Bojan Godeša​: Razen OF ni bilo nobenega drugega odporniškega gibanja

V trenutku, ko so v Evropi uspešna politična gibanja, ki se sklicujejo na dediščino fašizma in nacizma, smo ga vprašali, kaj praznujemo 27. aprila, na dan, ko je bila v Ljubljani ustanovljena organizacija za boj proti fašizmu. Rekli so ji Osvobodilna fronta.

Z vami moram deliti ta vtis, kot se zdaj sodobno reče. Vendar to ni stvar tega trenutka, ampak procesov, ki niso omejeni na Slovenijo in na ta čas. V Sloveniji se ne zgodi nič takega, kar se ne bi dogajalo drugje okoli nas. Dogaja pa se na bolj specifičen način. Predvsem je to res z vsem, kar je povezano z drugo svetovno vojno in njeno umestitvijo v družbeni narativ njene vloge in pomena. V današnjem času je njena podoba še bolj izkristalizirana, in sicer v smislu še posebno izostrene zgodovinske interpretativne deformiranosti.

Seveda. Ena ključnih prelomnic je bila padec berlinskega zidu, ko se je začel proces radikalne revizije, in to takšne, ki je imela za cilj zgodovinsko rehabilitacijo kolaboracionizma. Leto 1989 je bilo izrazita simbolna točka. Takrat smo šli iz bipolarne ureditve v smer unipolarne perspektive, želje in ambicij. Tedanji zgodovinski zmagovalci, kot so se sami razglasili, so imeli za enega od ciljev tudi reinterpretacijo druge svetovne vojne kot enega od temeljev za oblikovanje njihove vizije sveta. Ta vizija je težila k legitimiranju unipolarnega sveta, kjer so zahodni svet, demokracija in civilizacija doživeli inavguracijo kot nekaj, kar nima nobene družbene alternative več, kot nekakšno dokončno družbeno stanje. S takšne percepcije se je pojavil navdih za stališče o koncu zgodovine, potem ko je Zahod zgodovinsko opravil z dvema totalitarizmoma 20. stoletja. S takšne perspektive se je zdelo, da predstavlja zgodovinski prelom leta 1989 simbolni konec 20. stoletja, kar je predstavljalo podlago za teze o kratkem 20. stoletju, ki naj bi trajalo od leta 1914 do 1989.

Izhajal bom iz tedanjega slovenskega okolja. Mislim pa, da to velja za vso postkomunistično družbo Vzhodne Evrope. Velja pa tudi za Zahodno Evropo. Sam se močno strinjam s tistimi, ki trdijo, da je berlinski zid padel na obe strani. Prav v razumevanju vloge in pomena druge svetovne vojne in vrednot, ki jih je prinesla posthitlerjevska rekonstrukcija sveta, je leto 1989 ključna prelomnica. Takrat so kulminirali procesi, ki so se začeli že prej, vendar so postali dominantni tudi na globalni sceni. Še zlasti pa v Evropi. Revizija je bila takrat nujna. Lahko govorim iz lastne izkušnje.

Leto ali dve pred padcem zidu sem se začel na inštitutu intenzivno ukvarjati z drugo svetovno vojno. Takrat je bilo jasno, da je potreben nov pogled in da je treba narediti revizijo. Najprej zato, ker je padec ustvaril čisto novo perspektivo. Drugič pa zaradi razmer v jugoslovanskem in slovenskem okolju, kjer je že nekaj let obstajal interpretativni pluralizem. Sam pri interpretaciji že do tedaj nisem imel kakšnih resnejših težav. Delal sem tako, kot se mi je zdelo, da je po merilih historičnih znanosti prav. Nisem zaznal kakšnih posebnih omejitev.

Legitimnost oblasti se je sklicevala na NOB med drugo svetovno vojno in na tem je režim utemeljeval svojo oblast. Volitve so sicer potekale vse obdobje, vendar ne po standardih demokracije. Pomen druge svetovne vojne je bil ustrezno podrejen temu. Glavna zagata v interpretativnem smislu je bila do Titove smrti ta, da trendov ni diktirala stroka, ampak je to namesto nje počela politika. NOB je bil vedno v središču, vendar so bile interpretativne distinkcije bolj prepuščene politiki kot pa znanosti.

V tem smislu, da je bil NOB vedno prikazan kot zgodovinsko pravilna odločitev, zagotovo. Ni pa znotraj teh okvirov, ki so na afirmativen način obravnavali NOB, obstajal zgolj en pogled. Variacij na temo je bilo namreč precej. Še ena stvar je bila zelo pomembna. Da je del domačih protagonistov, ki so med vojno kolaborirali, po koncu vojne odšel v emigracijo. Njihova interpretacija je tam vztrajala naprej. Takšna perspektiva pa ni imela domovinske pravice in se z njihovimi pogledi v domovini ni bilo mogoče soočiti. To je onemogočalo nepristranski in celovit pogled na drugo svetovno vojno. K temu lahko dodamo še širši historični kontekst tistega časa. V zgodovinopisju je revizija pogledov najbolj običajna stvar in sestavni del historičnega metodološkega instrumentarija. Dogaja se ves čas. Vsaka generacija piše svojo zgodbo. Drugače bi nam zmanjkalo materiala za delo. Vedno se odpirajo nove teme, nove perspektive, odkrivajo se novi viri, skratka »never ending story«! Leta 1989 je tudi v slovenski družbi obstajal konsenz, da je revizija potrebna.

Z razdalje trideset let in več lahko z mnogo večjo gotovostjo vidim stvari, o katerih takrat nisem bil tako zelo gotov. Stvari so se izkristalizirale in o tem lahko govorim z določeno avtoriteto. Glavna težava je bila pomanjkanje želje po dialogu in kritičnem soočenju pogledov. Emigrantska različica je do takrat ostajala zunaj okvirov države. Proizvajala je literaturo, ki je bila shranjena v direktorjevem fondu, D-fondu, v rokopisnem oddelku NUK, do nje pa smo imeli načeloma dostop samo znanstveniki. Sam sem si za diplomo lahko vse gradivo ogledal brez težav. Za znanstvene potrebe v NUK ni bilo ovir. Če bi se antagonistični pogledi soočili, bi morda prišlo do situacije, ki bi pripeljala do skupnega generalnega okvira, kaj se je med drugo svetovno vojno dogajalo. Predvsem bi se razjasnilo, kakšna je bila vloga posameznih akterjev. Tisti, ki so želeli revizijo kot legitimen proces izkoristiti za svoje cilje, to je za zgodovinsko rehabilitacijo kolaboracije, niso privolili v znanstveno razpravo kot način, ki bi pripeljal do skupnega okvira vsega dogajanja med vojno. Poslovni model »iščite resnico« so zamenjali s poslovnim modelom »širite resnico«. Njihovo stališče je bilo, da oni že poznajo oziroma posedujejo resnico. Treba jo je bilo samo implementirati v slovensko družbo. Sklicevali so se na to, da je prej bila njihova teza prepovedana, vse, kar se je razvilo v domovini, pa naj bi bilo čista laž in propaganda. Izognili so se klasičnim metodam, ki v zgodovinopisju veljajo za vsako stvar. Najprej pogledaš in narediš inventuro vsega, kar je bilo narejeno. To je osnovno metodološko načelo, ki velja za vsako stvar, pa naj bo sporna ali ne. Pogledaš, kaj je bilo dobro, kaj slabo, in sešteješ.

Fotografija: Bojan Velikonja

Prevladala je želja, da se prejšnjo resnico nadomesti z novo resnico, ki pa je imela veliko težavo. Bila je brez znanstvene verifikacije. Bilo je veliko poskusov, da bi svoje teze znanstveno verificirali, vendar jim v emigraciji v tem ni uspelo, čeprav so si za to močno prizadevali. Ko se je po letu 1990 pojavila možnost, da se njihova interpretacija sooči z močno razpršenimi in diverzificiranimi pogledi v Sloveniji, njihovi togi interpretaciji ni uspelo prodreti kot dominanten narativ, kar je bila njihova ambicija. Sicer pa je dogmatska različica NOB že s Titovo smrtjo postala stvar preteklosti. Vse, kar se je potem dogajalo, je šlo v smeri uveljavljanja vse bolj raznolikih pogledov. Temeljni metodološki problem implementacije »emigrantske« različice se je pokazal ob zahtevi po obnovitvi procesa proti škofu Rožmanu z namenom sodne in tudi zgodovinske rehabilitacije, ko se je izkazalo, da nimajo nobene znanstvene podlage zanjo. Šele takrat so se začeli ukvarjati z njo. Sodna rehabilitacija je bila nekaj drugega. Če pa hočeš nekaj znanstveno rehabilitirati za nazaj, zelo milo rečeno, nastopijo težave. Ni namreč nujno, da lahko svoje poglede znanstveno utemeljiš.

En primer je nazoren. Leta 2020 ali 2021 je prišlo na pobudo Tineta Hribarja na SAZU do posveta ob 30. obletnici spominske slovesnosti v Kočevskem rogu iz leta 1990. Povabili so me k sodelovanju. Odločil sem se, da bom z razdalje tridesetih let ocenil dva ključna dokumenta, ki še danes določata pogled na smer razvoja percepcije druge svetovne vojne. Prva je bila izjava takrat še predsedstva socialistične republike Slovenije ob narodni in državljanski pomiritvi. Kakšen teden pozneje je takrat še pokrajinska škofovska konferenca objavila izjavo o narodni spravi. Dokumenta sta konceptualno in ideološko v konfliktnem razmerju. Ni ju mogoče združiti v celoto in med njima narediti kompromisa. Govorim v metodološkem pogledu, ne samo v smislu interpretacije.

V izjavi predsedstva je imel, vsaj kar zadeva zgodovinski okvir, odločilno besedo zgodovinar na začasnem delu v politiki Janko Pleterski, ki je bil član predsedstva. V jedru je bila trditev, da še tako velike spremembe političnega konteksta ne morejo spremeniti zgodovinskega pogleda na svetovno vojno in njene posamezne akterje. Med rezistenco in kolaboracijo tudi novi časi ne morejo odnosa obrniti na glavo. Kolaboranti in tisti, ki so se borili na strani osi, ne morejo biti priznani kot vrednota, na kateri se bo družba razvijala naprej.

Škofovska konferenca je govorila o narodni spravi. Koncept sprave, ki so ga poskušali uveljaviti povsod v Vzhodni Evropi, pa je bil za Jugoslavijo neustrezen, za Slovenijo sploh. To je bil koncept tranzicijske pravičnosti, ki naj bi dekomuniziral vzhodnoevropske družbe. Kar zadeva povojni razvoj v Vzhodni Evropi, to še celo ima nekakšno logiko. Za Jugoslavijo in Slovenijo, kjer je med vojno prišlo do spremembe nosilcev oblasti kot članov zavezniške koalicije, pa je bilo neuporabno. Vsi člani koalicije, vključno s Sovjetsko zvezo, Veliko Britanijo in Združenimi državami, so Tita priznali kot antifašističnega voditelja partizanskega gibanja. Podelili so mu mandat za povojno vodenje Jugoslavije. Pa so na Zahodu vsi vedeli, da je komunist, in niso imeli nobenih dvomov, kakšno družbo bo gradil.

Dve stvari. Najprej je bilo vojaško priznanje partizanskega gibanja kot vojaško najbolj učinkovite sile. To se je zgodilo v Teheranu novembra 1943, kjer so se sestali Winston Churchill, Josip Stalin in Franklin D. Roosevelt. Velika Britanija, Sovjetska zveza in Združene države. Partizani so takrat postali, kot vojaški faktor, del zavezniške koalicije. Druga stvar pa je bila pomembna zaradi regijske in povojne ureditve sveta. Zavezniki so se strinjali, da je treba po vojni obnoviti Jugoslavijo, ker bo pomemben faktor pri skupni rekonstrukciji Evrope. V njej pa bo vladalo geslo: »Nikoli več Hitlerja in nacizma.« V zavezniški strukturi je bila povojna obnovitev Jugoslavije nujna. »Če je Hitler nekaj uničil, ne smemo dopustiti, da njegova obvelja.« V Hitlerjevi režiji prestrukturiranja Balkana je dobila posebno mesto marionetna država NDH, kjer je prihajalo do genocidne politike in bratomornega prelivanja krvi. Partizanski koncept bratstva in enotnosti ter odloki II. zasedanja Avnoja iz leta 1943, da bo država urejena na federativnem načelu, so zveneli kot logična rešitev. Narodi v Jugoslaviji bodo priznani kot enakopravni. Danes le še malokdo ve, da je bila predvojna država unitarna in centralistična. Narod v njej je bil jugoslovanski. Slovenci, Hrvati in Srbi so v njej imeli status plemen. Črnogorci in Makedonci niso imeli nobenega statusa. Radikalen prelom s predvojno ureditvijo z vidika Zahoda ni bil neposredno povezan z vprašanjem povojne ureditve, kar se je odražalo v tem, da dileme monarhija ali republika med vojno ni nihče načenjal. Titu so priznavali, da je najmočnejši na območju Jugoslavije in da ima med vsemi narodi največji ugled in avtoriteto. Ključno pa je bilo to, da so v partizanskem gibanju videli edino možnost, da se po vojni država obnovi.

Z II. zasedanjem Avnoja v Jajcu je bil postavljen na vsejugoslovanski ravni koncept drugačne rekonstrukcije države. Slovensko odporništvo pa je vseskozi imelo ambicijo in cilj, tudi nacionalni program je v temeljnih točkah OF vseboval uresničitev Zedinjene Slovenije ter vzpostavitev slovenske državnosti na podlagi pravice do samoodločbe. V tej smeri so v okviru slovenskega odporništva na osvobojenem ozemlju delovali že v času vojne z bojem za meje, zgraditvijo slovenske državnosti in različnih institucij.

Ne. Če bi med vojno začeli revolucionarno akcijo, bi tudi Stalin nasprotoval. Partizanski projekt je ves čas deloval – poleg temeljnega cilja seveda, boja za osvoboditev – v okviru demokratično-patriotičnih in nacionalno-emancipacijskih prizadevanj. V medvojnem programu niso imeli niti radikalnih socialno-ekonomskih družbenih sprememb niti zahtev po revolucionarnem prevzemu oblasti. Tako med vojno niso načenjali niti vprašanja, ali naj bo po vojni Jugoslavija republika ali monarhija. Kralj Peter II. je v skladu z ustavo iz leta 1931 pooblastil namestnike, da so marca 1945 Titu podelili mandat za sestavo vlade, Tito pa je postal njen predsednik. Tukaj, kot tudi vseskozi med vojno, v okviru zavezniške koalicije nikoli ni šlo za reševanje vprašanj z vidika demokracije, ampak za spoštovanje načela legalizma in zakonitosti. Ustava, po kateri so delovali, je bila namreč oktroirana. Kralj Aleksander jo je sam določil brez kakršnih koli posrednikov. Takšen legalističen pristop je bil konceptualni model, s katerim so se strinjali vsi kot s poslovnim modelom, tako Churchill, Stalin kot tudi Roosevelt. Tito je sprejel niz obvez, ki jih je po vojni izpeljal. Volitvam, ki so bile konec leta 1945, je mogoče po današnjih demokratičnih načelih marsikaj očitati. Vendar nikjer v Jugoslaviji ni bilo nikakršne opazne opozicije. Vsaj ne opozicije, ki bi bila enotna. Ne samo zaradi represije, ki je bila realna, ampak tudi zaradi popolne diskreditiranosti vseh opozicijskih struj. Na Zahodu so volitve priznali kot legitimne. Šele potem so naredili referendum in razglasili republiko. To so tudi na Zahodu vsi priznali kot konec procesa. Tito je izšel iz druge svetovne vojne kot del splošne zavezniške koalicije in je iz soglasja med njimi dobil mandat za upravljanje Jugoslavije. Bil je nedvomno komunist, vendar v zavezniški koaliciji to ni bila prioriteta. Šele potem je začel izvajati komunistični eksperiment. Zahod se s tem zelo hitro ni več strinjal, kljub temu legitimnosti Titu nikoli niso oporekali. Vse do razkola s Stalinom leta 1948 pa je to bila vendarle močno konfliktna situacija, ki je Tita pripeljala do spora z Zahodom tudi zaradi vprašanja meja in mednarodne politike. Po ločitvi od Stalina je Zahod ponovno podprl Tita. Treba pa je razumeti, da med vojno ni šlo za komunistično revolucijo, ampak da je bil Tito tudi v očeh Zahoda po vojni legalno izvoljen s konsenzom trojke.

Deloma je zanjo odgovorna povojna oblast, ki je NOB pritaknila tudi socialistično revolucijo kot njegov sestavni element. Vendar za takšno retrogradno implementacijo socialistične revolucije med cilje NOB ni bilo kredibilne zgodovinske podlage, ampak izključno politično motivirana ambicija oblasti, da povojno zgraditev socialističnega projekta legitimirajo z NOB. Po letu 1990 je bilo s strani tistih, ki so skušali restavrirati predvojna razmerja politične moči v slovenski družbi, to zelo priročno, ker se je v proces izničenja komunistične preteklosti vključilo medvojno dogajanje. Tako so tudi vso partizansko zgodbo želeli prikazati kot komunistični projekt, ki je enak dogajanju v vzhodnem bloku. Tam je Rdeča armada v vojni proti Hitlerju preprosto zasedla Vzhodno Evropo in vzpostavila režim po lastnih interesih in potrebah. Težnja v tej obliki revizije je bila, da se komunistična preteklost tudi v Sloveniji začne z letom 1941. Titov povojni prevzem oblasti po tej interpretaciji torej ni bil rezultat konsenza med zavezniki na podlagi deklarirane skupne antihitlerjevske politike in njenih načel, ampak naj bi šlo za komunistično revolucijo. Ker je bil antikomunizem po letu 1990 popularen, so izhajali iz podmene, da bo v tej luči mogoče obsoditi in stigmatizirati partizanstvo z etiketo komunističnega projekta, kot nekaj, kar za sodobno družbo ni sprejemljivo.

Če gledamo širši kontekst, je prišlo do radikalne spremembe. Druga vojna je bila umaknjena z mesta glavnega dogodka. Opuščen pa je bil tudi zavezniški konsenz o njenem pomenu. Pri rekonstrukciji povojnega sveta je bil antifašizem bistvena in ključna komponenta obnove. Zdaj pa sta bila rezistenca in antifašizem opuščena kot komunističen projekt in torej negativen zgodovinski fenomen. Antikomunizem so želeli v celoti rehabilitirati. Poskus rehabilitacije je bil izveden tudi na antikomunizmu kot zgodovinskem pojavu. Ni šlo zgolj za kolaboracijo med vojno v Hitlerjevem projektu na strani osi, ampak že pred vojno. V tridesetih letih je bil antikomunizem v dobri meri nasprotje demokracije. Demokracija liberalnega tipa je bila po letu 1929 v krizi in je bila posredno ali neposredno predmet procesov erozije. V največji meri je vse te procese izkoristil in instrumentaliziral Hitler za lastne interese in cilje. Po padcu Francije leta 1940 je tudi uradno povedal, da je druga svetovna vojna, v kateri si je do takrat praktično podredil že vso celino, boj za novi nacistični red, ki bo totalitarno in rasistično urejen. Legitimiral bo svetovno hegemonijo nemške arijske rase, hkrati pa je zgolj zaradi rasnih etnično-nacionalnih razlogov začel sistematični projekt fizične eliminacije nezaželenih, kar poznamo kot holokavst. Tudi Slovenci so bili poleg.

To potrjuje študija Raphaela Lemkina, ki je skoval izraz genocid z utemeljitvijo, ki je dobila potrditev tudi v konvenciji ZN o preprečevanju in kaznovanju zločinov genocida leta 1948. V leta 1944 izdani študiji Axis Rule in Occupied Europe je Lemkin namreč ugotovil, da nacistična politika odstopa od delovanja, ki ga je mogoče obravnavati v okviru obstoječih mednarodnopravnih konvencij, in da imajo nacisti z njo genocidne namene. V to kategorijo žrtev je Slovence postavil ob bok z usodo Judov, Poljakov in Rusov. Na tej podlagi je nacistom uspelo pritegniti tudi precej antikomunističnih gibanj, ki so že pred tem videla rešitev zunaj demokratičnega modela. To je bilo še posebno aktualno po napadu na Sovjetsko zvezo, ki ga je Hitler razglasil kot ideološki križarski pohod proti boljševiškemu azijatskemu komunizmu. Antikomunistično desnico je v dovoljšni meri zainteresiral, da se mu je na takšen ali drugačen način pridružila na tem pohodu. Sprememba leta 1989 je imela ambicijo rehabilitirati antikomunizem, ki je bil inficiran z antidemokratičnostjo in med vojno kontaminiran s kolaboracijo s Hitlerjem. Rehabilitirati pa so ga hoteli kot zgodovinski proces, katerega dediščina in tradicija naj bi predstavljala navdih in vzor za oblikovanje vrednot sodobnega sveta.

In ga spremeniti v pozitivno vrednoto.

Hoteli pa so govoriti o koncu vojne.

Da. Središče vsega dogajanja je konec vojne.

Malo drugače bi obrnil. Ne bi trdil, da se ne strinjam z vami. Vendar je ta podoba preveč shematska. Tukaj gre za preveč globinske spremembe razumevanja druge svetovne vojne. Ta sprememba je bistvena in vsebinska. Nekaj drugega je pojav totalitarne paradigme, ki ima z resolucijo evropskega parlamenta iz leta 2009 in drugimi ukrepi status uradnega pogleda na 20. stoletje. Velik problem je tukaj najprej metodološke narave. Gre za apriorno tezo, ki ni zgodovinarska, ampak sociološka. Primerjati dva totalitarizma je legitimno in potrebno, vendar iz tega izpadejo vzroki, posledice in historični kontekst. Pridemo v čudne situacije, kjer ni nič več jasno in niso prepoznane vzročno-posledične dinamike. Ni več jasno, kdo je kaj začel in kako se je položaj razvijal. Kdo je koga premagal? Kdo je za to zaslužen? Kdo je zavzel Berlin? Tega sploh ni več v zavesti. Vzroki in posledice so zamegljeni. Vojna se sicer začne 1. septembra 1939, vendar to ni važno. Ključni dogodek 20. stoletja ni Hitler in začetek vojne z vsemi predhodnimi dogajanji, ampak je glavni dogodek leto 1945. To je razlaga za nazaj in za naprej.

Pozabili ste Marine LePen, ki ima v evropskem parlamentu najmočnejšo posamično stranko. Mislim, da vse to izhaja iz leta 1989, ko je bila antifašistična zaveza diskreditirana kot stvar komunizma, antikomunistični diskurz pa je bil pripoznan kot enakovreden demokraciji oziroma celo njen zgodovinski legitimni element. Ta zamenjava je ključna za sodoben razvoj Evrope in sveta. V Ameriki se seveda ne bodo sklicevali na nacizem, ker gre pri njih za univerzalistične potrebe in globalno dimenzijo. Dejansko pa gre za isto stvar oziroma za isti izvir, ki je v načinu revizije leta 1989.

Fotografija: Bojan Velikonja

To popolnoma drži. V Sloveniji je šlo še bolj kot drugod za izrazito patriotsko nacionalno emancipacijsko delovanje. Proces so vodili komunisti, to je nesporno. Vendar tam ni šlo za revolucijo. Bila je vojna. Nacisti so nasilje začeli takoj. Niso čakali niti na premirje z jugoslovansko vojsko, ki je bilo podpisano 17. aprila. Že vnaprej so imeli pripravljeno, kaj bodo naredili z ozemljem. Hitlerju se po krivem pripisuje, da je v Mariboru rekel: »Naredite mi to deželo spet nemško.« To je sicer res rekel, vendar preden je do napada sploh prišlo. Govoril pa je tistim, ki bodo upravljali Štajersko. Že maja 1941 so bile informacije, da je bil cilj nemške okupacije, da slovenski narod izgine z obličja zemlje. Mesec dni po napadu stvari sploh še niso bile stabilizirane, pa so to že ugotavljali. Upor je bil kot patriotsko nacionalno dejanje logičen odgovor. Mnogim težavo predstavlja, da so bili pri organiziranju upora najuspešnejši komunisti. Ni šlo za premoč v številkah. Pred vojno v Sloveniji niso našteli več kot 1200 komunistov. Imeli pa so podtalno organizacijo in imeli so izkušnje z ilegalnim delom. To dvoje je v vojni prišlo zelo prav. Imeli so predispozicije, ki so jim dajale prednost. Množičnost pa ni bila njihova kvaliteta. Pa še tako jih je leta 1941 veliko padlo. Če bi upor temeljil samo na komunistih ali pa če bi se uprla samo levica, bi bil upor marginalen.

Jeseni 1942 je bilo slovensko ozemlje precej ločeno od ozemlja, kjer je bil Tito in njegov vrhovni štab. Informacije so prihajale sporadično. Dolgo časa sploh niso vedeli, kaj se tukaj dogaja. Boris Kraigher, ki je bil organizacijski sekretar komunistične partije, je Titu poslal poročilo. »Upor je bil nepričakovano uspešen,« je pisal v trideset strani dolgem poročilu. Največji priliv ljudi, pa ne samo v OF, ampak tudi v partijo, ki je uživala neizmeren ugled, pa je bil netipičen. »V njej so v glavnem malomeščanski elementi.« V jeziku tistega časa je to pomenilo intelektualce in, kot piše Kraigher, »nesorazmerno visok delež žensk«. Delavcev je bilo relativno malo. Boris Kidrič je potem pojasnjeval, da nizek odstotek delavcev v prvih vrstah ni napaka, ampak stvar pravilne politike partije, ki je nacionalno aktivna. Upor je uspel, ker niso imeli nobene druge alternative. Kdor se je hotel aktivno upirati, razen Osvobodilne fronte ni imel nič drugega.

Da. V Sloveniji je bila Osvobodila fronta začetek, iz tega pa je raslo partizanstvo. Na začetku je bilo v Sloveniji v primerjavi z drugimi deli Jugoslavije partizanov sorazmerno manj. Osvobodilna fronta pa je bila množična. Leta 1941 in 1942 je doživela neverjeten polet. Sprememba ni bila tako radikalna, kot če si šel v partizane, vendar si prav tako tvegal življenje. Predvojna elita se je ob začetku okupacije popolnoma politično diskvalificirala s priznanjem aneksije Ljubljanske province, ki je postala sestavni del Kraljevine Italije, ter z vstopom v fašistično konzulto. Kot reakcijo na OF potem niso organizirali svojega odporništva, ampak so delovali proti Osvobodilni fronti. »To so komunisti, ne smete se upirati,« so prepričevali ljudi. Če bi bilo več odporniških gibanj, bi mnogi verjetno šli kam drugam. Razen OF pa ni bilo nobenega drugega odporniškega gibanja. Za OF je bilo jasno, da so komunisti glavni, gibanje pa je bilo splošno nacionalno. V njem je bila katoliška tradicija s krščanskimi socialisti, liberalna tradicija s Sokoli, bili so kulturni delavci kot nosilci narodne emancipacije, zveza kmečkih deklet, kmečko-delavska stranka, stara pravda in vsi drugi. Trije bivši bani so bili privrženci OF. Samo Natlačen je bil na drugi strani. Med člani so bili v ministrski skupini bivši ministri. Bile so še druge skupine. Osvobodilna fronta je bila idejno pluralna. Zato je bila pomemben faktor.

To je še edini dan, ki ga v zvezi z drugo svetovno vojno praznujemo kot državni praznik. Tukaj je sintetizirana vsa pozitivna energija nacionalnega upora proti okupaciji. Po letu 1991 so druge praznike ukinili. Tudi povojna oblast se do 27. aprila ni vedno dostojno obnašala. Ko so uvedli dan vstaje, je Slovenija imela nenadoma dva. Dan vstaje je bil naprej v Srbiji, potem v Črni gori in na koncu v Makedoniji. Primarno niso vedno ravnali skladno s historično logiko. Odločitve so bile predvsem politične. Nekaj časa je bil 27. april samo praznik, ne pa dela prosti dan. Po Rankovićevem padcu pa je bil ponovno državni praznik. Zdaj je uradno dan upora, čeprav takrat še ni bilo upora z orožjem. Vendar je bil to dan ustanovitve pluralne organizacije, ki je oboroženi upor izpeljala in ga pripeljala do zmage v drugi svetovni vojni. To praznujemo.