta, ki poln je gneva do drugih, ki jih blati,
v obraz lahko zardeva pred sestrami in brati.«
Tako se Igor veleumni še sam povzpne na vrh Parnasa in RTV-hiše.
Čudijo se vesolje, svet, Evropa, kako Sloveniji uspeva,
da s poezijo, rimo, verzi vse težave ureja.
Pozabljajo, da nas premier od nekdaj s poezijo pita:
»Ta domovina moja, to je vrt sveta. V glas zvonov rojena, dana od Boga. Ta domovina moja, ta domovina moja, tukaj sem doma.«
Če sam premier državo vodi zazrt v žlahtne rime,
ni razloga, da se takšno občevanje še koga drugega ne prime.
Poglejmo – pri nas sredi strašne pandemije, sredi hude zime
s soneti, epi, jambom in močjo prekrasne rime
rešujemo za narod naš vrlo važno politično vprašanje,
ki že vnema strašen boj, kaj boj, mesarsko klanje:
ali je goveja muz'ka umetnost najbolj fina al' fašistom ljubo sranje.
Oglasi znova se novinar Igor, violina druga med vladnimi poeti,
da v verzih ošteje levico, ki valček in polko v naših srcih skuša streti:
»Kdor pravi ji fašizem, si nastavlja ogledalo.
Še malo, pa Prešerna kdo okliče za bedaka.
Srce slovenskih korenin nikdar ne bo izdalo.
Do konca Avsenika bo branilo in branilo Slaka.«
Vrača mu Pižama z isto mero, le da rima pri njem bolje štima:
»Kdo glasbo, ki po srcu boža,
kdo glasbo, ki v duši ti ščemi,
kdo glasbo, ki ob njej se ježi koža,
si drzne tak brezsramno črniti?«
Tako, upam, bralec, ti zdaj naposled vse je jasno,
da pri nas je končno vse lepo in krasno.
Drugod se pljuvajo, mlatijo, psujejo in jezijo,
mi spravo in dialog smo dosegli s srcem in – poezijo.
