Rodil se je 20. aprila 1889 v kraju Braunau am Inn v Avstro-Ogrski ob meji z Nemčijo. Bil je četrti izmed šestih otrok carinskega uradnika Aloisa Hitlerja in njegove žene Klare. Že zgodaj je pokazal zanimanje za umetnost, a oče ni podpiral njegovih umetniških nagnjenj. Po materini smrti leta 1907 se je preselil na Dunaj, kjer ga niso sprejeli na Akademijo likovnih umetnosti. Živel je v revščini in se preživljal s prodajo akvarelov, ob tem pa je v njem rasel antisemitizem in nacionalizem, ki ga je srkal iz takratne politične klime.
Leta 1913 se je preselil v München. Ob začetku prve svetovne vojne se je prostovoljno pridružil bavarski vojski in služil kot kurir na zahodni fronti. Bil je ranjen in večkrat odlikovan. Poraz Nemčije in ponižujoči Versajski sporazum sta v njem povzročila še večji občutek grenkobe in ponižanja.
Vzpon nacizma
Po vojni se je leta 1919 pridružil Nemški delavski stranki, ki se je kmalu preimenovala v Nacionalno socialistično nemško delavsko stranko (NSDAP). Zaradi svojih govorniških sposobnosti je hitro prevzel vodilno vlogo. Promoviral je skrajni nacionalizem, antisemitizem in antikomunizem, s čimer je pridobil podporo razočaranih ljudi v krhki weimarski republiki.
Leta 1923 je neuspešno izvedel tako imenovani pivniški puč v Münchnu. Obsojen je bil na pet let zapora, a so ga izpustili po devetih mesecih. V zaporu je napisal knjigo »Mein Kampf« (Moja borba), kjer je orisal svoje politične načrte in rasno ideologijo.
Gospodarska kriza in brezposelnost v času velike depresije sta mu odprli vrata do oblasti. Leta 1932 je NSDAP postal največja stranka v Reichstagu, 30. januarja 1933 pa ga je predsednik Paul von Hindenburg imenoval za kanclerja.
Totalitarni režim in vojna
Po požaru v Reichstagu marca 1933 je Hitler začel zatirati opozicijo, ukinil je svobodo tiska in govora, pozaprl politične nasprotnike ter stranko NSDAP razglasil za edino dovoljeno. Nemčija je postala totalitarna država.
Njegova notranja politika je temeljila na militarizaciji, reviziji Versajskega sporazuma in uveljavljanju rasne ideologije. Leta 1935 so bili sprejeti Nürnberški zakoni, ki so Judom odvzeli državljanske pravice. Zunanja politika je temeljila na širitvi: napad na Poljsko 1. septembra 1939 je sprožil drugo svetovno vojno.
Holokavst in vojni zločini
Najtemnejši del Hitlerjeve vladavine je bil holokavst – sistematično iztrebljenje šestih milijonov Judov, poleg njih pa še Romov, invalidov, homoseksualcev in političnih nasprotnikov. Leta 1942 je bilo sprejeta tako imenovana »končna rešitev« – načrt za množično deportacijo in pomor Judov v koncentracijskih taboriščih, kot je bil Auschwitz. Tam so jih ubijali v plinskih celicah ali pa so umrli zaradi izčrpanosti, lakote in bolezni.
Zaton in smrt
Po letu 1943 so zavezniške sile začele prehajati v ofenzivo. Invazija v Normandiji junija 1944 in porazi na vzhodni fronti so zapečatili usodo nacistične Nemčije. Hitler se ni bil pripravljen pogajati o miru. 20. julija 1944 je preživel atentat v sklopu zarote »Valkira«, nato pa sprožil val aretacij in usmrtitev.
Ko so zavezniške sile aprila 1945 vstopile v Berlin, se je Hitler skupaj z najbližjimi sodelavci umaknil v podzemni bunker. 30. aprila 1945 je skupaj s soprogo Evo Braun storil samomor. Trupli so po njegovem ukazu zažgali, teden dni pozneje pa je Nemčija kapitulirala.
Po vojni so bili na Nürnberških procesih (1945–1946) vodilni nacistični funkcionarji obsojeni zaradi zločinov proti človeštvu. Ustanovitev mednarodnega kazenskega prava in prizadevanja za spominjanje žrtev nacizma so postali ključni elementi povojne Evrope.
