Najbolj pa je naš odnos do digitalizacije spremenila epidemija. Tudi največje skeptike je prepričala, da so digitalne tehnologije postale nepogrešljivo orodje pri vsakdanjem delu in življenju, na številnih področjih pa v izrednih situacijah celo stvar preživetja. Številne gospodarske dejavnosti in nenazadnje tudi šole bi se brez njih povsem ustavile. Vlada se je aprila odzvala z ustanovitvijo strateškega sveta za digitalizacijo in v juliju z imenovanjem novega ministra ter službe vlade za digitalno preobrazbo. Mediji so že poglobljeno poročali tudi o prvih predlogih in priporočilih strateškega sveta za hitrejšo digitalizacijo javnega sektorja in njegovih ključnih elektronskih storitev. Sam predsednik vlade je napovedal, da je v izdelavi program ukrepov, katerih cilj je, da se Slovenija v petih letih umesti med prvih pet digitalno najrazvitejših držav v Evropi po indeksu DESI (Digital Economy and Society Index), ki ga meri EU in po katerem smo bili še lani na 16. mestu. No, nedavno pa so številni mediji in ponosno tudi vlada objavili novico, da se je Slovenija v pred kratkim objavljenem poročilu za leto 2021 povzpela na visoko 13. mesto med članicami EU.
Sedanja vlada v dobrem letu in pol vladanja in obvladovanja epidemije digitalnih tehnologij dolgo ni prepoznala kot pomembnega, kaj šele ključnega instrumenta za učinkovitejše upravljanje države v kriznih razmerah in tudi sicer. Z izjemo skoraj ekscesne uporabe enega družbenega omrežja vlade in še posebno premierja širša digitalna krajina do pomladi ni posebno zanimala. Z nekoliko cinizma bi lahko spomnili, da je prav prva Janševa vlada tako ministrstvo, kot ga je zdaj ustanovila, pred petnajstimi leti ukinila. V situaciji, ko ravno razpolaganje s čim več podatki in njihova kvalitetna interpretacija omogočata optimizacijo razpoložljivih virov, minimizacijo škode pri zapiranju gospodarstva in v končni posledici reševanje številnih življenj, se je vlada slabo znašla. Državo pri upravljanju zdravstvene krize s podatki v glavnem rešuje skupina prostovoljcev okoli aplikacije Sledilnik in strokovnjaki Instituta Jožef Stefan.
In če nas je že epidemija presenetila ter je bilo treba odreagirati hitro, tega ni mogoče trditi za organizacijo cepljenja. Časa je bilo več kot dovolj za pripravo centralne računalniške platforme, ki bi preprečila popoln kaos, ki smo mu bili priča v prvi najbolj kritični fazi cepljenja.
Nenaden zasuk v vladinem odnosu do digitalizacije je torej prej ko ne povezan s pripravo načrta za okrevanje in razvoj, ki ga je morala dostaviti Bruslju do konca aprila. Postalo je jasno, da je digitalizacija ne samo ena največjih prioritet v okviru programa Evropske komisije, pač pa tudi jasna programska zahteva, da morajo države najmanj 20 odstotkov sredstev iz paketov za okrevanje in razvoj nameniti pospešeni digitalizaciji javne uprave in gospodarstva. Kot vemo, gre za razmeroma velika sredstva, katerih namensko in smiselno uporabo bodo nadzorovali bruseljski uradniki. Ti bodo zahtevali strateške, akcijske načrte ter konkretne programe in projekte digitalizacije javnega sektorja ter gospodarstva. Ničesar od tega, oprijemljivega in domišljenega na tem področju, Slovenija ob pošiljanju svojega načrta v Bruselj ni imela. Vsi strateški dokumenti, vizije in strategije prejšnjih vlad so v glavnem neopaženi in neuresničeni obležali v predalih.
Zadnji tak dokument z naslovom »Digitalna Slovenija 2020«, ki ga je sprejela Cerarjeva vlada v začetku leta 2016, je prav tako obležal v predalih. Dejansko so tudi vsi prejšnji podobni strateški dokumenti, ki so bili spisani pod različnimi vladami v preteklem desetletju, ustvarjeni predvsem po nareku Bruslja in največkrat pogojevani s črpanjem evropskih sredstev, doživeli enako usodo pozabe. Podobno usodo so doživeli tudi številni predhodniki letos formiranega strateškega sveta za digitalizacijo, ki so bili le nekoliko drugače poimenovani. Izraz digitalizacija je namreč v Evropi še razmeroma nov. V preteklosti se je kaki dve desetletji za poimenovanje v bistvu istih, z informacijsko tehnologijo povzročenih tehnološko-organizacijskih procesnih sprememb v podjetjih in organih javne uprave uporabljal prvenstveno izraz informatizacija.
Predsednik vlade in kasneje tudi novi minister sta napovedala, da bo še letos strateški svet za digitalizacijo pripravil načrt ukrepov in aktivnosti, ki naj bi Slovenijo v petih letih pripeljali med pet digitalno najbolj razvitih držav v EU po že omenjenem indeksu DESI. Slovenija se je na tej lestvici nekaj let vrtela okrog 16., 17. mesta. Letošnji skok na 13. mesto pa je, resnici na ljubo, bolj rezultat spleta okoliščin kot naporov te vlade in še kakšne pred njo. DESI je sestavljen indeks, s pomočjo katerega EU že od leta 2014 spremlja razvoj informatizacije gospodarstva in širše družbe v državah članicah. Nabor kazalnikov se je skozi leta nekoliko spreminjal, v letu 2019 je denimo temeljil na 37 kazalnikih, razdeljenih v pet skupin. V letu 2021 je bilo ocenjevanih samo 33 kazalnikov, ki so bili razvrščeni v štiri glavne skupine:
1. človeški kapital (usposobljenost ljudi za učinkovito uporabo digitalnih tehnologij – digitalne kompetence ljudi, število računalniških strokovnjakov in diplomantov);
2. povezljivost (razvitost širokopasovne infrastrukture, njena kakovost in uporaba);
3. integriranost in uporaba digitalnih tehnologij pri poslovanju podjetij (integriranost digitalnih tehnologij v poslovne procese in intenzivnost uporabe različnih oblik online poslovanja, izmenjave podatkov, e-računov, obsežnih podatkov, družbenih omrežij);
4. digitalne javne storitve (uporaba digitalnih storitev javne uprave za podjetja in občane, odprtost podatkov javne uprave širši javnosti).
Kot vidimo, je indeks zasnovan zelo široko in omogoča dokaj podrobno »skeniranje« digitalizacije oziroma razvitosti tako imenovane informacijske družbe v posamezni državi. Vzpenjanje po tem indeksu je tek na dolge proge, zahteva sistematičen, ciljan razvoj in ustrezna vlaganja ne glede na menjavo vlad. To pa ni ravno odlika slovenske politike. Podrobnejša analiza letošnjega poročila pokaže, da je nenaden skok na 13. mesto lestvice DESI glede na prejšnje leto, ko smo bili še na 16. mestu, nekoliko varljiv in da si vlada za to lahko pripiše bolj malo zaslug. Skok je posledica predvsem dveh dejavnikov, na katera vlada ni imela velikega vpliva. Prvi in najpomembnejši je epidemija, ki je skoraj vse segmente družbe prisilila, da so tako rekoč čez noč preklopili na digitalne storitve. Od dela in šolanja na daljavo ter nakupovanja po spletu do uporabe e-storitev, kjer je bilo le mogoče. Čez noč se je torej skokovito povečala uporaba različnih javnih e-storitev in obrazcev, ki so večinoma obstajali že prej, le uporaba je bila zelo majhna, bodisi zaradi njihove nepraktičnosti ali zato, ker ljudje zanje preprosto niso vedeli. In ker je v okviru indeksa DESI precej kazalnikov, ki spremljajo tudi uporabo različnih e-storitev, se je ta preskok celotne države v digitalni svet vidno odrazil tudi v našem položaju na lestvici.
Do takšne ocene pridemo tudi, če si pobliže ogledamo posamezne sklope kazalnikov. Največji skok (in najboljše mesto) je bil dosežen pri integraciji, vključitvi digitalnih tehnologij v poslovanje podjetij (8. mesto), kar dokazuje, da so naša podjetja fleksibilna in inovativna pri svojem poslovanju. Hitro so se prilagodila novi situaciji in prepoznala nove priložnosti, ki se jim ponujajo z digitalizacijo poslovanja. Deloma pa je k našemu pomiku po lestvici navzgor prispeval tudi spremenjen nabor kazalnikov, ki ga je EU uporabila pri letošnjih meritvah, saj je pri ocenjevanju izpustila nekatere kazalnike, pri katerih smo bili v prejšnjih letih izrazito slabi. Ravno pri tistem sklopu, na katerega ima vlada največji vpliv, to je ponudba elektronskih javnih storitev, smo letos celo slabše ocenjeni (15. mesto), kot smo bili v zadnjem normalnem letu 2019.
Še celovitejšo sliko dobimo, če nekoliko podrobneje analiziramo tudi drugo poročilo, ki se ukvarja prvenstveno s spremljanjem razvitosti e-uprave v članicah EU: to je »e-Government Benchmark 2021«. V tem poročilu je Slovenija po praktično vseh kazalnikih precej pod povprečjem EU, pri nekaterih pa izrazito zaostaja. V Sloveniji je še vedno več kot 20 odstotkov javnih storitev, za katere so preko spleta na voljo le informacije, vse preostalo pa je treba opraviti po klasični poti. Za primerjavo: v Estoniji, ki si jo radi jemljemo za vzgled, je takih storitev le dva odstotka. Naše elektronske javne storitve so večinoma še vedno premalo prijazne uporabnikom in slabo prilagojene njihovim potrebam ter digitalnim kompetencam, kar že dolga leta zavira njihovo uporabo. V sklepu to poročilo slovensko e-upravo uvršča (čeprav je bil ravno v času epidemije narejen velik napredek pri uporabi elektronskih javnih storitev) v skupino držav, v katerih je e-uprava neizkoriščena (unexploited eGov). Preprosto povedano: kljub relativno velikim vlaganjem, solidni infrastrukturi in množici storitev so potenciali, ki jih prinaša digitalizacija za prenovo in optimizacijo delovanja javnega sektorja, slabo izkoriščeni. To, da s stanjem na mednarodnih lestvicah danes nikakor ne bi smeli biti zadovoljni, morda najbolje ilustrira podatek, da smo bili pred začetkom finančne in gospodarske krize v letu 2008 po številnih kazalnikih e-uprave za kakih deset mest višje, kot smo danes, to je v samem evropskem vrhu. Za izgubljeno desetletje na tem in številnih drugih področjih pa seveda ni mogoče kriviti le te vlade, ampak so za to krive tudi njene številne predhodnice.
Hkrati je treba izpostaviti, da bolj kot uvrstitve na mednarodnih lestvicah šteje to, kako bomo digitalizacijo izkoristili za povečanje učinkovitosti javnega sektorja in države kot celote. Tovrstnih ciljev iz do zdaj prikazanega ni razbrati? Menedžerji podjetij se dobro zavedajo, da je digitalizacija že dolgo eno najmočnejših orodij za povečevanje konkurenčne prednosti podjetja, bodisi z zniževanjem stroškov ali s povečevanjem kakovosti izdelkov oziroma storitev, skrajševanjem poslovnih ciklov, razvojem novih poslovnih modelov itd. Denimo bančništvo, kjer so praktično vse storitve omogočene elektronsko, se je v zadnjih dvajsetih letih zaradi digitalizacije povsem prestrukturiralo in tudi teritorialno reorganiziralo, število delovnih mest pa se je zmanjšalo za več kot tretjino. V javnem sektorju v približno istem časovnem obdobju, kljub dokaj intenzivni informatizaciji, ni bilo zaznati nobenega resnega prestrukturiranja, število zaposlenih pa se je povečalo za približno tretjino. Seveda direktne primerjave z javno upravo niso možne, a neke podobne optimizacijske učinke bi na daljši rok seveda lahko pričakovali tudi tu. Če zaupamo študijam, ki so jih opravili tako na harvardski univerzi kot v nekaterih svetovalnih podjetjih, kot sta McKinsey in Kearney, bo zaradi digitalizacije tudi v javnem sektorju v prihodnjem desetletju najmanj tretjina delovnih mest odveč. Avtomatizacija in robotizacija številnih storitev in opravil, umetna inteligenca, mobilne aplikacije – vse to bo pripomoglo k temu, da bodo te dejavnosti v prihodnosti vse manj delovno intenzivne. Na nekoliko daljši rok pa to pomeni, da se bo do zdaj prevladujoč način dela in zaposlovanja tudi v javnem sektorju moral spremeniti. Prvi šok v tej smeri smo že doživeli v času sedanje pandemije.
V aprila ustanovljenem strateškem svetu za digitalizacijo zvenečih imen iz informacijskotehnološke sfere, tehnoloških podjetij, gospodarstva in akademskih krogov ne manjka. Vendar večina teh strokovnjakov pozna delovanje uprave le od zunaj, skozi svojo osebno izkušnjo na okencih in morda preko spleta. Zato so se osredotočili predvsem na digitalne storitve za podjetja in občane, kar je razvidno tudi iz prvega seznama približno 40 predlogov, ki jih je svet že predstavil junija. Ta uporabniški vidik je seveda zelo pomemben, saj je javni sektor servis za podjetja in občane, in ta servis naj bo čim bolj kakovosten. Tudi drugi ukrepi, ki jih izpostavlja minister v svojih nastopih, gredo vsekakor v pravo smer, vključno s prevetritvijo izobraževalnih programov, v katere je treba vključiti več vsebin, pomembnih za prihodnjo digitalno družbo. Ne bi pa smeli prezreti, da so za javni sektor pomembni še drugi vidiki, da ima naš javni sektor ogromno notranjih problemov, ki se kopičijo že desetletja in jih digitalizacija sama po sebi ne bo rešila, jih pa tudi ne bi smela zaobiti. Zato se zdi, da je uporabljen pristop preveč parcialen in da noben od številnih angažiranih strokovnjakov pravzaprav nima pred sabo celovite slike javnega sektorja ter njegovih ključnih notranjih strukturnih problemov, s katerimi bi se projekt digitalizacije moral direktno in indirektno ukvarjati. Gre za denimo zdaj že prislovično birokratiziranost državne uprave, ki jo vsaj deloma obravnava svet za debirokratizacijo države, ki ga vodi Ivan Simič, množico služb, ki so relikti preteklosti in brez vsake dodane vrednost, predolge upravne postopke, predolge in nepregledne čakalne vrste v zdravstvu itd.
Nadaljnja digitalizacija storitev bi morala potekati ne samo ob temeljiti prenovi poslovnih procesov, ampak tudi z vzporednim notranjim organizacijskim in kadrovskim prestrukturiranjem vseh sektorjev, ki te storitve izvajajo. Morala bi biti vzvod in sredstvo, podobno kot v gospodarstvu, za povečanje učinkovitosti ter kakovosti javnega sektorja. Vendar iz do zdaj prikazanega pristopa česa takega ni videti,
Javni sektor se nam že vrsto let na številnih področjih povsem nekontrolirano razrašča, naglo menjavanje vlad pa ta proces s svojimi partikularnimi interesi samo pospešuje. Število zaposlenih se je od začetka prejšnje krize povečalo za skoraj tretjino, a ob tem so nam nekateri sektorji z zdravstvom na čelu povsem razpadli, kakovost storitev pa nikoli ni bila nižja. V vseh mednarodnih primerjavah, kjer ocenjujejo kakovost našega javnega sektorja, učinkovitost postopkov, pravno varnost itd., smo prav na repu. Vse to pomembno vpliva na konkurenčnost našega gospodarstva, na interese tujih vlagateljev itd. Na lestvici konkurenčnosti IMD smo v zadnjem letu padli za pet mest, na 40. mesto med 64 državami, pred nami je že večina vzhodnoevropskih držav. Ob tem tudi stroški povsem nekontrolirano rastejo v nebo. Po najnovejših podatkih so stroški javnega sektorja v BDP v času epidemije že krepko presegli 50 odstotkov, kar si lahko privoščijo samo najbogatejše skandinavske države. Vlada do zdaj ni pokazala nobene ideje, ne volje, ne namena, ne kompetentnih ljudi, s katerimi bi lahko začela nekoliko bolj sistematično urejati javni sektor in obrzdala divjanje stroškov. V bližnji prihodnosti bo država prisiljena tako ali drugače javni sektor racionalizirati in idealna priložnost za to bi bila prav dobro premišljena digitalna preobrazba.
Vladini ukrepi z ustanovitvijo strateškega sveta za digitalizacijo in posebne službe ter imenovanjem ministra za digitalno preobrazbo in nenazadnje tudi visoko postavljeni cilji gredo v pravo smer in bi jih lahko sprejeli z obema rokama. Pa vendar lahko na vse to gledamo le z mešanimi občutki. Visokoleteči cilji bi bili morda celo uresničljivi, če ne bi vlada na vseh drugih področjih počela ravno tega, česar ne bi smela, če bi mislila resno in delovala v korist države. Z neodgovornim ravnanjem, rušenjem vseh politik, projektov in usmeritev prejšnjih vlad, pravnim in kadrovskim lomastenjem po vseh ministrstvih razkriva le to, da gre pravzaprav spet le za še eno predstavo za javnost.
Če nekoliko parafraziramo in posodobimo besede slavnega pruskega kanclerja Otta von Bismarcka, bi se njegova znana misel o tem, kdaj nam niti bog ne more pomagati, danes glasila takole: »Ob slabih zakonih in še slabših politično nastavljenih uradnikih nam niti digitalizacija ne more pomagati.«
Dr. Mirko Vintar je profesor na Fakulteti za upravo Univerze v Ljubljani.
