V nemški politiki bo z novo vlado in imenovanjem Johanna Wadephula na mesto zunanjega ministra zagotovo prišlo do nekaterih vsebinskih in tudi oblikovnih sprememb. Prva je že ta, da bo med kanclerskim uradom Friedricha Merza in zunanjim ministrstvom obstajalo več soglasja pri zunanji politiki in manj razlik v zunanjepolitičnih pristopih, kot jih je bilo včasih zaznati med odhajajočim kanclerjem Olafom Scholzem in šefinjo diplomacije Annaleno Baerbock. Večja enotnost je pogojena že z isto strankarsko izkaznico. Da bo zunanja politika poslej bolj enoglasna, zagotavlja tudi sam Wadephul. Vsaj delno pa bo Merz zaradi vseh geopolitičnih, varnostnih in gospodarskih izzivov Nemčije težišče zunanje politike verjetno še bolj premaknil v kanclerski urad.
Politika do Ukrajine brez sprememb
Dvainšestdesetletni Johann Wadephul je tesni svetovalec Friedricha Merza in tudi eden najbolj zunanjepolitično dejavnih ter vplivnih poslancev stranke. V nemškem parlamentu je vse od leta 2009, nazadnje je bil tudi namestnik vodje poslanske skupine CDU/CSU. Čeprav je delal v različnih parlamentarnih odborih, je že leta najbolj dejaven v zunanjepolitičnem odboru. Tam je bil denimo poročevalec stranke pri tematikah Bližnjega vzhoda, arabskih držav, Perzijskega zaliva in Irana. Prav tako se je precej ukvarjal z Rusijo, Ukrajino, Belorusijo in državami Zahodnega Balkana. O sebi pravi, da želi delovati za zaščito svobode. Za takšno usmeritev v življenju se je odločil že v času svojega odraščanja v vzhodni Nemčiji, ko je na lastne oči videl brutalnosti takratnega vzhodnonemškega režima.
Nekaj svojih zunanjepolitičnih usmeritev je skupaj z bodočim kanclerjem že nakazal. Nemška podpora Ukrajini se ne bo spremenila. Velja za odločnega podpornika Ukrajine, ki je tudi v času razprav, ali naj Nemčija Ukrajini dostavi rakete dolgega dosega, zagovarjal stališče, da bi Ukrajini morali dovoliti napade globoko na ruskem ozemlju. Wadephul pravi, da se vojna v Ukrajini tiče vseh nas, Putina pa opisuje za motečega, agresivnega in ozemlja lačnega politika: »Ne gre za nekaj kvadratnih kilometrov v Ukrajini, temveč za temeljno vprašanje, ali bomo v Evropi dovolili klasično osvajalsko vojno.«
Politiko Baerbockove do Ukrajine je Wadephul pohvalil, dejal je tudi, da je treba podnebno politiko, ki jo je na zunanjem ministrstvu aktivneje zagovarjala Baerbockova (ta je sicer članica Zelenih), obdržati na dnevnem redu ministrstva. Prav vprašanje prihodnje varnostne arhitekture Evrope in mirovnega dogovarjanja z Ukrajino bo takoj v središču Wadephulove pozornosti. Pri tem vprašanju je novi šef nemške diplomacije v času, ko so vajeti posrednega mirovnega dogovarjanja med Rusijo in Ukrajino v rokah ZDA, jasen: »Seveda ne bomo dovolili, da bi Ukrajini narekovali mirovne pogoje ali pogoje za končanje sovražnosti.«
Iskanje čezatlantskega ravnotežja
Skupaj z Merzem bosta iskala ravnotežje glede čezatlantskega partnerstva. To je po besedah Wadephula – od lanskega novembra je bil tudi podpredsednik parlamentarne skupščine Nata – trenutno zelo problematično. Skupaj z drugimi partnerji bodo v novi nemški vladi poskušali ohranjati tesen stik z ameriško administracijo, z željo po krepitvi medsebojnih odnosov, Nata in Evropske unije. »Nemčija želi Evropsko unijo spet narediti odlično,« poudarja naslednji šef nemške diplomacije in hkrati vztraja tudi pri Natu, kot stebru evropske varnosti. Po njegovi oceni bo naslednji vrh Nata ključen za to, da se bodo partnerji odločili ostati skupaj. Wadephul še izpostavlja, da mora Evropa za obrambo nameniti več denarja, hkrati pa iz Washingtona dobiti tudi zagotovila, da bodo ZDA vztrajale pri skupnih ciljih. Sodelovanje med ZDA in Evropo je po njegovem mnenju pomembno tudi zaradi širših geopolitičnih vprašanj. Prepričan je namreč, da bodo v Washingtonu prej ko slej razumeli, da lahko v konfrontaciji s Kitajsko in Rusijo zmagajo le, če bodo sodelovali z Evropo.
Aktiven bo tudi na področju Zahodnega Balkana. Velja za poznavalca te regije z dobrimi stiki z voditelji, tudi s srbskim predsednikom Aleksandrom Vučićem. Glede Balkana pravi, da na tem območju že predolgo vlada nestabilnost, celotna regija pa bi z integracijo v EU zgolj pridobila. Zato je tudi zagovornik normalizacije odnosov med Kosovom in Srbijo, torej procesa, ki je v zadnjem letu povsem zastal. Koalicijska pogodba med CDU/CSU in SPD je glede Balkana sicer skopa. V njej je zapisano le, da je pristop šestih zahodnobalkanskih držav, Ukrajine in Moldavije v skupnem interesu. »Želimo dosledno nadaljevati prizadevanja za podporo Evropski uniji in njenim državam članicam,« sta nemški koalicijski partnerici zapisali v sporazumu.
