Dve stoletji kasneje se na Bledu dogaja Janševa (sveta) aliansa. Tako kot evropske kronane glave niso uspele rešiti Evrope pred prihajajočim revolucionarnim valom pomladi narodov, se tudi na Bledu dve stoletji kasneje ambicija o trasiranju prihodnosti Evrope ni uresničila. Namesto pahljače različnih pogledov na našo skupno prihodnost smo dobili relativno enoten pogled enega njenega dela. Skupina enako mislečih se krepi in utegne to in naslednje leto, če jim bodo volilne zvezde naklonjene, z volitvami v Sloveniji, na Madžarskem, v Nemčiji, Franciji in še kod za svoj koncept prihodnje EU zagotoviti evropsko večino. Zato je bilo letos bolj pomembno, koga smo na forumu videli, kot to, koga nismo.
Na Bledu smo prisostvovali evropskemu političnemu performansu, ki ga je premier Janez Janša začel že lansko leto z enodnevnim sestankom enakomislečih v omejenem formatu pandemije covida-19. Letošnje nadaljevanje predstavlja razširitev in poglobitev tega koncepta, s hkratnim eliminiranjem motečih elementov. Gre torej za déjà vu (že videno), številčno okrepljeno nastopanje tistih vzhodno- in centralnoevropskih sil, ki prihodnost lastnih držav v Evropi vidijo v krepitvi suverenistične usmeritve Evropske unije.
Na primeru migracij je to najbolj nazorno pojasnil madžarski predsednik Viktor Orban: »Če želi Evropska unija ostati uspešna, mora migracijsko politiko prepustiti v absolutno pristojnost držav članic.« Premier Janez Janša je to ponazoril s tezo, da je napočil trenutek za strateški imperativ, da Evropska unija težišče svojega delovanja z ukvarjanja s svojim krčenjem (brexit ter pritiski na Poljsko in Madžarsko) premesti na ukvarjanje s širitvijo na zahodni Balkan. Od večine preostalih visokih udeležencev smo poslušali lamentacije o nerazumevanju specifičnosti postkomunističnega razvoja novih demokracij in paternalističnem obnašanju zahoda.
Afganistanski poraz je bil povod za poudarjanje nujnosti večje strateške avtonomije Evrope v odnosu do ZDA in razvijanja njene trde (vojaške) moči. Predsednik evropskega parlamenta, David Sassoli, se je kot glas vpijočega v puščavi junaško zoperstavljal takšnim vizijam Evrope in poudarjal osrednji pomen demokracije, človekovih pravic ter skupnih vrednot.
Blejski strateški forum po 16 letih postaja prizorišče političnega šova za potrebe dnevne politike. Kot tak predstavlja antitezo Konferenci o prihodnosti Evrope kot forumu za izražanje bogastva idej in pogledov evropskih državljanov na svojo lastno in skupno prihodnost. Da sta glavni preokupaciji evropskih državljanov demokracija in demografija, in ne aktualne frustracije prisotnih evropskih politikov, je brez večjega uspeha opozorila Dubravka Šuica, podpredsednica evropske komisije in komisarka za demografijo in demokracijo ter ena redkih ženskih predstavnic v dominantno mačističnem forumu. Kot da so talibani zmagali v Evropi, in ne v Afganistanu. Med uvodničarji ni bilo predsednika Pahorja, ki rad poudarja svoj evrofederalizem. Ali zato, ker nima več ničesar povedati, ali pa zato, ker tisto, kar naj bi povedal, ne bi padlo na plodna tla gojišča idej premierja Janše?
Pritisk aktualnih dogodkov v Afganistanu je dodatno obarval Blejski strateški forum in bolj jasno začrtal evropsko migracijsko politiko v prihodnosti. Notranji ministri EU so pod taktirko ministra Hojsa dan pred začetkom foruma le uspeli sprejeti skupno izjavo. Njen problem je v tem, da se z njo ne strinjajo tisti, ki jih obravnava kot potencialne rešitelje afganistanskega begunskega vala. Predsednik Erdogan je že povedal, da Turčija ne namerava postati zatočišče za Afganistance. Da ne nameravajo sprejeti afganistanskih beguncev, so jasno povedale tudi vse afganistanske sosede in temu primerno zaprle svoje meje. Nobene pravice nimamo od teh držav zahtevati, da se bodo do Afganistancev obnašale drugače, kot se do njih obnašamo mi sami. Navsezadnje niso bili oni tisti, ki so jim obljubljali lepše življenje v demokraciji, temveč smo to bili mi. Zdaj si pilatovsko umivamo roke pred – kot dramatično opozarja madžarski predsednik – »muslimani, ki ogrožajo naš krščanski način življenja«.
Po hektičnem uvodnem panelu evropskih voditeljev je nastop nekdanjih političnih veljakov pod moderatorstvom dr. Dimitrija Rupla deloval osvežilno. Bili smo priča umirjenemu, z modrostjo življenjskih izkušenj in znanja začinjenemu razmišljanju o trenutnih evropskih izzivih. Lepa je misel nekdanjega predsednika avstrijskega parlamenta Andreasa Khola, da je naša preteklost tudi naša prihodnost. Prav tako ne gre spregledati ocene Elmarja Broka, nekdanjega vidnega nemškega člana evropskega parlamenta, da je zgodovina Evropske unije zgodovina uspehov in neuspehov, njenih dvigov in padcev. Ali pa poziva dr. Lojzeta Peterleta, da Evropska unija nujno potrebuje svojo posebno zdravstveno enoto, kljub spoznanju, da je zdravstvo v izključni pristojnosti držav članic. Njihov nastop je nekaj, kar bi veljalo ohraniti, če bo Blejski forum preživel sedanje napade aktualne politike.
Blejski forum ne more brez Balkana in tudi Balkan ne more brez Bleda. Srbski predsednik Vučić opozarja, da atraktivnost članstva v EU kopni in da ima država alternative, ki jih nudijo drugi globalni igralci. Trenutna modna muha je ideja o kolektivnem sprejemu prosilk za članstvo v EU iz regije kot aktualnem geostrateškem imperativu Evropske unije.
Sliši se dramatično in prepričljivo, vendar gre zgolj za retoriko. Širitev je bila vedno stvar strategije, in ne taktike Evropske unije. Nismo pa slišali, zakaj se danes bolj mudi kot v preteklosti, niti tega, kako to izvesti v razmerah notranje razklanosti EU. Predsednik Pahor je prav tu našel svojo letošnjo blejsko nišo. Redki trezni glasovi opozarjajo, da dejanski argumenti, ki bi presegali moralistične litanije o prelomljenih evropskih obljubah tej regiji in zbirokratiziranem pristopu, ne obstajajo in da v danih okoliščinah ni niti politične volje, kaj šele političnega konsenza za takšen kvantni preskok v širitvenem algoritmu Evropske unije. Prej nasprotno.
Na forumu ni bilo nikogar politično pomembnega iz ZDA. Nad tem bi se morala zamisliti premier Janša in njegov zunanji minister Logar. Nikogar ne prepriča enostransko deklariranje odličnih bilateralnih odnosov s svetovno velesilo, ob hkratnem političnem zavračanju polovice njenega političnega establishmenta (gostovanje zgolj republikanskih senatorjev in kongresnikov) in vztrajnem ponavljanju, da imajo trenutno najšibkejšega predsednika v zgodovini ZDA. Ko časopis Demokracija, eden od medijev, ki so zelo blizu vladajoči SDS, piše o »Bidnovi administraciji in njenih podrepnikih«, je to jezik, ki nikakor ne prispeva k zdravim bilateralnim slovensko-ameriškim odnosom. Janševa (sveta) aliansa na Bledu jih ne more odtehtati. In če imamo resnično poštene namene s spreminjanjem stanja na zahodnem Balkanu, za to nujno potrebujemo aktivno podporo ZDA.
Ekipa dolgoletnega direktorja Blejskega strateškega foruma Petra Grka, ki forum pripravlja, se je ponovno izkazala z odlično organizacijo. Za njegovo vsebino in formo ter posledično prihodnost pa se bo treba obrniti na drug naslov.
