»Javni sektor sestavljajo državni organi in uprave samoupravnih lokalnih skupnosti, javne agencije, javni skladi, javni zavodi in javni gospodarski zavodi ter druge osebe javnega prava, če so posredni uporabniki državnega proračuna ali proračuna lokalne skupnosti,« javni sektor na svoji spletni strani državljanom pojasnjuje slovenska vlada. Enotne ločnice, ki bi definirala razliko med javnim sektorjem in javno upravo, ni. Zato se pomen javnega sektorja in javne uprave velikokrat enači in zajema vse državne organe, organe lokalnih skupnosti, vsa javna podjetja, javne zavode, zavode, agencije, javne sklade, zbornice ter druge oblike združb, ki se financirajo na podlagi pristojbin, predpisov oziroma zakonov.
Zadnja leta se sicer pogosteje uporablja izraz javni sektor. Navsezadnje se z vlado pogajajo sindikati javnega sektorja. Pogajanja se, kot se za sindikate spodobi, vrtijo okoli sistema plač v javnem sektorju. Ko pa je govor o povišanju plač, se nam kdaj tudi zapiše, da se bodo plače povišale v javni upravi. Po domače bi lahko v javni sektor uvrstili vse od šolstva, zdravstva, pravosodja, policije, vojske, sociale, kulture do lokalne in državne uprave. V javno upravo pa institucije države, kot so ministrstva, upravne enote, vladne službe, inšpektorati in centri za socialno delo, ter lokalno samoupravo z občinsko upravo in vsemi lokalnimi zavodi, ki se financirajo iz občinskih proračunov.
Javni sektor je pravzaprav servis državljanov in oblasti. Njegov obstoj upravičujeta zaščita javne koristi in zadovoljevanje javnega interesa. Javni sektor obstaja, ker tržno gospodarstvo ne more zadovoljiti vseh potreb posameznikov in družbe, pa tudi zato, ker se nobena vladna politika ne bi izšla brez javnega sektorja.
Temelji
Javni sektor potrebuje vsaka oblast, naj bo demokratična ali totalitarna. S totalitarno smo se srečali takoj po drugi svetovni vojni. Oblast je vzorce javnega sektorja povzela po sovjetskem modelu, kjer je veljalo, da kdor ni z nami, je proti nam. In tako je bilo tudi pri nas. Iz javne uprave, še posebej z vodilnih mest, so nemudoma odstranili vse, ki so bili proti novi oblasti, in tiste, ki niso sodelovali v revoluciji, obdržali pa le lojalne uslužbence. Na vsa vodilna in vodstvena mesta so lahko prišli le preverjeni revolucionarni kadri.
Kljub številnim reformam, ki si jih je v 45 letih izmišljal takratni oblastniški ustroj, le v javni upravi v tem času ni bilo nobene reforme. »Bili pa so posamezni poskusi, da bi tudi javna uprava delovala bolj učinkovito. Skoraj vsako desetletje je vzniknila ideja o podrobnem opisu opravljenega dela za vsak delovni dan, bili so poskusi merjenja upravnega dela itd., vse brez pravih učinkov. V bitki za preživetje so se javni uslužbenci prilagajali vsemu, kar je ukazala politika, s tem da je morda prav njihova splošno znana počasnost nekaj prispevala k temu, da je velika vnema ob začetku sprememb kmalu zamrla. Politika je imela, tako kot povsod, tudi v javni upravi ključno vlogo. Od javnih uslužbencev se je pričakovalo, da 'ustvarjalno' prispevajo k uresničevanju idej partijskih vrhov, skratka, javna uprava je bila podaljšana roka politike. In približno taka je bila slovenska javna uprava okrog leta 1990,« v monografiji 30 let slovenske države stanje, v katerem je javna uprava dočakala osamosvojitev, opisuje upravni strokovnjak, nekdanji profesor na Fakulteti za upravo Univerze v Ljubljani in bivši evropski poslanec Mihael Brejc, ki je bil kratek čas tudi minister za delo, družino in socialne zadeve.
Temelji sedanjega javnega sektorja so bili postavljeni leta 1994, ko so bili sprejeti številni zakoni, med njimi tudi zakoni o upravi, o organizaciji in delovnem področju ministrstev, o lokalni samoupravi ter o ustanovitvi občin in določitvi njihovih območij. Največja sprememba je bila, da je nastala množica novih občin, ki so prevzele naloge lokalne samouprave, upravne enote pa so prevzele izvajanje državnih funkcij.
Čeprav smo pogoje za ustanovitev novih občin jasno zapisali, smo hitro začeli kršiti pravila in določati izjeme. Stanje je danes takšno, da imamo na ozemlju, velikem 20.271 kvadratnih kilometrov, 212 občin. Manj kot 5000 prebivalcev, kar je po zakonodaji eden od kriterijev za ustanovitev občine, ima 110 lokalnih skupnosti. Finančno samostojnih je le okoli 50 občin, vsem ostalim je treba pomagati.
Ni treba biti posebno matematično vešč, da ugotoviš, da takšno število lokalnih skupnosti prinaša tudi kopico novih javnih uslužbencev. Če ima vsak župan poleg fikusa še tajnico, je že nekaj. Če si v občini želijo gospodarski razvoj, so potrebni kadri, če želijo delati zakonito, potrebujejo pravno službo, nekdo mora skrbeti tudi za komunalo, družbene dejavnosti in socialo. Ko so možnosti znotraj občinskih oddelkov zapolnjene, je zaradi večje prepoznavnosti treba ustanoviti zavod za turizem, za dušno zadovoljstvo občanov zavod za kulturo, za starejše in ogrožene pa zavod za socialo. Navsezadnje je treba vse to še nekomu povedati, zato se nujno potrebuje tudi sodelavec ali dva za odnose z javnostmi.
Podobno je bilo in je še vedno v državni upravi. Število ministrstev se ves čas spreminja, raste tudi število direktoratov in drugih organov, ki naj bi služili delovanju vlade in države. Vsaka oblast s sabo pripelje svoje kadre, uradniki prejšnje ostajajo in se razporedijo na druga delovna mesta. Nekaj novih organizacijskih enot je prinesel tudi vstop v Evropsko unijo, saj je bilo treba ustanoviti različne javne agencije, kot so Slovenski filmski center, Javna agencija za knjigo, Javna agencija za promocijo turizma in podobne. Trenutno je takšnih agencij v Sloveniji 18.
Brejc v knjigi meni, da smo bili v preteklih treh desetletjih priča pričakovanjem politike, da se bo z reorganizacijo javne uprave, s premeščanjem resorjev z enega ministrstva na drugo in z ustanavljanjem novih državnih organov zagotovila racionalna in učinkovita uprava. »Nič od tega se ni uresničilo. Povečalo pa se je število organizacijskih enot, ki so imele podobno področje dela in seveda svojo pravno podlago, kar je neizogibno vodilo v kompetenčne spore, podvajanje dela, povečevanje stroškov, za uporabnike storitev javne uprave pa nepregledno in počasno reševanje zadev.«
Rast javnega sektorja
Ena večjih opazk, ki jih ljudstvo ves čas namenja javnemu sektorju, je, da se ta ves čas razrašča. Namiguje se, da število zaposlenih predvsem v javni in državni upravi neprestano raste, da se Slovenija birokratizira in da prav gotovo sodimo v sam evropski vrh po številu javnih uslužbencev na prebivalca. Podatki kažejo nekoliko drugačno sliko.
Glavno gonilo zaposlovanja v javnem sektorju v preteklih letih niso bili le samopašni župani, oholi direktorji upravnih enot, ministri, direktorji direktoratov in drugi, ki imajo odločevalsko moč pri zaposlovanju, čeprav so ves čas pristavljali svoj kozarec pod pipo dejanskih potreb, zaposlovanje je najbolj raslo zaradi demografije. Od leta 2004, ko se je število rojstev začelo opazneje povečevati, so rasle potrebe po vseh storitvah, ki jih državljanom omogoča oziroma ponuja javni sektor.
Leta 2004 se je v Sloveniji rodilo okoli 18.000 otrok. Začel se je babyboom, ki je trajal do leta 2010, ko se je rodilo več kot 22.000 otrok. Nataliteta je nato začela upadati. Lani se je tako rodilo le 16.989 otrok. Poleg tega se vztrajno povečuje tudi pričakovana življenjska doba. Statistični podatki so leta 2001 kazali, da lahko v povprečju moški pričakujejo nekaj več kot 72,13 leta življenjske dobe, ženske pa 79,57 leta. Po zadnjih podatkih je pričakovana doba za ženske 83,94 leta, za moške pa 78,42 leta.
Razumljivo je, da več ljudi potrebuje večjo zdravstveno oskrbo, rast števila prebivalcev za sabo potegne večje potrebe po kadru v izobraževanju, več ljudi pomeni več dela za policijo in posledično tudi za sodišča. Naraščajo potrebe po socialnih in zdravstvenih storitvah, navsezadnje pa večje število prebivalcev prinaša tudi večje potrebe po izdanih rojstnih listih, osebnih dokumentih, gradbenih dovoljenjih in vsem tistem, kar človek skozi leta ureja pri različnih občinskih in državnih organih.
Podatki razkrivajo, da je bilo leta 2015 v javnem sektorju zaposlenih 167.450 oseb, leta 2022 pa je bilo javnih uslužbencev že 188.814. V zadnjih dveh letih se je številka povečala še za okoli 10.000, tako da naj bi jih bilo trenutno nekaj čez 200.000. A v tem času novih služb niso dobili le v občinskih upravah, pisarnah javnih agencij, direktoratih, upravnih enotah in ministrstvih. Te službe so bile pravzaprav v manjšini. Večina novih zaposlitev je bila v zdravstvu, šolstvu in ustanovah za oskrbo starejših.
V vrtcih, osnovnih šolah, srednjih šolah, na fakultetah, v zavodih za šport in preostalih javnih zavodih s področja vzgoje, izobraževanja in športa je število zaposlenih v zadnjih desetih letih naraslo za skoraj 13.000. Skupno je v teh zavodih in ustanovah zaposlenih že več kot 83.000 ljudi.
Leta 2013 je bilo v bolnišnicah, zdravstvenih domovih, lekarnah in drugih javnih zavodih s področja zdravstva zaposlenih okoli 36.000 ljudi, danes jih je več kot 44.000. V domovih starejših občanov, varstveno-delovnih centrih, centrih za socialno delo in drugih javnih službah s področja socialnega varstva so dodatno zaposlili skoraj 3000 ljudi. Na teh področjih trenutno dela več kot 15.000 ljudi. Za slabih 1100 se je povečalo še število zaposlenih v raziskovalnih institucijah, okoli 900 ljudi pa se je zaposlilo še v knjižnicah, muzejih, arhivih, galerijah in drugih kulturnih ustanovah.
V državni upravi je trenutno zaposlenih okoli 30.000 ljudi, med katere prištevamo tudi okoli 8400 zaposlenih na policiji in nekaj več kot 6000 zaposlenih v Slovenski vojski. Število se zadnjih deset let ni bistveno spreminjalo.
Župani in drugi občinski veljaki so v desetletnem obdobju zaposlili okoli 1000 ljudi, tako da je trenutno v občinskih upravah in drugih lokalnih zavodih zaposlenih okoli 6000 ljudi.
To sicer ne pomeni, da novih zaposlovanj ni bilo. Bila so, v nekaterih obdobjih in pod kakšnim oblastnikom jih je bilo še več kot običajno, a je bilo po drugi strani tudi veliko odhodov. Še posebej opazen osip se je v zadnjih letih zgodil v vojski in policiji. Številni pa iz služb v javnem sektorju odhajajo tudi zaradi preobremenjenosti, neurejenih razmer na delovnem mestu in nizkih plač. Nihče ne sliši tistih, ki opozarjajo, da delajo preveč, da so preobremenjeni. Da je kadra premalo. Govori se o odnosih na delovnem mestu, mobingu, nadlegovanju, privilegijih in neupravičenih napredovanjih. V takšnih razmerah si nihče ne želi delati.
Pod povprečjem Evropske unije
Kljub povečevanju števila javnih uslužbencev Slovenija še vedno spada v skupino držav Evropske unije z najnižjo zaposlenostjo v javnih storitvah. Po deležu zaposlenih v teh dejavnostih v skupnem številu zaposlenih Slovenija za povprečjem držav EU zaostaja za približno 5 odstotnih točk, za državami z najvišjimi deleži pa za več kot 10 odstotnih točk. Največja razlika do povprečja EU je v dejavnosti zdravstva, nekoliko manjša je v dejavnosti javne uprave, višji od povprečja EU pa je delež v dejavnosti izobraževanja.
Po podatkih evropskega statističnega urada Slovenija ni v vrhu po številu zaposlenih v javnem sektorju glede na skupno število zaposlenih prebivalcev. Z okoli 20 odstotki zasedamo zadnji del lestvice. Na vrhu lestvice so Švedska, Danska, Belgija in Finska, kjer je v javnem sektorju zaposlenih več kot 30 odstotkov aktivnega prebivalstva. Za nami so le Češka, Italija, Bolgarija in Romunija. Povprečje Evropske unije je malo več kot 24 odstotkov.
Za Švedsko velja, da je izrazito socialna država. Znana je po nizkocenovnih stanovanjih, otroških dodatkih za starše, subvencijah za varstvo otrok, obveznem štiritedenskem dopustu za vse delavce, zavarovanju za primer brezposelnosti in dodatnih starostnih pokojninah, dostopnih zdravstvenih, socialnih in šolskih storitvah ter hitrem in učinkovitem javnem sektorju. Tako kot na vseh področjih tudi v javni upravi velja, da so zaposleni deležni precejšnjih ugodnosti, vseeno pa ima tudi tam delo v javni službi nekaj pomanjkljivosti, kot so veliko birokratskega dela, daljši delovni čas in velika delovna obremenitev.
Medtem se Romunije drži sloves relativno šibke socialne države, z majhnim deležem ugodnosti za državljane. Javni sektor pretresajo številne afere, na javno upravo pa letijo kritike zaradi počasnosti, slabe strokovne podkovanosti, malomarnosti in podkupljivosti. Švedski primer se nam zdi oddaljen, medtem ko nam je romunski vzorec še kako znan. Oba pa zrcalita že dolgo znano dejstvo, da je hiter, učinkovit in prijazen javni servis pomembno gonilo gospodarskega in družbenega razvoja.
Plače
Zaposleni morajo biti za svoje delo pošteno nagrajeni. To mora veljati ne glede na to, ali gre za javni ali zasebni sektor.
Za plače drži, da so bile v javnem sektorju v povprečju vedno nekoliko višje kot v gospodarstvu. Kar je posledica višje izobrazbene strukture, predvsem pa vplivnih in močnih sindikatov. Drži tudi, da so tisti s srednješolsko in nižjo izobrazbo uvrščeni v najnižje plačne razrede, ki prinašajo tako mizerno osnovno plačo, da mora država nekaj dodati, da dobijo vsaj minimalca. To anomalijo naj bi sedaj odpravili. Kot je ta teden ob podpisu dokumenta o usklajenosti med vlado in sindikati javnega sektorja poudaril finančni minister Klemen Boštjančič, ob vstopu v nov sistem noben javni uslužbenec ne bo imel osnovne plače, ki bi bila nižja od minimalne.
Po podatkih ministrstva za javno upravo se je od leta 1995 do leta 2022 bruto plača na zaposlenega v dejavnostih zasebnega sektorja realno povišala za 68,8 odstotka, v dejavnosti javnih storitev pa za 51 odstotkov. Toda to je še vedno manj od gospodarske rasti. V istem obdobju se je namreč slovenski bruto domači proizvod zvišal za okoli 60 odstotkov. Povprečna bruto plača zaposlenih v javnem sektorju je sicer konec leta 2012 znašala 1762,88 evra, leta 2022 pa 2282 evrov. Višja je bila torej za 32 odstotkov. Medtem se je plača v zasebnem sektorju v istem obdobju zvišala s 1395,84 na 1903 evre, kar je 35 odstotkov več.
Iz podatkov o rasti in višini plač ne moremo razbrati o našem javnem sektorju nič drugega, kot da imajo tamkajšnji zaposleni v povprečju višjo plačo kot tisti v gospodarstvu. Ne razkriva pa plačnih nesorazmerij, ki so se v javnem sektorju nakopičila skoraj 20 let po sprejemu zakona o sistemu plač v javnem sektorju. Različne vlade so s številnimi ukrepi, podzakonskimi akti, uredbami, pravilniki in še čim v teh letih sicer poskušale nesorazmerja pokrpati. Ni jim šlo najbolje. Zakon so razcefrali, anomalij po večini niso odpravili, pojavili so se protesti in stavke. Ob zadnji na upravnih enotah, ko se je zaradi tega začela delati že gospodarska škoda, pa se je oblast vendarle zganila. Sredi tedna so ministra Klemen Boštjančič in Franc Props ter vodji pogajalskih skupin sindikatov javnega sektorja Branimir Štrukelj in Jakob Počivavšek podpisali dokument, s katerim so potrdili pregled zadev, ki so jih v pogajanjih uskladili doslej. Ob tem je vodja pogajalskih skupin sindikatov javnega sektorja Branimir Štrukelj kot morda najbolj ključen element, o katerem so se dogovorili, izpostavil prehod iz sedanjega plačnega sistema v novega. O dogovorjenih rešitvah konkretneje niso želeli govoriti.
Napredovanja
Eden od korektivov plačnih nesorazmerij so tudi napredovanja v javni upravi, ki jih je že leta 2005 prinesel trenutno veljavni zakon. Javni uslužbenec lahko napreduje vsaka tri leta za en ali dva plačna razreda, če izpolnjuje predpisane pogoje. Za napredovalno obdobje se upošteva čas, ko je javni uslužbenec delal na delovnih mestih, za katera je predpisana enaka raven izobrazbe. Kot poglavitni kriterij zakon določa ocenjevanje delovne uspešnosti.
Ocenjevanje je bilo na začetku mišljeno predvsem kot nekakšna podlaga za spodbujanje kariere in izboljševanje učinkovitosti, kasneje pa smo ga s številnimi uredbami začeli uporabljati zgolj za podlago pri napredovanjih, s katerimi so se poskušala vsaj regulirati naraščajoča plačna nesorazmerja. Delovno uspešnost enkrat na leto preverja predstojnik oziroma predstojni organ. Delavca se oceni glede na rezultate dela, samostojnost, ustvarjalnost in natančnost pri opravljanju dela, zanesljivost pri opravljanju dela, kakovost sodelovanja in organizacijo dela ter druge sposobnosti v zvezi z opravljanjem dela.
Rezultati so sila spodbudni. Težke besede o lenobi, nesposobnosti, malomarnosti, počasnosti in nestrokovnosti pa se zdijo le navadne ulične marnje. Leta 2022 je bilo ocenjenih malo manj kot 95 odstotkov javnih uslužbencev. Med njimi jih je bilo 21.017 oziroma 85,83 odstotka ocenjenih z oceno odlično, 2912 ali 11,93 odstotka jih je dobilo oceno zelo dobro, 494 ali nekaj več kot dva odstotka jih je dobilo oceno dobro, 51 zaposlenih je bilo ocenjenih z oceno zadovoljivo, trije pa so dobilo oceno nezadovoljivo. Najbrž ste imeli srečo in ste pri urejanju upravnih zadev naleteli ravno na te tri.
V letu 2023 je tako po podatkih direktorata za javni sektor pri ministrstvu za javno upravo od nekaj manj kot 26.000 uslužbencev za en plačni razred napredovalo 971, za dva plačna razreda pa 3055 zaposlenih. Skupaj torej 4026.
V javnosti na splošno velja, da služba v javnem sektorju predstavlja relativno varnost, marsikje prinese tudi ugled, napredovanja pa boljšo plačo, manj skrbi in morda tudi lagodnejše življenje. »Javni uslužbenec lahko na podlagi 16. člena zakona o sistemu plač v javnem sektorju na delovnem mestu oziroma v nazivu napreduje v višji plačni razred. O tem napredovanju odloča pristojni organ oziroma predstojnik,« je zapisano v poročilu o ocenjevanju delovne uspešnosti v letu 2022 in napredovanju v letu 2023 v organih državne uprave, ki so ga pripravili na direktoratu. Matematično povprečje razkriva, da bi pri takšnem številu uslužbencev lahko zaradi izpolnjenih kriterijev, tri leta od zadnjega imenovanja, in več kot očitno ob odlično ocenjeni delovni uspešnosti napredovalo kakšnih 8000 uslužbencev.
Kako do napredovanj, je, kot kaže, stvar posameznika in njegovega odnosa s predstojnikom, dostikrat je odvisno tudi od politične barve in pravega priimka. Tako so napredovanja dostikrat bolj odvisna od komolčarstva, priliznjenosti, zvez in poznanstev kot pa od vestnega in strokovnega dela. Zato je tudi mnenje, da so javni uslužbenci po večini leni in nesposobni ter v bistvu le nepotreben strošek, ki živi na plečih realnega sektorja, pogosto v ospredju.
Slaba javna podoba
Mnenje o javnih uslužbencih in ustanovah med ljudmi ni bilo nikoli pozitivno. Navsezadnje se je o javnem sektorju v zadnjih treh desetletjih največ govorilo v povezavi s plačami. Plače so občutljiva tema. Ko ljudje slišijo še, da so v javnem sektorju v povprečju plače višje kot v gospodarstvu, marsikomu dvigne pokrovko. Še posebej tistim, ki so bili pri urejanju upravnih zadev soočeni s površnostjo, nedoslednostjo, počasnostjo, nesramnostjo ali nestrokovnostjo. Kakšno takšno prigodo pa je doživel že bolj kot ne vsak.
Marsikoga spravi v bes tudi podatek o povišanju števila zaposlenih v javnem sektorju. Kdor se težko prebija po svoji vsakodnevni poti, lahko že ob besedi povišanje pomisli, da bo s svojimi žulji nekaj prispeval k plači novega uradnika.
Tudi politika nima o javnem sistemu nič boljšega mnenja. »Politika in javnost imata enako mnenje: uradništva je preveč. Celo dva predsednika vlad, eden iz leve, drugi iz desne vlade, sta izjavila, da je v javni upravi približno polovica uslužbencev odveč. Takšne nepremišljene in neutemeljene populistične izjave škodijo javni upravi in tudi državi kot celoti,« v besedilu o zgodovini javne uprave izpostavlja Brejc.
Dejstvo je, da javni sektor ni nekakšen nebodigatreba, ampak nujno potreben servis, ki zagotavlja kakovostno življenje, blagostanje in pospešuje gospodarski razvoj. Mnoge države se tega zavedajo. Javnim storitvam namenjajo več denarja in zaposlujejo celo več ljudi kot v Sloveniji. Če želimo stopiti vštric z njimi, obdržati načrtovano gospodarsko rast in ohraniti trenutno kakovost življenja, bomo morali nekaj storiti. O plačah, sistemizaciji in vsem drugem, kar v tem trenutku pretresa javni sektor, se bodo že dogovorili. Pomembnejši bi bil korak k učinkovitejšim, hitrim in prijaznim storitvam.
Pri nas je bilo o učinkovitosti, hitrosti in prijaznosti javnega sektorja zadnja leta bolj malo govora. Kako pomemben je javni sektor, ugotavljamo ponovno v zadnjih mesecih, ko so praktično vsa njegova področja začela kazati znake razkroja pri živem telesu, zaradi neučinkovitosti pa je začela nastajati celo gospodarska škoda.
Tako je državni zbor ta teden po nujnem postopku sprejel interventni zakon o ukrepih za optimizacijo določenih postopkov na upravnih enotah. Državni sekretar na ministrstvu za javno upravo Jure Trbič je ob tem opozoril, da so zaostanki pri reševanju že tako dolgi, da povzročajo stiske ljudem in gospodarsko škodo. Zaradi kadrovskih stisk v socialnih ustanovah so poslanci sprejeli tudi predlog zakona o začasnih ukrepih za boljše kadrovske in delovne pogoje ter zmogljivosti pri izvajalcih socialnovarstvenih storitev in dolgotrajne oskrbe, ki naj bi vsaj malo omilil naraščajočo kadrovsko stisko.
Rešujemo pogorišče
Rešujemo pogorišče, strategije razvoja javne uprave nimamo. Zadnja je bila sprejeta za obdobje med letoma 2015 in 2020. V njej je govor tudi o kakovosti storitev, med drugim je bil njen cilj povečati zavedanje zaposlenih o pomenu kakovosti kot vrednote v javni upravi, predvidevala je uvedbo sistema merljivih ciljev in kazalnikov, ki naj bi bil pomemben del preglednega in celovitega upravljanja uspešnosti, omenjena pa je tudi inovativnost, ki naj bi se spodbujala pri zaposlenih. Tudi če se je od tega kaj uresničilo, do javnosti ni prišlo.
Da smo na pravi poti, bomo videli takrat, ko se bo spremenilo mnenje ljudi o javnem sektorju. Tako gospodarstvo kot državljani bi radi videli, da bi bili postopki krajši, pot do dovoljenj hitrejša, da ne bi prihajalo do nepotrebnih zapletov in zamud, pri urejanju upravnih postopkov pa bi se srečevali s strokovno usposobljenimi uslužbenci, ki ne bi iskali težav, ampak rešitve. Takrat bomo morda dojeli, da javni sektor ni nepotreben nebodigatreba, temveč predstavlja pomemben servis, ki ljudem zagotavlja boljšo kakovost življenja in pospešuje gospodarski razvoj.
Ob tem bomo morali biti pozorni, da ne bomo ponavljali starih napak. Kot piše Brejc, je v politiki, javni upravi in javnosti opaziti nerazumno zahtevo po normiranju vsega, kar je mogoče pravno urediti, ob tem pa prevladuje miselnost, da ne bi prišlo do težav, če bomo imeli nekaj urejeno s predpisi. »Prav ničesar ne moremo spremeniti s prepodrobno zakonodajo, če na drugi strani nismo razvili etičnega ravnanja. Ključ do učinkovitega pravnega reda nista hipertrofija predpisov in represija, ampak vzgoja od malih nog, ki bo utrdila etično ravnanje ljudi,« opozarja Brejc.
Potrebujemo cilj in jasen načrt. Če ne bi bilo morda bolje, da celoten sistem predamo v upravljanje zunanjemu izvajalcu. Nekatere tuje korporacije so znane po tem, da vsaka štiri leta zamenjajo ves kader v kakšnem sektorju. Največkrat so to zaposleni s prav takšno izobrazbo, kot jo imajo v povprečju uslužbenci v našem javnem sistemu. Vprašanje je le, kje bodo nov kader dobili.
