Spregovorila sva o njenih pisateljskih začetkih, o tem, kako je pisateljica postala po naključju in kako je realnost pravzaprav fikcija.
Za vami je nominacija za Bookerjevo nagrado, knjiga Sistem, tako veličasten, da zaslepi (v nadaljevanju Sistem) je prevedena v več jezikov, med drugim zdaj tudi v slovenščino. A kdaj se je vaše pisanje pravzaprav začelo?Ne spomnim se trenutka, ko nisem pisala. (Smeh.) Pisala sem od trenutka, ko sem se naučila zapisovati črke. Odraščala sem v družini, ki se je ukvarjala z jezikom. Oče je novinar, mama je profesorica književnosti, pred tem je poučevala švedščino. Seveda smo imeli doma ogromno knjig, po svoje smo imeli kar majhno knjižnico. Od nekdaj sem torej brala. Predvsem pa sem odraščala v okolju, v družini, kjer je bil pisatelj cenjen poklic. Z lahkoto sem si torej predstavljala, da bi se preživljala kot avtorica. Ampak! Moja prva zgodba je nastala, ko sem bila stara pet let. V kinu sem si ogledala risanko Morska deklica. Kot veste, se konča z poroko princese Ariele in princa. Mene pa je zanimalo, kako se zgodba nadaljuje, kaj sledi, kako živita. Ko sem prišla domov, sem se lotila nadaljevanja zgodbe. Seveda takrat nisem znala pisati, zato sem zgodbico narisala. In spomnim se, da sem gledala to zgodbico in bila nanjo izredno ponosna, ker bodo moji prijatelji vedeli, kako se zgodba nadaljuje.
Se morda spomnite, kako se je zgodba nadaljevala?Zelo dolgočasno. Živela sta srečno do konca svojih dni, imela sta hišo in otroke in preveč oblek. (Smeh.) Mislim pa, da je bil to prvi trenutek, ko sem se zavedela, da znam ustvarjati zgodbe. Po svoje sem kot otrok in kasneje mladostnica vedno pisala domišljijske zgodbe, ki bi jih danes uvrstili pod fanovsko literaturo (angleško fan fiction). Seveda takrat nisem vedela, da tak žanr obstaja. No, kakor koli. Pisala sem torej zgodbe, s katerimi sem na novo napisala romane, ki so mi bili blizu oziroma so mi bili všeč. Izredno rada sem namreč spreminjala imena likov in konce romanov.
