Podobno kot za nogomet velja za košarko in zato so naši Dallas Mavericksi v treh letih, odkar so se uvrstili v finale zahodne konference, zamenjali trenerja in večino igralcev, za nameček pa še generalnega menedžerja moštva. Naj moštvo ob koncu sezone deluje še tako brezhibno, je vsem lastnikom, športnim direktorjem in trenerjem jasno, da ne bodo vsi igralci ostali na enaki ravni, predvsem pa, da se bodo okrepili in izboljšali njihovi nasprotniki.
Ta didaktični uvod, ki se zdi marsikomu najbrž banalen in nepotreben, sem napisal zaradi mojih starejših bralk, ki jim je šport španska vas, še bolj pa zaradi ljudi v Košarkarski zvezi Slovenije, ki so to nepisano pravilo očitno pozabili in jih je nanj pač treba spomniti. Že na evropskem prvenstvu leta 2022 je bilo namreč jasno, da je naša košarkarska reprezentanca nazadovala. Kljub vrnitvi Gorana Dragića in bolj zrelemu Luki Dončiću je bila njena igra v primerjavi z igro na olimpijskih igrah leto prej počasnejša in okornejša. Kakor da se ne bi znali več razleteti po igrišču, kakor da v igri ne bi več uživali. A vseeno smo imeli priložnost, da ponovimo uspeh iz leta 2017, saj smo premagali bržkone najmočnejši nasprotnici, Nemčijo in Francijo. Priložnost je na koncu namesto nas izkoristila Španija, ki je evropski naslov osvojila z verjetno najslabšim španskim moštvom v zadnjih petnajstih letih.
In že takrat je bil čas za nov začetek. Bodisi z novim trenerjem bodisi – še bolj radikalno – z odpiranjem vrat novi generaciji košarkarjev. A ker nove generacije ni bilo na spregled, smo poskusili še enkrat z istim trenerjem in istim moštvom. In smo lansko poletje na svetovnem prvenstvu gledali Slovenijo, ki z izjemo tekme proti Avstraliji ni bila konkurenčna resnim reprezentancam. Že v pripravah so se z nami poigravali Grki, Španci in Američani, na prvenstvu pa potem Nemci, Kanadčani in Litovci.
A nam tudi to ni bilo dovolj in smo letos na preverjeno neuspešen način poskusili še enkrat. Da so se z nami lahko poigrali še podpovprečni Hrvati. »Ker ne bo ulica vodila reprezentance in ker ni trener kriv, da naši igralci ne igrajo v evroligi.« Pa ker imamo Luko Dončića, s katerim lahko menda premagamo vsakogar. Vsaj teoretično.
A vendarle si je treba priznati, da se ni v kvalifikacijah za olimpijske igre v Pireju zgodilo za slovensko košarko nič usodnega. Proces prenove reprezentance se bo pač začel nekaj let pozneje, kot bi se moral, a v vsakem primeru bi bilo treba na nov podvig počakati še nekaj let. Talenta je veliko, pravijo vsi, a v isti sapi dodajo, da Luka ob sebi še dolgo ne bo imel novih dragićev, vidmarjev, prepeličev in blažičev, s katerimi bi lahko premagoval najboljše reprezentance sveta. Bi bilo pa vseeno boljše, če bi se proces prenove že začel in bi letošnje, če ne že lansko poletje izkoristili za Lukov nujno potrebni počitek in enako potrebno kaljenje mladih košarkarjev. Navsezadnje je igranje za reprezentanco tudi priložnost, da se mladi igralec proda v boljši, morda celo evroligaški klub.
A če se iz lastnih neuspehov ničesar niso naučili pri košarkarski zvezi, bi se lahko iz njih kaj naučili pri nogometni. Da po zgodovinskem uspehu ne bi ponovili podobnih napak in pri njih na svojo škodo vztrajali. Če namreč vodilni pri nogometni zvezi že ta trenutek ne razmišljajo o tem, kako izboljšati ekipo, ki se je uvrstila v osmino finala evropskega prvenstva, potem se kaj lahko zgodi, da bo do naslednje uvrstitve na veliko tekmovanje spet minilo štirinajst let. Oziroma, če že ta trenutek Matjaž Kek in njegovi pomočniki nimajo v mislih treh ali štirih mladih igralcev, ki bodo v naslednjem kvalifikacijskem ciklusu postali člani udarne enajsterice, potem je jasno, da bo ekipa nazadovala. Pa četudi bo Benjamin Šeško v tem času postal eden najboljših napadalcev na svetu.
Da, vrhunski šport je res krut in neusmiljen, a če bi bili radi uspešni, potem moramo sprejeti pravila, ki veljajo v tem krutem in neusmiljenem svetu. Zato si moramo priznati, da je tekma s Portugalsko med drugim pokazala tudi to, kako velika je razlika v individualni kakovosti med večino naših nogometašev in največjimi nogometnimi mojstri. Z odlično taktiko, izjemno srčnostjo in disciplino ter vrhunskostjo Jana Oblaka in Jaka Bijola nam je v 116. minuti uspelo priti celo do priložnosti za zmago, a to še ne pomeni, da smo bili Portugalcem enakovreden tekmec.
Prej bo držalo, da nas, če se jim želimo vsaj malo približati, čaka še zelo veliko dela. Predvsem v klubih in predvsem z mladimi. Tu pa je na žalost naša nogometna zgodba zelo podobna košarkarski. Tako v košarki kot nogometu namreč reprezentančni uspehi prikrivajo vso žalost in bedo stanja v naših klubih. Ki so za nameček vedno manj naši.
