Zadnje dni je moral biti 45-letni Tony Estanguet, nekdanji kanuist in zmagovalec slaloma na divjih vodah na treh olimpijskih igrah, na trnih tako kot kak študent pred pomembnim izpitom. Že sedem let je namreč predsednik organizacijskega odbora, zato je odgovoren za izpeljavo pariških olimpijskih iger (OI), ki so se pod žarometi vsega sveta začele včeraj. Že samo odprtje je predstavljalo izjemen izziv, v prvi vrsti varnostni, saj se še ni zgodilo, da bi otvoritveni spektakel potekal na prostem v središču mesta gostitelja. Pariz pa je bil leta 2015 dvakrat žrtev pošastnih terorističnih napadov. Te dni ga varuje 45.000 visokih pregrad, ki zelo motijo gibanje Parižanov. Svetovni rekord pa je že dosežen: s 45.000 policisti, 10.000 vojaki (med njimi so ostrostrelci na strehah) in 50.000 varnostniki. Ker je večji del odprtja na plovilih na reki Seni, potapljači pregledujejo, kaj je pod njimi, medtem ko letala rafali skrbijo za varnost v zraku. V hišnem priporu pa je v teh dneh več kot 150 skrajnežev, islamističnih, desnih in levih, nekateri nikoli niso kršili zakona in so samo psihično labilni. Še vedno pa bi lahko kak »volk samotar« izvedel teroristični napad ali sabotažo, ki bi OI spremenila v nočno moro. Ruski kibernetski napadi naj bi se že začeli. A Estanguet je optimističen: »Mesto Pariz zna dobro poskrbeti za varnost, saj vsako leto 14. julija in 31. decembra sprejme milijon ljudi.«
Ker hoče »predstaviti Francijo v čim lepši luči«, je Estanguet kljub varnostnim tveganjem organiziral večino tekmovanj na znamenitih in zgodovinskih krajih Pariza. Prejšnji teden je s socialistično županjo Anne Hidalgo plaval v Seni, da bi dokazal neoporečnost reke. OI bodo imele dolgoročni učinek zlasti na turizem, pomembno gospodarsko vejo Francije, ki je po številu turistov sicer že dolgo prva na svetu.
Uspešna organizacija OI bi lahko spodbudila reševanje francoske politične krize po parlamentarnih volitvah 7. julija. OI, ki potekajo tudi v številnih mestih zunaj prestolnice, bi lahko povezale Francoze. Estanguet želi, da bi bile te OI nekaj posebnega in da bi francoski športniki osvojili čim več medalj. OI bi morale prispevati k vsaj začasni umiritvi političnih prerekanj. Estanguet je v organizacijski odbor vključil sindikaliste, da bi preprečil stavke. Ob tem, ko ima Francija težave tudi z javnimi financami, je uspeh pariških OI že to, da so poceni. Pariz je za infrastrukturo porabil le nekaj milijard evrov, ker se je večinoma oprl na obstoječo. V Tokiu so za njeno gradnjo odšteli 21 milijard, v Riu de Janeiru 36 milijard, v Londonu 12 milijard, v Pekingu 39 milijard evrov, da ne omenjamo OI v Atenah leta 2004, ki so vodile v katastrofalno finančno krizo. Madež na sedanjih OI pa pomeni nedavni brutalni izgon več tisoč brezdomcev in migrantov iz Pariza, da bi bil videti lepši.
Tony Estanguet se je rodil 6. maja 1978 v jugozahodni Franciji v mestu Pau pod Pireneji, zahodno od romarskega središča Lurd. V njegovi družini so bili vsi kanuisti na divjih vodah, tudi zato, ker so živeli ob čudovitih rekah, ki derejo s tri tisoč metrov visokih Pirenejev. Oče je v slalomu osvojil četrto mesto na svetovnem prvenstvu leta 1981, Tonyjev pet let starejši brat Patrice pa bron na olimpijskih igrah v Atlanti leta 1996. »Patrice je bil moj vzor,« je dejal Tony za britanski dnevnik Guardian. »Ko sem bil majhen, sem ga gledal s klopi. Pozneje me je veliko naučil. Zaradi njega sem prišel tako daleč.«
Toda leta 2000 se je moral prav proti njemu boriti v kvalifikacijah za nastop na OI, saj ima lahko vsaka država le enega predstavnika. Tony je brata premagal in v Sydneyju osvojil zlato medaljo. Štiri leta pozneje ga je znova premagal v kvalifikacijah za OI, v Atenah pa je zmagal z 12 stotinkami prednosti pred Slovakom Michalom Martikanom, ki je ostal njegov glavni tekmec.
Osmega avgusta 2008 je Tony Estanguet ponosno nosil francosko zastavo na odprtju OI v Pekingu, a že 12. avgusta je nepričakovano izpadel v polfinalu. Ni mu uspelo, da bi kot prvi v Franciji na treh OI osvojil zlato medaljo v isti disciplini. Poraz ga je hudo prizadel, izgubil je samozavest. Brata Patricea, ki je končal kariero, je prosil, naj postane njegov trener in ga motivira. »Pristal je. Tako sva imela še eno skupno pot.« Spet so druga za drugo sledile zlate medalje, tudi na SP v Tacnu pod Šmarno goro leta 2010. Ko pa je leta 2012 končno dobil še tretjo zlato na OI, je končal kariero kanuista.
Avgusta 2012 so ga izvolili v Mednarodni olimpijski komite (MOK). Januarja 2014 je postal še član Svetovne protidopinške agencije. Njegov vzpon v vlogi športnega funkcionarja je bil mogoč tudi zato, ker je leta 2005 končal študij športa, menedžmenta in strategije podjetij na ugledni poslovni fakulteti ESSEC v Parizu. V diplomski nalogi je pisal o tem, kako v mestih razvijati šport, za katerega je potrebno naravno okolje. Uveljavil se je v tedenski radijski pogovorni oddaji o športu. Napisal je knjigo o pomenu prehranjevanja v športu. Zlasti pa je ozaveščal javnost o tem, kako pomembna je telesna aktivnost za otroke.
Decembra 2012 je postal član skupine ministrstva za šport, ki je dobila nalogo, da uspešno vodi kandidaturo Francije za organizacijo OI. Leta 2015 je v ta namen s sodelavci napisal študijo in ustanovil združenje. Decembra 2015 je govoril na pariškem podnebnem vrhu COP 21 in obljubil, da bodo OI v primeru, če Francija dobi organizacijo, okoljsko neoporečne (kar v primerjavi s prejšnjimi OI so, saj se je v Parizu zelo malo gradilo). Septembra 2017 so bila njegova prizadevanja kronana z uspehom: Pariz je postal organizator OI za leto 2024.
