Upravičeno, saj lahko na podlagi le-teh rekonstruiramo potek genocidnega procesa praktično od trenutka, ko so njegovi arhitekti začeli snovati genocid nad muslimanskim oziroma bošnjaškim prebivalstvom v BiH, do samega priznanja Radovana Karadžića, političnega voditelja Republike Srbske (RS) v času vojne v BiH, da je generalu vojske RS Radislavu Krstiću poveril izvršitev »radikalne naloge« v Srebrenici. Zapisi o genocidu mimogrede razkrivajo še cel kup zanimivih informacij, na primer, da so poslanci NSRS konec leta 1994 pozivali vlado RS, naj čim prej pripravi zakon o dezerterjih (47. seja NSRS, Pale, 24. november 1994).
Za ta prispevek, ki ob 29. obletnici genocida v Srebrenici naslavlja zanikanje tega zločina, pa so nadvse zgovorne besede, ki jih je na 54. seji NSRS (Banjaluka, 15.–16. oktober 1995) izrekel poslanec Milorad Dodik, ki je bil takrat vodja Kluba neodvisnih poslancev v NSRS. In sicer, v ostri kritiki Karadžićeve Srbske demokratske stranke, ki je imela absolutno večino v vojni skupščini, zaradi vojnih porazov, ki jih je utrpela vojska RS v letu 1995, je Milorad Dodik med drugim dejal: »A največja napaka vojne sta Srebrenica in Žepa in za to bi moral nekdo prevzeti odgovornost. Ne bi se smeli zlahka odpovedati območjem, kjer bi lahko dosegli diplomatske točke, a smo naredili diplomatsko katastrofo. Kdo je odgovoren za to?«
Tisti, ki slabo poznajo Milorada Dodika, trenutnega predsednika RS, bi utegnili pomisliti, da je pet mesecev po množičnem pokolu več kot 8000 bošnjaških moških in fantov v juliju 1995 Dodik zahteval kazensko odgovornost za zločin, ki ga je, kot izhaja iz stenograma te seje, »kot vrhovni poveljnik« odobril Radovan Karadžić. Vendar – Dodik ni pozival k prevzemanju odgovornosti za »radikalno nalogo«, kot je Karadžić evfemistično poimenoval genocid v Srebrenici, temveč je Karadžića pozval k odstopu zaradi izgube velikega dela ozemlja BiH in nejasno določenih ozemeljskih ciljev političnega vodstva RS. Zato ima tudi Dodikovo vztrajno in dosledno zanikanje genocida v Srebrenici zgolj en cilj, in sicer ohranitev med vojno osvojenega ozemlja RS. Zato je Dodik na tej seji poslancem NSRS predlagal, naj ne zapustijo skupščine, »dokler ne narišemo svojega zemljevida … s katerim bo 60 odstotkov zahodno od Brčkega pripadlo (RS, op. J. D.), torej zajemalo bo tudi Posavino in Krajino, kar predstavlja nekje okoli 15 tisoč kvadratnih kilometrov«. Vse ostalo, kar od leta 2001, od prve obsodbe generala Radislava Krstića za genocid v Srebrenici, lansirajo oblasti RS, sodi v običajen nabor tehnik, ki jih uporabljajo zanikovalci genocida z vseh vetrov.
Zmagoslavje velikosrbske
genocidne ideologije
»Zanikanje genocida je,« kot v knjigi Zanikanje genocidov v 21. stoletju (2023) pravi Bedross Der Matossian, ameriški profesor za bližnjevzhodne študije armenskega rodu, »le redko stvar popolnega zanikanja ugotovljenih dejstev in njihove nadomestitve z drugim nizom domnevnih dejstev. Namesto tega zanikanje zajema vrsto tehnik, med drugim – poleg neposrednega zanikanja – preizpraševanje števila žrtev, izpodbijanje pravnih in socioloških definicij (genocida), obtoževanje žrtev, prikrivanje in različne oblike ustrahovanja, vključno z grožnjami o sprožitvi pravnih postopkov.«
Zanikanje genocida predstavlja zadnjo fazo genocidnega procesa. Gre za »psihopolitiko«, ki nadaljuje »nekropolitiko« fizičnega uničenja narodne, etnične, verske, politične ali druge skupine, saj si prizadeva uničiti tudi psihološke in kulturne temelje žrtvene skupine. Po mnenju ameriškega zgodovinarja Richarda Hovannisiana, ki je proučeval genocid nad Armenci, ki ga je izvedel mladoturški režim med prvo svetovno vojno, zahteva genocidna politika, da bi bila uspešna pri doseganju tega cilja, izgon spomina in zadušitev spominjanja na žrtve genocida. Da bi ugotovljeno resnico o tem, kar se je zgodilo (dejstveno resnico), zreducirali na tisto, kar bi se lahko ali pa se sploh ni zgodilo, režimski zanikovalci genocida s ponarejanjem, prevarami in polresnicami poskušajo zmanjšati razsežnosti zločina. Z izkrivljanjem ali brisanjem preteklosti se ustvarja nova sedanjost, prihodnost pa se projicira brez vsakršne skrbi za prihodnje generacije, ki jih bodo bremenili zločini njihovih prednikov.
S sistematičnim zanikanjem genocida v Srebrenici pa so oblasti RS, ki so se jim sčasoma pridružili tudi vidnejši politični voditelji v Srbiji, ob že znanih praksah zanikanja genocida izumile še kulturo slavljenja snovalcev in izvajalcev genocida. Hariz Halilovich, avstralski antropolog bosanskega rodu, je celo postavil tezo, da gre za novo fazo genocidnega procesa, ki sledi fazi zanikanja genocida – to novo fazo je poimenoval »zmagoslavje genocida« (genocide triumphalism):
»V tej fazi storilci, njihovi sponzorji in politika, ki podpira genocid, zločinov več ne zanikajo, temveč jih poveličujejo, slavijo genocidna dejanja, ponižujejo preživele, gradijo spomenike storilcem na prizoriščih množičnih zločinov in ustvarjajo kulturo zmagoslavja, kakršno smo videli v delih Bosne, kjer so srbske milice izvajale genocid nad Bošnjaki.«
Glede na to, da je na področju študij genocida pojav »zmagoslavja genocida« relativno slabo raziskan, si bom za lažjo predstavo, kot nekakšen »učni pripomoček« za razumevanje genocidne psihopolitike, izposodila govor srbskega predsednika Aleksandra Vučića ob sprejemu resolucije o mednarodnem dnevu spomina na genocid v Srebrenici (v nadaljevanju: resolucija) v generalni skupščini Združenih narodov dne 23. maja 2024.
Podoba Vučića, ko se samozadovoljno veseli »zmage« nad (zlasti zahodnimi) državami, ki so podprle resolucijo, se bo verjetno vpisala med najbolj sramotne podobe, kar smo jih videli v generalni skupščini Združenih narodov od njihove ustanovitve leta 1945. Povsem možno je tudi, da bodo naši zanamci, podobno kot smo se mi učili o razkroju Društva narodov v 30. letih prejšnjega stoletja, na ta dogodek gledali kot na začetek konca politične ureditve sveta po drugi svetovni vojni.
Vloga »starih ran« v genocidni
psihopolitiki
Kljub temu da Vučićev politični performans, ki je bil namenjen izključno javnosti v Srbiji in RS, sodi v kategorijo že obrabljenega maskulinega, južnoslovanskega narcisizma, od nas vendarle zahteva, da mu posvetimo vsaj malo pozornosti. Navsezadnje le redko dobimo priložnost, da vidimo, kako genocidna psihopolitika, pred celotnim svetom, zasije v polnem sijaju. V svoji uprizoritvi je Vučić med drugim posegel po tehniki zanikanja genocida, ki jo je Gregory Stanton poimenoval »reci, da sta mir in sprava pomembnejša od pravičnosti«. Tako je po sprejemu resolucije, ki jo je podprlo le 84 držav, medtem ko jo je 87 držav bodisi zavrnilo bodisi so bile vzdržane, Vučić z milozvočnim glasom dejal, da pri tej resoluciji »ne gre za spravo ali spomin«. K temu je svarilno pristavil, da to »le odpira stare rane, pa ne le v regiji, temveč tudi v tej dvorani«. Tega majskega dne je Vučić zvenel pomirljivo, skoraj empatično, tako da bi skorajda lahko rekli, da ne gre za istega človeka, ki je 20. julija 1995, torej v času, ko so vojaki vojske RS še izvajali množične usmrtitve Bošnjakov v Srebrenici, v srbskem parlamentu bruhal žolč proti mednarodni skupnosti: »Vi kar bombardirajte, ubijte enega Srba, mi bomo 100 muslimanov. Potem bomo videli, ali si mednarodna skupnost ali kdo drug upa napasti srbske položaje in tako ravnati s srbskim narodom.«
A Vučić je z omembo »starih ran« nehote razkril element, ki predstavlja ključno sestavino posebne vrste genocida, ki ga je ugandski politolog Mahmood Mamdani v svoji knjigi Ko žrtve postanejo morilci (2001) označil za »genocid domorodcev« (natives' genocide). V knjigi avtor proučuje zgodovinske procese rasizacije in polarizacije med ruandskimi Hutuji in Tutsiji, ki so vodili v genocid režima Hutu Power nad Tutsiji leta 1994. Mamdani je, izhajajoč iz vplivne Fanonove psihoanalize procesa dekolonizacije, postavil tezo, da so genocid nad Tutsiji izvedli tisti, »ki so sebe videli kot sinove – in hčerke – domače grude«. Zato, tako Mamdani, ruandski genocid »ni bil 'etnično', temveč 'rasno' čiščenje, ni bil nasilje proti nekomu, v komer bi videl soseda, ampak proti tistemu, v katerem vidi tujca. S tega vidika je treba razlikovati med rasnim in etničnim nasiljem: etnično nasilje lahko rezultira v pokolih, vendar ne v genocidu. Pokoli pričajo o transgresiji, ekscesu; genocid preizprašuje samo legitimnost prisotnosti tujca. Za Hutuja, ki je moril, je bil Tutsi kolonialni naseljenec, ne sosed.«
S tem Mamdani ni oblikoval le kognitivnega analitičnega orodja za razlikovanje med genocidom in drugimi oblikami množičnih grozodejstev, ki so vedno obsojanja vredni, temveč je podal tudi nadvse prepričljiv odgovor na vprašanje, »kako je možno, da so snovalci in izvajalci velikosrbskega genocida v Bošnjakih oziroma bosanskih muslimanih videli 'Turke'«. Preprosto, v očeh storilcev je bil bosanski musliman prispodoba otomanskega osvajalca, 'Turka', ne njegov sosed.
Zato, ko je Vučić v New Yorku govoril o odpiranju starih ran, ni mislil na trpljenje bošnjaških žrtev genocida v 90. letih, temveč na rane, ki jih je srbski narod utrpel od poraza v bitki na Kosovu leta 1389 do ustaškega genocida med drugo svetovno vojno. Te rane, ki jih je ameriški psihiater Vamik Volkan poimenoval »izbrana travma«, so povezane s skupnimi duševnimi predstavami o travmatičnih dogodkih iz narodove preteklosti, med katerimi je prizadeta skupina utrpela veliko izgubo ali doživela nemoč, sram in ponižanje v konfliktu z drugo skupino. Travmatični dogodek iz preteklosti se prenaša iz generacije v generacijo, odraža pa se, kot ugotavlja Volkan, »v nezmožnosti preteklih generacij, da bi žalovale za človeškimi žrtvami, izgubo ozemlja ali prestiža, in kaže na neuspeh prizadete skupine, da bi presegla narcistično poškodbo in ponižanje, ki ga je prizadejala druga skupina, običajno sosednja, v nekaterih primerih pa lahko do tega pride med etničnimi ali verskimi skupinami v isti državi«.
Če si pri poskusu razumevanja dinamike genocidne psihopolitike v BiH pomagamo z Mamdanijevo tezo o »domorodnem« genocidu nad »kolonialnim/imperialnim tujcem« in Volkanovim pojmom »izbrane travme«, se manifestira podoba generalpolkovnika vojske RS Ratka Mladića, ki pred televizijskimi kamerami izjavi: »Tukaj smo 11. julija 1995. leta v srbski Srebrenici in na še en velik srbski praznik (petrovdan, op. J. D.) podarjamo srbskemu narodu to mesto. Končno je napočil trenutek, da se po vstaji proti dahijam, Turkom maščujemo na teh prostorih.«
Zgodovinski dogodek »vstaja proti dahijam« (buna protiv dahija), na katerega se je skliceval Mladić ob padcu Srebrenice, je vstaja, ki je izbruhnila 14. februarja 1804, začela pa se je kot lokalni upor proti dahijam, odpadniškim janičarskim častnikom, ki so 15. decembra 1801 z državnim udarom prevzeli oblast in preklicali pravice, ki jih je Srbom podelil sultan Selim III. Ne glede na to, kako bizarno se to sliši, a ker pri transgeneracijskem prenosu izbrane travme dejstvena resnica o zgodovinskem dogodku postane popolnoma nepomembna, tudi duševna predstava, da je napočil čas za maščevanje za ponižanje, ki so ga Srbi trpeli pod otomansko oblastjo več kot 300 let, prevzame podobo psihološke resnice. Šele ko s tega vidika osvetlimo zmagoslavje velikosrbskega genocida v Srebrenici, lahko razumemo, da le-to služi performativnemu vojaškemu maščevanju in simbolni zmagi nad »Turki«, imperialističnimi osvajalci, ki so si podredili krščansko prebivalstvo na večjem delu Balkanskega polotoka.
Zato je v tej luči treba razumeti tudi Vučićev performans, ki ga je uprizoril na odru svetovne zgodovine ob sprejemu resolucije o genocidu v Srebrenici. Cilj Vučićeve uprizoritve je tako obnoviti podobo srbskega naroda kot zgodovinske žrtve, ki se je, kot je leta 1996 zapisal sedanji predsednik črnogorskega združenja novinarjev Tihomir Burzanović, ponovno znašel »v središču zgodovinskih dogodkov modernega sveta« in preko katerega se ponovno »bojuje strašna bitka med Dobrim in Zlom, svetlobo in temo, Bogom in satanom, resnico in lažjo. To kaže, da se vse ponavlja, kot po nekem nespremenjenem pravilu in zakonu.«
Genocidna psihopolitika in
teorija velike zamenjave
Žal, a pojav genocidne psihopolitike ni omejen samo na družbe na globalni periferiji, temveč ima lahko z vzponom postfašizma in skrajno desnih identitarnih gibanj daljnosežne smrtonosne posledice tudi v družbah imperialnega jedra. Kljub temu da Radovan Karadžić, Ratko Mladić in ostali snovalci velikosrbskega genocida v BiH niso uporabljali pojma »velike zamenjave«, jih lahko štejemo za idejne očete teorije zarote o veliki zamenjavi, po kateri globalne elite, s spodbujanjem migracij iz Afrike in Bližnjega vzhoda, izvajajo genocid nad belim prebivalstvom. Sledilci razsvetljenskih idej, ki živimo v pluralnih, večkulturnih družbah premožnega Zahoda, si ne bi smeli delati utvar, da se bosanski scenarij ne more zgoditi tukaj, med nami. Navsezadnje, kot ugotavlja bosanski politolog Jasmin Mujanović, je danes bosanski genocid to, »kar si mnogi sodobniki zahodne skrajne desnice zamišljajo in želijo ponoviti v svojih družbah. Če so Bošnjaki predstavljali 'fantazijsko grožnjo' skrajnim desničarjem na območju nekdanje Jugoslavije, si sodobna teorija velike zamenjave prizadeva ustvariti duševno podobo, da je belsko prebivalstvo zaradi načrtnega priseljevanja pred eksistenčnim zatonom ali celo pred izumrtjem. Samo v naših rokah je, ali nam bo uspelo prekiniti začaran krog in pozdraviti naše kolektivne travme, ali pa bo grozljiva bosanska izkušnja navdihovala paranoidne teoretike zarot in jim služila za zgled, kako uničiti humanistično idejo, da samo sobivanje v pluralnih, večkulturnih skupnostih pomeni človeka vredno življenje.«
Dr. Jasminka Dedić je strokovnjakinja na področju človekovih pravic in študij genocida.
