​Asta Vrečko je področje kulture od predhodnika Vaska Simonitija prevzela v skrajno slabem stanju, vendar je v nekaj več kot dveh letih postorila marsikaj. Že ob prihodu se je zavzela za sodobnejšo, vključujočo kulturno politiko, napovedala je stabilno financiranje ter krepitev tako javnih ustanov kot nevladnih organizacij, ureditev področja medijev in položaja samozaposlenih v kulturi, pa tudi posodobitev delovanja samega ministrstva in kulturnega sistema v celoti. Precej dolg seznam izzivov, ki se jim pridružujejo še novi.

V torek smo izvedeli za imena letošnjih Prešernovih nagrajencev – morda za začetek en stavek o tem?

Prešernovi nagrajenci in nagrajenci Prešernovega sklada vsako leto pokažejo, kako izvrstne ustvarjalce in ustvarjalke imamo. Letos ni nič drugače in vsem nagrajencem ter nagrajenkam čestitam in se zahvaljujem za njihovo delo, ki bogati našo družbo. Menim, da smo v Sloveniji še vedno premalo ponosni na dejstvo, da imamo državni praznik in proslavo, namenjena kulturi. Prav je, da si vzamemo čas za kulturo in umetnost vse leto, to nam daje širino, krepi empatijo in nas zabava.

Ob imenovanju novega upravnega odbora Prešernovega sklada je bilo slišati, da je idejno zelo poenoten, kar je veljalo tudi za prejšnjega. Se vam to ne zdi težava?

V upravnem odboru morajo biti po zakonu enakovredno zastopana vsa področja kulture, prav tako mora biti spolno uravnotežen. Gledali smo na to, da so v njem predstavniki samostojnih ustvarjalcev, pa teoretiki in kritiki, tako zaposleni v javnih zavodih kot delujoči na neodvisni sceni, a tudi zamejci – kajti slovenski kulturni prostor je širši od mej naše države. Osebna politična prepričanja tu niso pomembna, pomembno pa je, da so vsi uveljavljeni strokovnjaki na svojih področjih. Vseh petnajst članov smo izbrali izključno med tistimi, ki so se prijavili na poziv – če me spomin ne vara, je bilo prijav 23. Upravni odbor nagrajence in nagrajenke izbira le med nominiranci, ki mu jih posreduje šest področnih komisij, te pa imenuje upravni odbor sam; ta ustaljeni postopek je bil prekršen samo enkrat, ko so mimo predlogov komisij podelili Prešernovo nagrado patru Ivanu Marku Rupniku. V procesu izbire tako sodeluje kar 57 oseb, gre torej za širok demokratičen postopek.

Nekaj skrbi je vzbudila lanska odločitev, da se organizacija proslave s Prešernovega sklada preseli na koordinacijski odbor za državne proslave in prireditve, ki ga imenuje vlada – bi lahko to v prihodnosti povzročalo trenja, če na primer določena vlada ne bi bila naklonjena izbiram Prešernovega sklada?

Pri spremembi zakona gre predvsem za tehnično spremembo. V preteklosti so se kar pogosto pojavljale težave pri organizaciji proslave, ker koordinacijski odbor vanjo ni bil pravočasno vključen, razkorak med željami in možnostmi njihove uresničitve pa je bil kdaj prevelik. S spremembo bo proslava ob kulturnem prazniku dvignjena na enako raven kot druge državne proslave, osrednji govorec oziroma govornica pa bo kot doslej predsednica upravnega odbora Prešernovega sklada oziroma eden od njegovih članov ali članic.

Veliki infrastrukturni projekt vašega mandata, obnova Drame, se zapleta zaradi vpliva del na sosednjo Nemško hišo; zakaj niste bili kot predstavnica države pripravljeni stanovalcem s podpisom zagotoviti povrnitve morebitne nastale škode?

Projekt prenove Drame ni le ključen projekt trenutnega mandata, ampak tudi kulturne politike zadnjih tridesetih let – in je konec koncev tudi njen simptom. Sleherna oblast ga je hotela na novo zasnovati in osmisliti, tudi projekt, ki ga zdaj izvajamo, je bil vmes večkrat spremenjen, ustavljen, razkosan … Rezultat pa je bil, da se trideset let ni nič spremenilo. Mi smo si želeli zadevo predvsem premakniti in odločili smo se nadaljevati po obstoječi zasnovi z ustreznimi in dopustnimi modifikacijami. Dialog s sosedi za uporabo ceste za potrebe gradbišča, torej za služnostno pot, smo sprožili nemudoma in je trajal deset mesecev. Povsem razumljivo je, da so si želeli popravilo škode v naravi in pokritje stroškov, čemur smo seveda ugodili. A etažni lastniki so zahtevali tudi, da sporazum podpiše ministrstvo ali vlada, za kar pa ni pravne osnove. Podpisnik predloga sporazuma bi bil investitor, torej Drama oziroma v njenem imenu ravnateljica, kar pa za stanovalce ni bilo sprejemljivo, čeprav smo pojasnili, da ima ta podpis v pravnem pogledu povsem enako težo, kot če bi sporazum podpisala jaz. Še ena od zahtev, ki jim ni bilo mogoče ugoditi, je bila, da naj ministrica za kulturo v imenu vlade izda bianko menice za zavarovanje morebitne bodoče terjatve etažnih lastnikov, kar pravno ravno tako ni mogoče. Verjamem, da ni prijetno imeti tri leta gradbišča pred vrati, zato smo imeli do sosedov veliko razumevanja, vendar nismo mogli izven zakonskih okvirov. Sicer pa si tudi ne predstavljam, kako bi lahko v Sloveniji zgradili železniško progo, cesto ali klinični center, če bi vsakič prevladal zasebni interes nad nacionalnim in bi tako blokirali največje investicijske projekte v prid javnega dobrega, kar prenova narodnega gledališča gotovo je.

Pa predvideno trajanje prenove kljub temu ostaja enako, kar se tiče obdobja začasnega gostovanja na Litostrojski in nato vrnitve v matično hišo?

Dela potekajo v skladu z urnikom: arheološka izkopavanja so končana, zaključuje se zadnja posodobitev projektne dokumentacije, potem sledi pridobitev gradbenega dovoljenja, za kar čakamo končanje postopkov glede uporabe služnosti poti na upravni enoti, druga dovoljenja imamo. Sledila bo prenova. Načeloma bi moralo torej ostati pri predvidenih treh letih gostovanja na začasni lokaciji in nato vrnitvi v matično stavbo v letu 2027. Upam, da večjih zapletov ne bo, sicer pa pogodba o najemu prostorov na Litostrojski 56 omogoča, da jo pod istimi pogoji podaljšamo še za dve leti. A ne pričakujem, da bi prenova trajala dlje.

Da bo do obnove končno prišlo, je dobrodošlo, toda ali ste na ministrstvu razmišljali tudi o možnosti, da bi za nacionalno gledališče zgradili novo stavbo, pa čeprav ne v središču mesta? Prenova bo v celoti stala blizu 60 milijonov evrov, a tudi po njej bo glavni oder Drame, katerega lok je spomeniško zaščiten, ostal enako velik, primeren za gledališke potrebe iz preteklosti, ne pa nujno tudi za sodobno produkcijo.

Naše politično prepričanje je, da je treba spreminjati delovanje družbe, pri čemer so enako pomembni vmesni koraki kot končni cilj. Pri Drami smo, kot rečeno, nadaljevali pri projektu, za katerega je bil natečaj izveden leta 2017, projektiranje je bilo zaključeno dve leti pozneje, nato je vse obstalo na mrtvi točki in šele s to vlado smo prišli do tega, da je prenova dejansko stekla. Projekt vključuje prenovo glavnega odra, ki je res spomeniško zaščiten in bo ostal v historičnih okvirih, vendar bo ob tem tudi tehnično posodobljen, na novo pa se bodo zgradili oder Male Drame, eksperimentalni in vadbeni oder; prav tako bo prenova omogočila boljše pogoje za delo strokovnih in umetniških sodelavcev. Ne smemo pozabiti, da se je Drami avgusta izteklo uporabno dovoljenje, prostori niso bili več ustrezni ne za zaposlene ne za obiskovalce.

Šlo je torej za pragmatično odločitev?

Če bi danes razpisovali natečaj za idejno rešitev prenove, bi zagotovo imel drugačne zahteve glede ureditve okolice, morda tudi notranjih prostorov. Toda če bi se odrekli obstoječi rešitvi in šli v popolnoma nov projekt, začenši z iskanjem nove lokacije, ta po moji oceni vsaj glede na pretekle izkušnje ne bi bil realiziran ne le v naslednji vladi, ampak niti v naslednjih desetletjih. Poleg tega so prenove mnogo bolj trajnostne kot novogradnje. Izvedba velikih projektov sicer ne more in ne sme biti odvisna od vsakokratne politične volje, a je žal prevečkrat tako, tudi v primeru Drame. Spomnimo se, kako se je prejšnji minister za kulturo nekje vmes arbitrarno odločil, da se mu zdi sprejeti projekt prenove predrag ter da se bo saniral le historični del. Na koncu pa teh sredstev ni bilo načrtovanih niti v proračunu.

Hkrati to ni edino, kar nam manjka na področju kulturne infrastrukture – primernih prostorov na primer nima Prirodoslovni muzej, potrebovali bi tudi sodobno koncertno dvorano za potrebe Slovenske filharmonije …

Lokacija za novo stavbo Prirodoslovnega muzeja ob Večni poti je že potrjena, kajne?

Drži, lokacija je potrjena, zemljišče je v lasti ministrstva za kulturo, prihodnje leto bo razpisan nov natečaj – kajti prejšnja idejna zasnova je stara že več kot dvajset let in današnjemu času ter potrebam muzeja kot arhiva narave ne ustreza povsem. Potem sledijo nadaljnji koraki.

Še ena večno neuresničena infrastrukturna zgodba je NUK II. Ta sicer ni neposredno povezana z ministrstvom za kulturo, vsaj kar se tiče gradnje, vseeno pa ravno to izbira vodstvo omenjene ustanove. Menite, da bo nova ravnateljica Jana Kolar uspešno vodila ta projekt?

Že na začetku mandata smo bili v vladi enotni, da je treba gradnjo NUK II nadaljevati, saj gre za projekt nacionalnega pomena, ki ga čakamo že skoraj štiri desetletja. V preteklosti je bilo določeno, da bo projekt gradnje vodilo nekdanje ministrstvo za izobraževanje, danes je to ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in inovacije, medtem ko ministrstvo za kulturo ostaja skrbnik NUK kot nacionalnega kulturnega zavoda in njegovo delovanje tudi financira. Pri tem sem povsem prepričana, da bo nova ravnateljica s svojim znanjem ter izkušnjami prispevala k uspešnemu nadaljevanju projekta. Kolikor sem seznanjena, je treba zaključiti samo še manjši del arheoloških izkopavanj, nato pa bo vse pripravljeno za gradnjo.

Na parkirišču ni opaziti, da bi se začela kaka izkopavanja, prejšnji ravnatelj Viljem Leban je napovedal, da bodo končana do konca tega leta.

Kot rečeno, investicijo vodi drugo ministrstvo. Vem pa, da na terenu arheološka pripravljalna dela že potekajo. Gre za le majhen del zemljišča, ki je ostal še neraziskan, tudi zaradi urejanja zemljiških pravic, potem pa se bodo dela lahko začela.

Mimogrede, ali ima ministrstvo za kulturo kakšno mnenje o gradnji nove garažne hiše pod zaščiteno Plečnikovo tržnico in morebitnih neželenih posledicah tega projekta?

Ministrstvo za kulturo formalno nima vloge v postopkih pridobivanja gradbenega dovoljenja za garažno hišo pod tržnico in s tem v zvezi tudi ne izdaja nobenih dovoljenj ali mnenj. Smo pa skrbniki Unescove dediščine in s tega vidika moramo biti pozorni, da ta dediščina ne bo okrnjena. To spremljajo tudi izvedenci Unesca, ki skrbijo za dediščino po vsem svetu ter lahko v primeru njene degradacije zahtevajo določene ukrepe, v najslabšem primeru tudi izbris s seznama.

Ima zavod za kulturno dediščino pri tem kakšno moč?

Zavod za kulturno dediščino izdaja kulturnovarstvena soglasja, ki so potrebna za pridobitev gradbenega dovoljenja. Pri svojih odločitvah je povsem avtonomen in vanje ministrstvo ne sme posegati. Zavod pa mora tudi sam javnosti odgovarjati za svoje odločitve.

Toda njihova mnenja se prepogosto ne upoštevajo, podvrženi so tudi hudim pritiskom.

Zaposleni na področju varstva kulturne dediščine so poleg inšpektorjev verjetno eden najbolj izpostavljenih poklicev na področju kulture. Poleg širokega znanja, ki ga potrebujejo za strokovno presojo, morajo tehtati tudi želje investitorjev, s katerimi sodelujejo – tako občinskih in državnih kot zasebnih. Kulturna dediščina pregovorno velja za zaviralca sprememb, toda v resnici se na koncu vedno izkaže, da pomeni dodano vrednost in da je rezultat, kadar se dela v sozvočju z njo, mnogo boljši tudi za investitorja. Vsekakor to delo ni preprosto, zahteva odgovornost tako do dediščine kot do drugih vrst javnega interesa. Toda če pri tem prihaja do nedovoljenih ali pretiranih pritiskov, jih je seveda treba nujno prijaviti ustreznim organom. Sama do zdaj uradnih prijav od konservatorjev ali zavoda nisem prejela.

Napovedali ste tudi, da bo do konca tega leta ustanovljen nov javni zavod za sodobni ples, ki naj bi bil decentraliziranega tipa. Se bo to zares zgodilo – ali pa se oblikovanje krovne institucije za to sistemsko dolgo podhranjeno področje ponovno odmika?

Ustanovljen bo v prvi polovici prihodnjega leta, saj dogovori z več občinami, ki bodo pri tem zavodu vstopile v partnerstvo z ministrstvom za kulturo, še potekajo – so pa v zaključni fazi. Kot ste omenili, si želimo, da bi bil ta zavod decentraliziran, tako v smislu svoje lokacije kot tudi po vlogi občin in države; zagotoviti želimo čim več vadbenih, produkcijskih in drugih prostorov ter spoštovati to, da sodobni ples ne domuje le v glavnem mestu. Načrtujemo pa še druge ukrepe za večjo decentralizacijo, kot so med drugim sofinanciranje mreže rezidenc, razpis za kroženje kulturnih vsebin ali pa razpis za programe kulturno-umetnostne vzgoje, katerih del bo prav tako namenjen področju sodobnega plesa.

V Novi Gorici potekajo še zadnje priprave na začetek Evropske prestolnice kulture. Pred kratkim je italijanska Gorica v spremljevalnem programu napovedala vrsto zvezdniških koncertov in razstav. Bo to preusmerilo pozornost obiskovalcev z »uradnega« programa prestolnice?

Projekt Evropske prestolnice kulture temelji na solidarnosti, sobivanju ter multikulturnosti, zato menim, da se bo sodelovanje dveh mest na različnih straneh meje izkazalo za zelo dobrodošlo. Gre za sploh prvo tako sodelovanje v zgodovini Evropske prestolnice kulture, ki bo pravzaprav nadgradilo njen osnovni namen. Mislim tudi, da na področju kulture, politike in družbenega ni dobro, da govorimo o konkurenci – vedno moramo razmišljati o sinergijah, multiplikativnih učinkih ter o tem, kaj lahko neka stvar prinese dobrega za skupnost.

V spremljevalnih dogodkih na italijanski strani torej ne vidim težave; bolj problematične so lahko določene politične razsežnosti tega sodelovanja, za katere upam, da bodo razrešene v duhu čezmejnega dialoga in dobrih sosedskih odnosov. Da so v Gorici zavrnili odvzem častnega meščanstva Benitu Mussoliniju, je bila nedvomno škodljiva odločitev, saj je bil soustvarjalec enega najbolj uničujočih režimov v zgodovini. V zahodnem delu Slovenije, ki je v obdobju med obema vojnama pripadel fašistični Italiji prav pod njegovim vodstvom, so spomini na prisilno potujčevanje in zatiranje slovenske kulture, jezika in svobode še živi, med drugo svetovno vojno pa je bilo samo iz okupirane ljubljanske province v fašistična taborišča interniranih okoli 30.000 Slovencev, kar je bilo deset odstotkov prebivalstva. Takšna travma ostane v kolektivni zavesti skozi generacije. Tudi rimski projekt muzeja fojb, ki služi predvsem italijanski notranji politiki, težko razumemo v duhu čezmejnega povezovanja. Po drugi strani pa je prav tak projekt EPIC, ki nastaja v Novi Gorici in ki bo odprto, demokratično in participatorno govoril o travmatičnih, vsakdanjih in navdihujočih zgodbah, ki nas oblikujejo v skupnost. Bistvo EPK v Novi Gorici in Gorici so navsezadnje brezmejnost, solidarnost in sožitje.

Tik pred sprejetjem je zakon o medijih, stroka pa opozarja na dodelitev dodatnih nalog agenciji za komunikacijska omrežja in storitve (AKOS), ki je med drugim zadolžena tudi za železnice in pošto.

Medijski zakon je koalicijsko usklajen, pričakujem, da bo kmalu na vladi. O njem smo imeli vse od lani obsežno javno in medresorsko razpravo. Sedanji zakon je star več kot dvajset let in ga je treba nujno nadomestiti, saj ne upošteva razvoja tehnologije, pojava socialnih omrežij in vzpona umetne inteligence, prav tako ne akta o svobodi medijev na ravni Evropske unije, ki bo začel veljati prihodnjega avgusta. Ta akt tudi določa naloge, za katere je pristojen AKOS. Mislim pa, da bo to eden najsodobnejših medijskih zakonov.

Kaj pa koncentracija medijev?

Način, pod kakšnimi pogoji se lahko mediji združujejo, je v novem zakonu jasno določen. Vpeljal se bo medijski razvid, iz katerega bodo jasni dejanski lastniki medijev, tudi finančni tokovi od državnih podjetij ali političnih strank k medijem bodo po novem bolj transparentni. Občine bodo morale ob koncu leta oddati poročila o financiranju občinskih glasil, kar do zdaj ni bilo v veljavi.

Prav omenjeni finančni tokovi, ki jih je bilo mogoče razumeti kot prikrito financiranje političnih strank ali njihovih sodelavcev, so bili ena od bolečih točk medijske krajine.

Če govorimo o ministrstvu za kulturo, lahko medije v vsakem primeru financira izključno preko razpisov, tako po starem zakonu kot po novem. In medijski razpis bo ostal takšen, kot je, se pa bo povečala višina sredstev – že v prihodnjem letu za milijon evrov. Je pa v novem zakonu o medijih precej bolj jasno definirano, kdo se lahko prijavlja na razpis – do podpore bodo upravičeni tisti mediji, ki prispevajo k celoviti obveščenosti prebivalcev in skrbijo za medijsko pluralnost ter raznovrstnost vsebin. Takšna merila bodo veljala tudi za pripravo dveh čisto novih shem za digitalne in tiskane medije, ki ju prav tako uvaja novi zakon.

Ministrstvo se je sicer v tem mandatu lotilo obsežnih prenov zakonodaje, tudi krovnega zakona oziroma zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo. Toda učinkovitost in vsebina številnih sprememb sta povezani tudi z drugimi resorji in državnimi organi. Kako uspešno je sodelovanje z njimi? Nedavno smo bili recimo priča težavam samozaposlenih v kulturi, ki morajo vračati kovidno državno pomoč, ker se njihovi prihodki med epidemijo niso dovolj zmanjšali – ker so bili že pred tem tako zelo nizki.

Ministrstvo za kulturo vsekakor nima pristojnosti za odpis terjatev, četudi so morda krivične. Specifike dela samozaposlenih, ki plačilo za svoje delo včasih prejmejo tudi z večmesečno zamudo, je poznalo tudi prejšnje vodstvo ministrstva, ki je imelo možnost odločati o vsebini interventnega zakona, vendar tega preprosto niso upoštevali. Na pobudo samozaposlenih smo se večkrat sestali s Fursom in iskali konstruktivne rešitve. Izkazalo se je, da je zelo veliko samozaposlenih tako s področja kulture kot z drugih področij že vrnilo pomoč, do katere so bili nedvomno upravičeni, vendar jo država na podlagi površno napisanega zakona zahteva nazaj. Lahko rečem le to, da je pri sprejemanju zakonodaje vselej treba misliti na to, kako bodo določene odločitve vplivale na socialno najšibkejše – mi interventnega zakona za nazaj ne moremo popravljati, vseeno pa upam, da se bodo za ekonomsko najšibkejše našle neke oblike pomoči.

Sicer pa smo za izboljšanje položaja samozaposlenih v kulturi v tem mandatu sprejeli številne ukrepe, pogosto tudi v sodelovanju z drugimi resorji, vse od zvišanja nadomestil za bolniško odsotnost in prenove razpisov do sprememb v novem krovnem zakonu, ki bodo zagotavljale primerljivo plačilo za samozaposlene, možnost kariernega napredovanja, drsni cenzus in tako naprej. Bi pa rada poudarila, da se o samozaposlenih v kulturi v javnosti prepogosto govori le, kadar so socialno oziroma ekonomsko ogroženi, preredko pa se poudarjajo njihovi umetniški presežki in prispevek k razvoju družbe.

Je torej kultura zdaj tesneje prepletena z drugimi sektorji?

Kulturo vidimo kot bistven državotvorni resor in tako tudi delujemo. V preteklosti ministrstvo za kulturo ni bilo eno izmed tistih ministrstev, ki bi bilo nenehno v dialogu z drugimi resorji ter skupaj z njimi iskalo nove možnosti in rešitve, zato se je nanj pogosto pozabljalo – zdaj pa zelo tesno sodelujemo ne le z ministrstvoma za delo, družino in socialne zadeve ter za finance, ampak tudi z drugimi resorji – ministrstvom za okolje, podnebje in energijo, ministrstvom za naravne vire in prostor in tako dalje. Tako smo recimo na razpisu za energetsko sanacijo stavb zagotovili več kot 12 milijonov evrov za prenovo sedmih stavb javne kulturne infrastrukture, med njimi tudi zgradbo SNG Maribor, ki je naš največji javni zavod v kulturi. Prejeli smo sredstva za zeleni prehod na področju kulture; tu gre za financiranje tako opreme kot mehkih vsebin javnih zavodov in nevladnih organizacij. Kultura je bila tudi prvič vključena v strategijo upravljanja državnih naložb, tesno sodelujemo z resorjem gospodarstva in turizma, a tudi z ministrstvom za vzgojo in izobraževanje, denimo na področju kulturno-umetnostne vzgoje. Povedano drugače, kulture ne razumemo le kot ločen resor, ampak tudi kot prečno politiko; to pomeni, da mora biti skrb za kulturo prisotna v vsakem resorju, kar se denimo kaže v skrbi za slovenski jezik, a tudi za dostopnost in vključenost.

Če se dotaknemo še vaše funkcije koordinatorke Levice – na eni strani Levico zmerjajo kot radikalno, kar je vseevropska strategija skrajne desnice, po drugi strani pa je vaša stranka minuli teden »zamrznila« Miho Kordiša, »nemogočega otroka«, ki pa je vendarle opozarjal na kompromise, ki jih Levica sklepa v vladi.

Levica vedno in najprej dela za ljudi. Poti do rešitev na videz preprostih izzivov pa niso vedno premočrtne, ampak zahtevajo kompromise, dialog, včasih tudi postopnost ukrepov. Za trajne pozitivne učinke sta potrebna potrpljenje in posluh. Sicer pa je bila Levica kot stranka vselej konstruktivna, v desetih letih obstoja je dosegla vrsto ključnih premikov na področju politike in sociale, vselej pa smo iskali široko soglasje za to, da smo nekaj uresničili – kot na primer zaprtje trgovin ob nedeljah ali dvig minimalne plače, ki se je od leta 2018 do danes povišala za 46 odstotkov, z njo vred pa v nedavni plačni reformi tudi vse druge plače. Naše vztrajanje pri tem, da mora biti osnovna plača enaka minimalni, se je še do pred kratkim zdelo povsem utopično, toda danes ne boste slišali nikogar, naj gre za predstavnike vlade ali sindikatov, ki ne bi rekel, da je minimalni civilizacijski standard države ta, da se začne osnovna plača vsaj pri minimalni plači. Potem je tu ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, za katero smo se v Levici ves čas zavzemali …

Pa bo progresivna lestvica plačevanja zdravstvenega zavarovanja uveljavljena ali ne? Zadnji signali ministra Klemna Boštjančiča kažejo, da nas je vlada pitala
z lažnimi obljubami.

Mi se bomo z vsemi močmi zavzemali za to, da bo. V koalicijskih pogovorih bomo konstruktivno zagovarjali progresivnost zneskov za obvezni zdravstveni prispevek. Sledimo našim zavezam, ki so že ves čas skrb za javno šolstvo, zdravstvo in kulturo ter za socialno državo, v kateri lahko vsak spodobno živi in je za svoje delo pošteno plačan.

Levica vodi enega ključnih resorjev socialne države, to je ministrstvo za solidarno prihodnost, pod katero sodita stanovanjska problematika in dolgotrajna oskrba. Na stanovanjskem področju zelo slabo kaže.

Mislim, da sta tako naše ministrstvo za solidarno prihodnost kot vlada naredila ogromne korake pri reševanju stanovanjske problematike, kot jih v zadnjih tridesetih letih ni bilo. Za javna stanovanja je bilo od leta 2015 do 2022 namenjenih med 14 in 15 milijonov evrov, lani in letos pa skupaj 56 milijonov evrov; od naslednjega leta naprej bo ta znesek 100 milijonov na leto in bo ostal zagotovljen v tej višini vse do leta 2035. Torej milijarda evrov za javna in dostopna stanovanja. Neoliberalizem se je tako zasidral v sistem in našo podzavest, da se zdi mnogim že vsak korak k bolj solidarno naravnani družbi radikalen, Levica pa je vseskozi vztrajala pri enakih načelih – to sta dostojno življenje in blaginja ljudi. Naši ukrepi, ki zagotavljajo socialno državo in dostopnost javnih dobrin za vse, po sprejemu postanejo nekako samoumevni, a preden jih Levica predlaga in pri njih vztraja, se jim na pot postavljajo vse mogoče ovire.

Stanovanjska politika je robusten mehanizem, ki je doslej povsem miroval, zato ga je bilo treba najprej naoljiti, da se je sploh lahko na novo vzpostavil. Verjamem, da se mnogim zdi, da se ta politika ne izvaja tako hitro, kot bi si vsi želeli, toda treba je najti primerna zemljišča, sledi umeščanje v prostor in tako dalje, gre za dolgotrajne postopke. Projekti, ki že obstajajo, dobivajo finančno pomoč tako na občinski kot državni ravni. Dolga leta se je o stanovanjski politiki zgolj govorilo, sedaj pa se stvari prvič premikajo v pravo smer in prepričana sem, da bodo rezultati te vlade takšni, kot smo jih obljubili. Pet tisoč stanovanj je uresničljivih, oblikuje se stanovanjska politika, ki bo na dolgi rok spremenila naš nepremičninski trg ter spodobno življenje omogočila tudi tistim, ki do zdaj niso mogli do stanovanja, vključno z mladimi, samskimi, starejšimi in socialno šibkejšimi.

Bo progresivna obdavčitev nepremičnin sprejeta ali ne?

Zdaj, ko je Gurs opravil novo oceno nepremičnin, pričakujem, da bi moralo priti do sprejema ustrezne zakonodaje. V Levici od tega vsekakor ne bomo odstopali.

Kaj pa menite o tem, da naj bi za dolgotrajno oskrbo sredi prihodnjega leta začeli plačevati prispevek, četudi sistem oskrbe še ne bo vzpostavljen?

Dolgotrajna oskrba je širok sistem, ki ga bo prej ali slej potreboval prav vsakdo med nami. Na ministrstvu se vzpostavlja mehanizem, ki bo odgovoril na te izzive, toda vedeti moramo, da se urejanja tega področja zaradi njegove zapletenosti nihče ni dotaknil več desetletij. Ampak cilj je jasen: vzpostaviti splošno dostopno javno mrežo storitev, ki bodo na voljo vsem. Nabor teh prihaja postopno, da se bodo lahko tudi izvajalci nanje pripravili, prva storitev – oskrbovalec družinskega člana – pa je denimo že v polnem teku in je v pol leta zagotovila oskrbo kar 600 ljudem. To je za kar šest domov starejših! Druge pravice pridejo na vrsto v prihodnjem letu.