Ko je dopolnil šestnajst let in se je približalo služenje vojaškega roka, si je s privarčevanim denarjem kupil karto za tretji razred in s prekooceanskim parnikom Eider zbežal v New York. V rodni Nemčiji je bil vojaški ubežnik, v ZDA pa nezakoniti priseljenec, a migracijski urad v New Yorku mu je dovolil vstop in ga vpisal kot brezposelnega. Ne za dolgo, ker se je še istega dne seznanil z nemškim brivcem in že naslednji dan začel delati.
Potem je bil nek Mario s Kube, ki je zgodaj ostal brez očeta in je moral pustiti šolo in si najti delo, ko je imel samo devet let. Kot mladenič je spoznal Oriales, dekle iz še bolj revne družine, s katero je v nekaj letih prihranil dovolj denarja, da sta emigrirala v ZDA in začela svoje ameriške sanje v Las Vegasu: Mario se je v nekem hotelu zaposlil kot barman, Oriales pa kot sobarica.
Potem je bil tudi nek Gunder z Norveške, ki je z ženo Deno živel v neki vasi bogu za hrbtom in delal na polju. Tudi onadva sta boljše življenje videla v ZDA: prodala sta imetje, emigrirala v ZDA in v iskanju dela in življenja tavala po ameriškem severu, vse dokler si nista našla doma v Minnesoti, kjer je Gunder postal uspešen farmer.
Bil je tudi nek Arnold, francoski Nemec iz Dettwillerja v Alzaciji, ki je celo življenje naporno delal v tamkajšnji tovarni obutve, preden se je poročil z dekletom Emmo iz svojega kraja in se odločil, da bo poiskal te ameriške sanje, o katerih vsi govorijo. Vse prihranke sta vložila v podpalubje čezoceanske ladje na liniji Hamburg - New York in svoje novo življenje kmalu začela v Indiani, kjer se je Arnold zaposlil v gradbeništvu.
In nek Stefan, poljski Jud iz vasice Frysztak pri Jasłi v zahodni Galiciji, na samem jugu Poljske, je prav tako skupaj s soprogo Veroniko sanjal o boljšem življenju v obljubljeni deželi na drugi obali Atlantika: nekega dne sta se tako v Gdansku vkrcala na ladjo in emigrirala v ZDA, iz New Yorka sta pristala v Massachusettsu, kjer sta si zgradila dom in odprla majhno družinsko trgovino.
Bil je tudi nek Mustafa, Turek iz revne anatolske družine v Konyji, ki je za uresničitev svojih ameriških sanj molil k usmiljenemu Alahu: Alah je velik in Mustafa je končal medicino na istanbulski univerzi Cerrahpaşa, oženil se je z neko Suno in skupaj z njo emigriral v ZDA, kjer je dobil zaposlitev v Medicinskem centru Delaware.
Bil je še nek Ganapathy, Tamil iz revne družine v Kerali, zvezni državi na jugu Indije, ki je za uresničitev svojih ameriških sanj molil k bogu Dharmi Shasti. Tudi Dharma je velik in Ganapathy je diplomiral na Tehnološkem inštitutu v Kalkuti in se oženil z neko Geethu, s katero je emigriral v ZDA, dobil delo tovarni General Electric v Cincinnatiju, Ohio.
Bil je tudi nek Reeve iz Južnoafriške republike, ki se je hitro naveličal fakultete v rodni Pretoriji in po zaslugi mame Kanadčanke dobil kanadsko državljanstvo, odpotoval v Ontario in od tam emigriral v ZDA: najprej se je vpisal na University of Pennsylvania, potem se je preselil v Kalifornijo in se vpisal na Stanford. Nikoli pa ni diplomiral, posvetil se je majhnemu softverskemu podjetju, ki ga je osnoval v garaži z mlajšim bratom.
Potem je revni brivec Friedrich, nezakoniti nemški priseljenec z začetka zgodbe s prihranki v Seattlu odprl javno hišo, nato pa z denarjem, prisluženim na začetku zlate mrzlice, v Klondiku odprl velik bordel za rudarje in začel trgovati z nepremičninami. Zatem je njegov sin Fred razvil posle s pomočjo dogovorov s skorumpirano vlado in postal newyorški kralj nepremičnin. Zatem je družinsko podjetje nasledil Fredov sin Donald, razširil posle, postal multimilijarder in se poročil z neko priseljenko iz Jugoslavije - s Čehoslovaške, Čehoslovenije, še sam ni točno vedel, pa se je poročil z obema – na koncu pa se je zaposlil kot predsednik ZDA. Dvakrat.
Potem je Friedrichov vnuk Donald začel sestavljati vlado in za državnega sekretarja* izbral sina tistih kubanskih priseljencev, ime mu je Marco Rubio. In prapravnuka tistih dveh norveških priseljencev, ime mu je Pete Hegseth, je vzel za obrambnega ministra. In pravnuka tistega francoskega priseljenca, ime mu je Kristi Noem, postavil na čelo Urada za domovinsko varnost. Pravnukinjo tistega poljskega priseljenca, ime ji je Elise Stefanik, je postavil za veleposlanico v ZN. In poklical sina tistih dveh turških priseljencev, ime mu je Mehmet, da bi vodil javno zdravstvo. Poklical je tudi sina tistih dveh priseljencev iz Indije, ime mu je Vivek Ramaswamy, da bi vodil Urad za učinkovitost vlade. V Urad je poklical tudi tistega južnoafriškega priseljenca iz Kanade, ime mu je Elon Reeve Musk. Na koncu je poklical tisto migrantko iz Slovenije, ime ji je Melanija, da bi jim skuhala kavo.
Potem je pisana družba iz Nemčije, Francije, Poljske, Kanade, Južne Afrike, Turčije, Indije, Kube in Slovenije dolgo v noč v Beli hiši razmišljala, kako naj ZDA spet naredi veliko, in poskušala ugotoviti, kdo jo je sploh zmanjšal. Potem je vnuk nezakonitega priseljenca Friedricha zjutraj kot svojo prvo predsedniško odločitev seveda napovedal množične deportacije nezakonitih priseljencev, ki poštenim in pridnim Američanom jemljejo delovna mesta na farmah in gradbiščih, v tovarnah, inštitutih, bolnišnicah, trgovinah, hotelih, restavracijah in brivnicah.
Ja, in v Belih hišah.
*za zunanjega ministra (op. prev.)
