Povsod po svetu ali vsaj povsod po Evropi ljudje od srede naprej nejeverno gledajo drug drugega in nemo prosijo za razlago ali vsaj tolažbo, čakajo, da jim kdo vlije žarek upanja in reče vsaj to, da štiri leta hitro minejo, kot v srednji šoli, nekajkrat se zaljubiš, nekajkrat napiješ, in je že maturantski ples in so že nove ameriške predsedniške volitve. Povsod po svetu ali vsaj povsod po Evropi so bili ljudje v sredo osupli, obupani, razočarani, prestrašeni, jezni in zaskrbljeni, ker Amerika ni dobila svoje prve predsednice.
V Sloveniji pa so v sredo, 6. novembra 2024, ljudje hodili po mestu prešerno nasmejani le zato, ker so živeli v stanovanjih s centralnim gretjem in so bili zato varni pred vsemi tegobami tega sveta. Potem je vlada sporočila, da bojlerjev nikomur ne bo treba menjati, in smo bili nenadoma srečni vsi do zadnjega v tej naši majhni, od sveta odrezani državi. Če se ne bi pol države ravnokar vrnilo s šolskih počitnic, bi najbrž organizirali tridnevno gasilsko veselico in bi množično proslavili dejstvo, da nam je bilo podarjeno življenje brez toplotnih črpalk.
Fehtarji bi nam zapeli svoj novi hit Bojler. »En bojler imam, pa ga ne dam, rampampam hojladrijao,« bi odmevalo od Goričkega do Pirana, mi pa bi plesali in plesali. In po treh dneh bi šli domov pod topel tuš. Vso vodo iz našega bojlerja bi zlili po sebi, zraven pa bi si prepevali: »Mrzla prha, tečna mrha, če bojler vžgeš, jo lahk nažgeš.« Ali pa tisto zimzeleno: »Toplotno črpalko je imel in na kolena je šel, a jaz raje bi fanta imela, ki stari mu bojler še dela!«
Ja, svet je res lep, če živiš v Sloveniji. Ko tukaj preberemo, da so Američani za predsednika izvolili Donalda Trumpa, se mi le za hip spomnimo uboge Melanie, ki se bo spet morala preseliti v Belo hišo, in pomislimo na to, da je ta Bela hiša že zelo stara in da ima verjetno po kopalnicah še vedno bojlerje … In že smo spet nazaj doma, pri svojih problemih.
Mi se pravzaprav ravnamo po navodilih iz priročnikov za iskanje sreče in duševnega ravnovesja, v katerih ne piše drugega kot to, da se ne smeš ukvarjati s problemi, na katere nimaš vpliva. To je preverjen recept za srečo in mi se ga držimo. Pa tudi tistega, da je za duševno zdravje treba vsake toliko začutiti, kako majhen in nebogljen si v primerjavi z naravo in vesoljem. Ali pa z Ameriko.
Radi čutimo svojo majhnost in nebogljenost, zato smo srečni in duševno zdravi. Ker nas jezijo le bojlerji pa nutrije pa nepokošene zelenice pa brezmesne šolske malice pa zastoji na primorki pa cene kalamarov na Hrvaškem pa parkiranje v Bohinju pa Urška Klakočar Zupančič pa radarji pa mlačno pivo …
Če bi svet vedel za nas, bi nam zato nedvomno zavidal in si nam želel biti vsaj malo podoben. Ta svoj življenjski slog bi lahko poimenovali in ga patentirali ter ga prodajali svetu, kot Danci prodajajo tisti svoj hygge. Umetnost dobrega življenja ali kako že rečejo temu. »Če želite tudi v mračnih časih ostati srečni, imamo recept za vas,« bi lahko Slovenci sporočali svetu, ki zadnje dni tone v kolektivno depresijo. Ukrajina je pred kapitulacijo, Gaza že skoraj zravnana z zemljo, Tajvan se trese, atomske bombe so pripravljene, narava divja, migranti se utapljajo, v Beli hiši kričijo »Amerika Američanom!«, Slovenci pa smo v nirvani. Mi meditiramo. Le da namesto omomomomom momljamo bojlerbojlerbojlerbojler.
Morda se vam zdi, da se norčujem iz naše pravice do odklopa od velikega sveta, a tole kolumno pišem z vso resnostjo. Sprašujem se namreč, komu ali čemu v resnici koristi planetarna histerija, ki jo je sprožila sprva možnost ponovne izvolitve Donalda Trumpa, naposled pa še njegova izvolitev; sprašujem se, ali ne bi bilo za večino sveta ali vsaj za večino Evrope bolje, če bi ameriške volitve v celoti spregledali in bi se zadnjih nekaj mesecev raje ukvarjali vsak s svojimi bojlerji. Ker če na Ameriko in njene volilne izbire nimamo vpliva, potem se tudi nima smisla ukvarjati z njo. In zaradi nje padati v vsesplošni obup in depresijo.
Združene države Amerike so pač takšne, kot je narava. Divje so in nepredvidljive, počasi se segrevajo in izmikajo kontroli. In če smo se sprijaznili, da se podnebje morda res segreva in da nas bo zato vedno bolj zalivalo, žgalo in odpihovalo, se lahko na podoben način sprijaznimo tudi s tem, da v Beli hiši sedi starec, čigar glava ne dela, kot bi morala. Če smo se prepričali, da se s podnebnimi spremembami nima smisla ukvarjati, ker lahko le recikliramo smeti, ugašamo luči in gledamo, kako svet še naprej črpa nafto, izsekava pragozdove in meče bombe, se lahko tudi prepričamo, da se nima smisla ukvarjati z Donaldom Trumpom, ker mi lahko le prodajamo torto melania in gledamo, kako Amerika propada in vleče za seboj še preostanek sveta.
In če ne zamenjamo starih bojlerjev s toplotnimi črpalkami, lahko v času propada sveta še nekaj malega privarčujemo.
