Najkrutejši mesec ga je imenoval T. S. Eliot v svoji monumentalni Pusti deželi in pesnil je o času, v katerem se mešata »spomin in hrepenenje«, mesec, ko se še nismo ogreli od zimske melanholije, a nas že pomladno razganja in se »španski bezeg rojeva iz mrtve prsti«.
Koliko dežel bo opustošenih v tej pomladi in koliko duš razdejanih? Naj v teh resnih časih še naprej pripovedujem šaljive anekdote? V poznem aprilskem popoldnevu sem se sprehodil skozi Olšansko pokopališče (bil sem na kratkem obisku v Pragi): drži se nakupovalnega kompleksa, kar je pomenljiva komplementarnost. To gromozansko pokopališče je svojevrstna oaza miru, obrasla z bršljanom in kostanjevimi drevoredi, ki se raztezajo v skrivnosten posvečen labirint. Tam so grobovi neznanih junakov, zapuščenih brezimnežev in slavnih pomembnežev. In okoli tihote spomenikov v daljavi lebdi hrup mesta. Kot je že rekel Emil Cioran: vsake toliko se moramo sprehoditi skozi pokopališče, da se ne jemljemo več tako resno oziroma resnobno, kar je le maska resnosti.
