Mediji v BiH so v večini utišani in prave kritike, ki bi pripeljala do morebitnih sodnih postopkov proti krajam in malverzacijam – z nekaj izjemami – ni. Sojenje in neučinkovit pravni sistem se preprosto ne moreta opirati na informacije iz medijev, skorumpirana policija pa večinoma upočasnjuje zadevo. Tako bo tudi z informacijo, da je sarajevska županja, uradno iz leve stranke, v resnici pa nacionalistična populistka par excellence, Benjamina Karić z raznimi zvijačami prišla do stanovanja, vrednega 250.000 evrov, za nekako polovico te cene in z aneksom, da je zgradba, v kateri je bilo stanovanje kupljeno prek vrste, prišla na seznam prioritet tistih, ki se jim bo popravljalo pročelje. Kar bo davkoplačevalce stalo 56.000 evrov. A to je mogoče. Kot bi rekli, mesto so tudi stavbe. Ne samo ljudje.
Pogled na še vedno večinoma neurejena sarajevska pročelja, polna drobcev granat od zadnje vojne, prinaša vprašanje: kakšna družba je bila ustvarjena po vojni? Odgovor zahteva resno študijo, a tisto, kar dokončno naredi kratek stik v glavi, je dejstvo, da je ta, od spodaj četrta evropska država po revščini, lahko nastala na temeljih prvega razsojenega genocida po 2. svetovni vojni. Tistega v Srebrenici. Ki je, ko se bliža čas obletnice, vse bolj prisoten. V televizijskih nagovorih, namerah, performansih in drugih akcijah (mladih) umetnikov, na zavihkih ovratnikov francoskih turistov, ki nosijo kot čipko narejen cvet Srebrenice. Uradni spominek, s katerim zaznamujemo tragedijo. Vse to skupaj, kot da se – pravzaprav pa tudi se – odvija tudi na ekranu. Ločeni od resničnosti še vedno živimo zidove. Ne toliko fizične kot v Gazi, Mariupolju, ampak obstoječe in povsem gotove.
Ni sprememb
Ed Vulliamy, legendarni novinar The Guardiana, ki je zahodnim medijem razkril množične pokole, koncentracijska taborišča in odprl poti poročanja o vojnih zločinih, te dni v Sarajevu pripoveduje: »Ko mi je pred 28 leti končno uspelo priti v vzhodno Bosno, v katero mi je grozna hčerka Radovana Karadžića prepovedala vstop, sem začel odkrivati množično grobišče, ki so ga selili pod višegrajski most, in bil sem na sledi kosti po obvozih, ki so vodili proti Srebrenici, Bratuncu, Kravici in Glogovi. Vsi vemo, da v vzhodni Bosni ni veliko cest in da so tovornjaki po pokolu pri Srebrenici po teh redkih cestah transportirali posmrtne ostanke pobitih ljudi. Od primarnih so nastale sekundarne in terciarne grobnice, tako da bodo tudi ta teden družine pokopavale posmrtne ostanke. Rebro tu, fragment lobanje tam, potem spet na tretjem kraju lopatica. In ime mu je Samir ali Emir ali Amir, a stvar je jasna in jo poznamo. Pozna jo vsak, ki to želi vedeti. Prijatelj iz Beograda pa pošlje fotografijo. Napis nad trgovino v središču mesta: Edini na Balkanu storjeni genocid je bil proti Srbom.«
Tu torej ni sprememb. Do sprememb je prišlo le v tem, kot pravi Vladimir Medović, strokovnjak za mednarodno pravo, da je »pojem genocida evoluiral od druge svetovne vojne naprej. Zločin genocida je lahko omejen samo na določeno regijo, v tem primeru na Srebrenico. Torej ni potrebna namera, da se povsem ali deloma uniči neka družbena skupina na vsem ozemlju države ali širše.«
Vendar bi lahko rekli, da se je spremenila interpretacija pojma, ne pa njegovo bistvo. Težko, da obstaja pravo zunaj prakse. Kajti ne delajmo si utvar, da vojska Republike Srbske pod poveljstvom generala Mladića ne bi, če bi v tistem trenutku lahko, pobila vse odrasle moške Bošnjake. Ni, a je vse, do katerih je lahko prišla. Zato so neproduktivni prepiri o tem, kaj je genocid, kaj pa »grozljiv vojni zločin«. Če je namreč neka stvar razsojena, v praksi ostane tako. To, da denimo Efraima Zuroffa, direktorja Centra Simona Wiesenthala, živcira, »da se usoda šestih milijonov Judov enači z nekaj tisoč pobitimi ljudmi«, lahko razumemo, a vedno je tako, da obstaja hudič, ki dela svoje, tudi ko spi. Mašinerija, ki ubija, dela na polno, maksimalno. Mladićevi so v štirih dneh v Srebrenici pobili okoli 1500 ljudi na dan. Hitlerjeva neštetokrat večja mašinerija je po takšni statistiki ubila okoli 4200 ljudi na dan. Ni razlike. Kolikor je kdo lahko.
Vrnimo se v politiko. Generalna skupščina Združenih narodov je pred kratkim sprejela resolucijo o Srebrenici, pravzaprav bi moral biti njen namen pacifikacija Srbije, ki tega genocida, kot smo videli zgoraj, ne priznava. Podoba Aleksandra Vučića, ki kot navijači, ogrnjen v zastavo, sedi v generalni skupščini, je pravzaprav podoba današnje Srbije. Sicer pa je bil Vučić v devetdesetih na isti strani, kjer je bil tudi Milošević, ki je začel genocid. In ne glede na vso njegovo evolucijo – največjo pa v tem, da je na nagovarjanje Zahoda privolil, da se Srbska radikalna stranka preimenuje v Srbsko napredno stranko in da se uradno odreče klovnu Vojislavu Šešlju – in dejstvo, da je danes skoraj absolutna oblast, je tukaj nekaj zanimivega.
Nadaljuje se produciranje pripovedi, da se ni zgodilo nič takega, kar se v vojnah doslej ni dogajalo. Kajti resolucija o Srebrenici ne bo potrdila, da so vsi Srbi genociden narod, in ne bo se uporabila kot osnova za izterjavo nadomestila škode. Nastala je kot posledica tistega, kar se ni zgodilo po razsodbi haaškega sodišča leta 2007 v sodbi Bosna in Hercegovina proti Črni gori. S tem ko je dobilo vlogo vrhovnega razsodnika v mednarodnih sporih, kar pomeni tudi glede sodb držav, je sodišče dobilo vlogo razlagalca konvencije številka 96 iz leta 1946, ki potrjuje zločin genocida, ki ga mednarodno pravo obsoja.
A za razlagalca, kakršen koli že je, tudi če je najboljši, vedno ostane manevrski prostor, da ga ne razumemo najbolje.
Potreben bi bil načrt
Medtem ko na festivalu WARM, katerega naloga je, da spodbuja, producira in na vsak način pomaga vojnemu poročanju, umetnosti v vojni in vsem oblikam pripovedovanja zgodb z vojnih območij, gledamo kratke filme iz Gaze, posnete v času obleganja, granat, na ruševinah kot kulisah in s šotorskimi krili kot zavesami na odru, nam pride na misel, da je politična spretnost v vsaki vojni, tudi tisti, ki proizvede genocid, misliti na tragedijo celega naroda, medtem ko je umetniška resnica povedati zgodbo enega človeka ali skupine ljudi. Neki film govori o tem, kako starši otrokom z velikimi črkami, kot da bi šlo za tetoviranje, na okončine pišejo njihova imena. Da bi jih lahko prepoznali pod ruševinami ali po tem, ko bi jih izraelske granate raztrgale na koščke. Neka deklica se temu upira. Noče, da bi pisali po njenem telesu, in hoče, da bi snemali film o čem drugem. Ona in njene prijateljice vprašajo edinega dečka v skupini, za kaj je on. Odgovarja: Meni ustreza vse, dokler sem glavni junak.
V svetu, v katerem ni junakov, je genocid nihalo, ki niha. Kot da bi nas ves ta krog krvave zgodovine sveta pripeljal do sem, da ob tem, ko obsojamo neki genocid iz preteklosti, takoj postanemo udeleženci v tistem, ki se bo zgodil v prihodnosti. Kot je vse to poročanje iz prihodnosti, kot se tudi imenuje eden od programov festivala WARM.
Na dan, ko oddajam to besedilo, sem odšel na sarajevsko novo pokopališče Vlakovo na pogreb kolegice, s katero sem v uredništvu preživel vrsto let, največ v devetdesetih. Ime ji je bilo Snježana, pisala se je Mulić in imela je tisto aristokratsko lepoto duše, za katero niste mogli verjeti, da ima tako drobceno bitje lahko tak pogum, energijo in sposobnost pisanja. Bila je ena prvih, ki je po podpisu daytonskega sporazuma, s katerim se je končala vojna, sedla v transporter ZN, takrat se je lahko samo tako šlo na Pale, kjer je še vedno vladal Radovan Karadžić, in od tam prinesla vrhunsko reportažo.
Spomnim se, kako noro sem se smejal, ko ji je nekakšen četnik dejal, da muslimani niso v redu, ker si po veliki potrebi zadnjico umivajo z vodo. Nejeverno me je gledala:
Glej ga, on se smeje, jaz pa bi skoraj izgubila glavo.
Pozneje sem bil tudi urednik njene nagrajene knjige pripovedk. Najprej smo tavali po pokopališču pri 35 plus, da bi naši kraj, kjer naj bi jo pokopali. Betonski bloki povsod naokrog, nikjer nobenega vodnjaka – voda pa je v islamu glavna stvar – potepuški pes, ki plitvo diha, in suha zemlja, iz katere prihaja neprijeten vonj. Prizor kot iz 16. stoletja.
In več kot dovolj, da človek dojame, da se narod, nad katerim je bil izveden genocid, ni prav ničesar naučil.
Poleg tega morajo o genocidu začeti govoriti tisti, v imenu katerih je bil storjen.
Za to, da bi začeli odstranjevati njegove posledice, je potreben natančen načrt.
A ne sme biti načrt za uničenja drugega.
