Čilska socialna gibanja so oktobra pozvala ljudstvo k uličnim protestom širom po državi; zahtevajo spremembo razvojnega modela in institucionalne ureditve, ki ju je vzpostavila vojaška diktatura v drugi polovici sedemdesetih in v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja. Ne gre zgolj za klasične proteste zaradi poslabšanja ekonomskih in socialnih razmer prebivalstva, niti za kako levičarsko revolucijo; dejansko gre za družbeni revolt proti celotnemu sistemu, ki je sprva omogočil razvoj in širitev srednjega sloja, zatem pa v okviru tega istega modela, ki ne dopušča sprememb, povzročil njegovo prekarizacijo.
Vstajajte bolj zgodaj!
Dovolj je bila le iskrica, ki je lanskega oktobra razvnela čilsko srednješolsko mladino. Ta iskrica je bila podražitev vozovnice za podzemno železnico v Santiagu za 30 pesov (približno 0,35 evra), ki jo je napovedala vlada milijarderja in desničarskega predsednika Sebastiana Pinere. Na prvi pogled je šlo za neznaten dvig cene, vendar niti ne tako majhen spričo dejstva, da minimalna plača v Čilu znaša 301.000 pesov (350 evrov) in da vsak državljan v povprečju porabi 33.200 pesov (približno 42 evrov) mesečno za prevoz na delo ali v šolo, pri čemer obstoječi sistem ne dopušča subvencij in omejuje vsakršne socialne prejemke, šolstvo, zdravstvo in tudi druge storitve pa so plačljive po tržnih cenah.
Vlada je javne kritike zavrnila rekoč, da so razlogi za podražitve vozovnic tehnične narave in da o tem ni pripravljena razpravljati. Minister za ekonomijo Juan A. Fontaine je arogantno odgovoril, da naj tisti, ki jim podražitev ni po volji, vstajajo bolj zgodaj, saj so vozovnice tedaj cenejše, finančni minister Felipe Larraín pa se je cinično ponorčeval, da ima dobro novico za romantike, saj so cvetju padle cene. Te in še niz drugih izjav v avtoritarnem slogu so srednješolce podžgale, da so v drugem tednu oktobra prek družbenih omrežij pozvali uporabnike podzemne železnice k izogibanju plačila vozovnic. Na enak način so usklajevali protestne akcije, v katerih so na različnih postajah podzemne železnice v Santiagu demonstrativno vstopali, ne da bi plačali vozovnico. Njihovo borbeno geslo je bilo: »Izmikajte se, ne plačujte, drugačen način boja.«
Protest se je sprva mirno in hitro širil po prestolnici. A ko so vanj posegle posebne policijske enote, je prišlo do spopadov s protestniki, do uničevanja podzemnih postaj, zažiganja vlakovnih kompozicij in trgovskih centrov. Tu in tam so se protesti sprevrgli v roparske akcije in vandalizem tudi v drugih čilskih mestih, ki so jih protesti zajeli.
Sredi eskalacije družbenega upora in kaosa s spremljajočo represijo so se v medijih pojavile fotografije predsednika Pinere z družinske rojstnodnevne zabave v neki piceriji in zvočni posnetek, v katerem njegova soproga Cecilia Morel proteste primerja z »invazijo vesoljcev«. To je še prililo olja na ogenj protestov. Vlada je nanje odgovorila z uvedbo policijske ure in poslala vojsko na ulice v vseh mestih po državi. Vendar se razmere niso umirile, spopadov z demonstranti je bilo še več in še silovitejši so bili, naraslo je tudi število smrtnih žrtev in ranjenih.
Predsednik Pinera je besnel: »Smo v vojni proti močnemu in brezobzirnemu sovražniku, ki ničesar in nikogar ne spoštuje in je pripravljen brez zadržkov uporabiti nasilje, četudi to pomeni izgubo človeških življenj. In to z edinim namenom, da naredi čim več škode.« Pinera je tako rekoč napovedal vojno, a se je znašel pred problemom, proti komu. V središču Santiaga se je v petek, 25. oktobra, na protestnem shodu po vladni oceni zbralo več kot 1,2 milijona ljudi, v drugih mestih pa še okoli 6 milijonov večinoma mladih ljudi, kot so poročali lokalni mediji.
Predsednikova vdaja
Pineri in njegovi vladi ter političnim strankam vseh barv na tej točki ni bilo nič več jasno. Še tri dni pred izbruhom socialnih nemirov je Pinera na nekem mednarodnem forumu govoril: »Poglejmo Čile. Sredi nemirne Latinske Amerike je naša država pravcata oaza s stabilno demokracijo; država raste, ustvarimo 176.000 delovnih mest na leto, plače se izboljšujejo.«
Potem pa so se stvari zameglile, niti policija niti vojska oziroma tajne službe mu niso znale povedati, kdo stoji za socialnim uporom in kdo ga vodi. Nihče od njih mu ni znal pojasniti, ali so v ozadju domači in tuji teroristi, takšna sporočila so namreč na video posnetkih širili po svetovnem spletu člani skrajne desnice. Tudi prvakom političnih strank, tako levih kot desnih, se ni sanjalo, kdo naj bi bil voditelj tega družbenega cunamija. Predsednik se tako sooča s problemom, da se nima s kom pogajati, celo sindikati so mu rekli, da s tem nimajo nič, čeprav so sodelovali na shodu 25. oktobra.
Dejstvo je, da organizatorja ni oziroma ni centralnega političnega vodstva, ki bi vodilo protestnike. Upor so začeli dijaki srednjih šol, k njegovemu spontanemu širjenju pa je pripomogla stotina različnih družbenih gibanj, ki razen koordinatorjev njihovega delovanja nimajo definirane hierarhične strukture. Gre za svojevrsten fenomen, ki se je sčasoma oblikoval v nekakšno alternativo pravni državi, katere institucionalni ustavni okvir je precej ožji od potreb državljanov in onemogoča reševanje mnogih socialnih in drugih problematik.
Po protestnem shodu 25. oktobra, ki se ga je udeležila večmilijonska množica, se je Pinera nekako vdal: preklical je policijsko uro, odstranil vojsko z ulic in prosil za odpuščanje, ker naj ne bi pravočasno zaznal socialnih potreb revnih slojev. Zamenjal je več ministrov, vključno z ministrom za notranje zadeve Andresom Piom Bernardinom Chadwickom Pinero, ki je njegov bratranec in je bil pred dnevi obtožen za kršitev človekovih pravic. Predsednik je obljubil tudi nekaj socialnih ukrepov, kot so dvig minimalne plače in najnižjih pokojnin, ter seveda že pred tem preklical podražitev vozovnic.
Neoliberalizem v živo
Protesti so se kljub potezam vlade v novembru in decembru nadaljevali. Pinera je ob tem sporočil, da ne namerava odstopiti, a tega pravzaprav ni nihče od njega niti zahteval, prav tako kot protestniki ne zahtevajo nobene leve revolucije. Neki župan pa je novembra v sporočilu Pineri le poskušal odpreti oči glede pravega vzroka družbenega upora: »Ne protestirajo zaradi 30 pesov, marveč zaradi 30 let izkoriščanja, politične zlorabe in manipulacije,« pa tudi zaradi neenakosti in prekarstva, ki ga ustvarja tako imenovani čilski razvojni model. Jasno izražena osnovna zahteva protestnikov je, da se spremeni ustava, a ne le zato, ker je bila sedanja sprejeta v času diktature Augusta Pinocheta leta 1980, marveč tudi zato, ker onemogoča potrebne spremembe oziroma opustitev tega neoliberalnega razvojnega modela v najbolj surovi obliki.
V nekaj besedah: čilski model razvoja temelji na dveh dokumentih, eden je El Ladrillo (Opeka), drugi je ustava iz leta 1980. Prvi dokument ali gradnik je sestavila skupina podiplomskih študentov ekonomije na Univerzi v Chicagu v ZDA v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ki so jih zato poimenovali Chicago Boys. Ta knjiga vsebuje diagnozo čilskega gospodarstva tistih let in predloge za razvoj v skladu s klasično neoliberalno paradigmo, na katero je prisegal njihov profesor ekonomije Milton Friedman (1912–2006). Ta med drugim določa, da država ne sme posegati v gospodarstvo, niti zagotavljati blaga ali storitev, kot so zdravstvo, šolstvo, socialno zavarovanje, vodni viri in drugo. Vse to mora biti prepuščeno zasebnikom in trgu, privatizacija socialnega zavarovanja in omejevanje socialne politike pa morata biti podrejena ekonomski politiki, pri kateri ima glavno besedo finančni minister, čigar naloga je omejevanje javnih izdatkov. Po državnem udaru leta 1973 je Pinochet privolil v Friedmanovo ponudbo, da Čile prevzame vlogo laboratorija.
Drugi temelj je ustava iz leta 1980, katere glavni kreator je klerikalec Jaime Guzman (1946–1991). Ta je kot glavni princip delovanja družbe in njenih institucij v ustavo vgradil neoliberalne ideološke dogme, kot so trg, podjetništvo in zasebna lastnina. To pa pomeni, da ustava prepoveduje od države financiran sistem javnega šolstva ali zdravstva in podobno, tako da tega po ustavnopravni poti nobena vlada ne more podržaviti, tudi če bi ji to morebiti padlo na pamet.
Izhajajoč iz konservativne doktrine ameriškega politologa Samuela Huntingtona (1927–2008) je bil Guzman mnenja, da večja družbena mobilizacija in participacija spodkopavata državne institucije ter vodita v nestabilnost in nasilje. Za stabilno demokracijo sta torej potrebni določena mera politične apatije in vzpostavitev takih ustavnih mehanizmov, ki bi preprečevali večjo ljudsko politično participacijo. Še več, po Guzmanu je predpogoj stabilne demokracije to, da se družba ne spreminja in se ne more spremeniti. To je tudi razlog, da je v ustavo vgradil principe, po katerih se mora družba ravnati, ter vključil določila, ki onemogočajo, da bi lahko kdorkoli spremenil ustavo, razen v primeru, da opozicija in pozicija dosežeta politični konsenz, kar pa je zaradi igre različnih interesov skorajda nemogoče. V tem tiči razlog, zakaj ta ustava vse od nastopa demokracije v Čilu leta 1990 do danes še ni doživela sprememb in ni bila sprejeta nobena nova.
Legitimnost čilskih državnih institucij in vladnih predstavnikov je že dlje časa vprašljiva. Javnomnenjske raziskave, ki jih je leta 2005 izvedel raziskovalni inštitut za družbene vede ICSO pri Univerzi Diego Portales, so pokazale, da je vladi zaupalo 32 odstotkov vprašanih, parlamentu 13 odstotkov in političnim strankam 7 odstotkov. Zaupanje se je v letu 2015 še zmanjšalo; zaupanje v vlado je padlo na 13 odstotkov, zaupanje v parlament na 4 odstotke in zaupanje v stranke na 3 odstotke, kar 81 odstotkov vprašanih pa je odgovorilo, da se ne identificira z nobeno politično stranko. To hkrati kaže vznik družbenih gibanj, v katerih se družba poskuša organizirati izven uradnih institucij.
Predsednik Pinera je decembra lani pritrdilno odgovoril na zahtevo, da je treba sprejeti novo ustavo in spremeniti smer razvoja. Po posvetovanju z vsemi parlamentarnimi strankami je zadovoljno sporočil, da so se dogovorili za sklic referenduma v zvezi s tem, ki bo 26. aprila letos. Če bo večina glasovala za novo ustavo, bodo ustanovili ustavodajno skupščino, ki naj bi jo sestavljalo 50 odstotkov sedanjih parlamentarcev, preostalih 50 odstotkov članov pa naj bi bilo izvoljenih.
Vendar temu predlogu Pinere ljudje niso ploskali, temveč so nadaljevali s protesti. Kot že večkrat prej je predsednik najprej besnel, po nekaj dneh pa le doumel, zakaj ljudstvo z njegovim predlogom ni zadovoljno, čeprav je več kot 90 odstotkov prebivalstva za novo ustavo. Gre namreč za to, da bodo v skladu z obstoječo ustavo v ustavodajno skupščino imenovani izključno člani tradicionalnih političnih strank, s katerimi večina državljanov noče imeti opravka in jim ne zaupa. Po sedanji ureditvi je tako, da lahko samo politične stranke predlagajo svoje kandidate, in to na način, da se ti predstavijo v dveh grupacijah. Tako ni mogoče, da bi družbena gibanja delegirala svoje predstavnike. Pravzaprav pa oblast niti ne ve, s kom se dogovarjati, saj protestniki predstavljajo vsak samega sebe in se oprijemajo svojih družbenih mrež, ki še nimajo znanih vodilnih glav oziroma formalnih političnih oblik.
Frustracije srednjega sloja
Med razlogi za izbruh družbenega upora, ki so številni in zapleteni, analitiki izpostavljajo štiri dejavnike. To so: večji razmah srednjega sloja oziroma družbenih sektorjev s prekarnim srednjim dohodkom; naraščajoča vrzel med pričakovanji in pridobitvami; izrazit proces politizacije neenakosti in že omenjena ustavna arhitektura, ki ne dopušča institucionalnega reševanja zahtev državljanov.
Čilu je po vrnitvi demokracije leta 1990 uspelo občutno in trajno zmanjšati revščino ter povečati sloj s srednje velikimi dohodki. Po aktualnih podatkih Nacionalnega inštituta za statistiko 50 odstotkov zaposlenih v državi zasluži manj kot 400.000 pesov (približno 480 evrov), povprečna plača na prebivalca znaša 573.964 pesov (približno 690 evrov), povprečna pokojnina za moške je 320.000 pesov (380 evrov), za ženske pa 192.000 pesov (230 evrov). Dohodek, večji od treh milijonov pesov (okoli 4000 evrov), ima le 1,7 odstotka Čilencev. Če ne štejemo stroškov šolanja otrok in stroškov za zdravstvene storitve, so cene osnovnih življenjskih dobrin v Čilu približno take kot v Sloveniji, zato ne preseneča, da v Čilu vsi dohodkovni razredi, razen najvišjega, porabijo več, kot zaslužijo. Razlike pokrivajo s krediti, ki jih lahko pridobijo kjerkoli in kadarkoli. Po ocenah omenjenega inštituta je zadolženost gospodinjstva na letni ravni povprečno 7- do 8-krat večja od njegovih zaslužkov.
Nižji srednji oziroma prekarni srednji sloj praktično nima dostopa do socialne pomoči, ker sistem tega ne dovoljuje. Stroški socialnih storitev in oskrbe so visoki, njihova kakovost in dostopnost sta odvisni od plačilne sposobnosti slehernika, kar ustvarja veliko družbeno neenakost. To nazorno prikazuje stanje zdravstvenih storitev: večina prebivalstva (78 odstotkov) uporablja javni zdravstveni sistem, toda brezplačnega zdravstvenega varstva so deležni le posamezniki brez dohodkov in tisti, ki mesečno zaslužijo manj kot 250.000 pesov (300 evrov), ter prejemniki osnovne solidarnostne pokojnine. Preostali del uporabnikov javnega zdravstvenega sistema, tudi tisti z minimalno plačo, morajo stroške zdravljenja v celoti pokrivati sami. Zdravila so v vseh primerih plačljiva, tudi ko gre za akutne bolezni.
V čilskem srednjem sloju se je v zadnjem desetletju nakopičilo ogromno frustracij, predvsem zaradi prekarnosti in neenakosti, ki ga spremlja in ugonablja na vsakem koraku. Poleg neenakih možnosti pri dostopu in kakovosti zdravstvenih storitev se spoprijema še z zasebnimi pokojninskimi skladi, od katerih nazadnje prejemajo pokojnine, s katerimi ni mogoče dostojno preživeti. Plačljivo je vse, tudi šolanje na vseh stopnjah. Revnim družinam, ki si tega ne morejo privoščiti, preostane le to, da se otrok zadolži in po končanem šolanju še dve desetletji ali tri odplačuje kredit. Ob tem se družine soočajo z dejstvom, da njihovi otroci nimajo nobene možnosti študija na univerzah, če niso obiskovali šol, ki so zasebne. Spremembe v izobraževalnem sistemu, ki je ocenjen za najslabšega med državami članicami OECD, je v zadnjem desetletju terjalo že več generacij srednješolske mladine, a vselej neuspešno.
Potrjene hude kršitve človekovih pravic
V času med 18. in 25. oktobrom so na družbenih omrežjih začeli krožiti video posnetki in pričevanja o pretepanju demonstrantov ter mučenju in spolnih napadih, ki so jih zakrivili pripadniki varnostnih sil nad aretiranimi ženskami. Prijave kršitev človekovih pravic so se množile tudi zaradi drugih prestopkov policije in vojske, ki sta postopali represivno, kot da veljajo ukrepi še iz časov diktature. Od začetka oktobra do sredine decembra je bilo po uradnih informacijah med protestniki 27 smrtnih žrtev, 28.210 so jih aretirali, za 1615 je sodišče odredilo pripor.
Nacionalni inštitut za človekove pravice (INDH) pa je navajal podatke, da je bilo v spopadih s policijo in vojsko ranjenih 3583 civilistov, medtem ko je vlada poročala o 3516 ranjenih policistih in vojakih. Komisariat OZN za človekove pravice (OHCHR), ki ga vodi dvakratna predsednica Čila Michelle Bachelet (2006–2010 in 2014–2018), v poročilu ugotavlja, da je prišlo do številnih hudih kršitev človekovih pravic. Po njegovih ugotovitvah sta vojska in policija pretirano ali nepotrebno uporabili silo, kar je privedlo do smrtnih primerov med protestniki ter »poškodb, mučenj, slabega ravnanja, spolnega nasilja, samovoljnih aretacij in priporov«. Glede na število oseb, ki so utrpele poškodbe oči, je bil neselektivno uporabljen določen tip orožja.
Med aretiranimi je bilo od začetka demonstracij po podatkih INDH več kot 1100 žensk in 867 mladoletnikov obeh spolov. Zaradi posilstev in spolnega nasilja policistov nad ženskami in mladoletnicami je bilo podanih 315 prijav. Čilska pevka Mon Laferte je zato na podelitvi nagrade Latin Grammys sredi novembra v znak protesta nastopila zgoraj brez in z napisom »V Čilu mučijo, posiljujejo in ubijajo«.
Nekako sočasno se je pojavila skupina štirih mladih aktivistk za ženske pravice iz kolektiva Lastesis s pesmijo Posiljevalec na tvoji poti. Pesem s posebnim performansom, ki so ga zrežirale avtorice, so najprej predstavile na ulicah Valparaisa in zatem Santiaga, od tam pa se je zelo hitro razširila po svetu, posnemale so jih celo turške parlamentarne poslanke. Avtorice pesmi Dafne Valdes, Paula Cometa, Sibila Sotomayor in Lea Caceres so v naslovu pesmi parafrazirale slogan čilskih policijskih karabinjerjev, ki so se v osemdesetih in devetdesetih letih promovirali z geslom »Prijatelj na tvoji poti«. Besedilo govori o tem, kako policija, sodstvo in politiki sistematično kršijo ženske pravice: »Posiljevalec si ti… so policisti… sodniki… država… predsednika.« V refrenu pa pesem obsoja načine, na katere za spolno nasilje krivijo ženske: »Ni moja krivda / niti kje sem bila / niti kako sem bila oblečena…« Besedilo obsoja patriarhalno družbo in na splošno nasilje nad ženskami ter izhaja iz konteksta sedanjega družbenega upora in besa, ki preveva čilsko družbo.
