V osrednji pariški kinoteki Cinémathèque française so sredi decembra odpovedali predvajanje Bertoluccijeve klasike Zadnji tango v Parizu. Odpoved filma je doseglo gibanje za pravice žensk. Razlog je prizor posilstva, ki je bil posnet brez privolitve igralke Marie Schneider. Vodstvo prestižne kinoteke v francoski prestolnici se je bilo po močnem odzivu skupin za pravice žensk prisiljeno ukloniti. Oktobra so na londonskem filmskem festivalu odpovedali predvajanje novega preiskovalnega dokumentarca o skrajni desnici zaradi pomislekov glede varnosti osebja in obiskovalcev festivala. Še pred tem so zaradi grozilnih pisem v Tajvanu odpovedali predvajanje dokumentarnega filma, ki poroča o domnevnih primerih prisilnega odvzema organov na Kitajskem. S podobnimi težavami so se lani ukvarjali tudi nekateri drugi filmski festivali po svetu. Če k temu dodamo še samocenzuro, gnano s politično korektnostjo, ki čedalje bolj kroji umetniško izražanje posameznih ustvarjalcev, bi lahko sklepali, da podob na filmskih platnih že dolgo ne krojijo ustvarjalci, če so v filmski zgodovini sploh imeli kdaj to srečo. Danes gledamo le še tisto, kar je tako nevtralno, da ne vzroji nobene od družbenih skupin. Kot da bi zaradi pritiskov odpovedali predvajanje Spielbergovega filma Žrelo, ker bi gibanje za pravice morskih psov zagrozilo s protesti, ker so te živali v filmu prikazane preveč napadalno in krvoločno. Obrusite jim zobe in nadenite nagobčnike, bi zahtevali.
