Tokrat ne bo nobenega Rexa Tillersona. Ali samosvojih bivših generalov z vojaško izklesanim robatim značajem, ki so samozavestno prišli v Belo hišo z iluzijo o ukrotitvi impulzov njihovega novega šefa. Donald Trump je z začetnimi imenovanji nakazal, da se bo pri sestavi druge vlade, drugače kot pri prvi, zanašal na preverjene kadre. Na politične vernike in sledilce. Mnogi to niso od začetka, so se pa vanje prelevili in izkazali vdanost novemu nespornemu voditelju republikanske stranke, kjer prostora za disidente ni več.
Vzemimo Marca Rubia. Malega Marca, kot je Trump posmehljivo poimenoval floridskega senatorja, ko mu je leta 2016 stal nasproti v tekmi za predsedniško nominacijo republikanske stranke. V takrat naglo padajočih normah politične retorike je Rubio poskušal udariti nazaj s trditvami o »Trumpovih majhnih rokah« in namigovanjih, da je majhno še kaj. Toda šest let kasneje, ko se je potegoval za nov mandat za senat, je na odru ob njem stal Donald Trump in množici govoril: »Marca Rubia potrebujete, da se bo za vas boril v senatu. Fantastičen je!« Kaj se je zgodilo vmes?
Podobno kot večina republikancev je Rubio šel skozi obdobje preobrazbe in prilagajanja novi realnosti. Ko je Trump zmagal in leta 2017 prišel v Belo hišo, je Rubia povabil na večerjo in zasejal seme preobrazbe. Sin priseljencev s Kube, ki je bil nekoč zagovornik mehkega pristopa do priseljencev, je povsem obrnil ploščo. Vzpostavil je dobre odnose s člani Trumpove družine, pomagal z odzivom med pandemijo, Trumpu svetoval pri zunanji politiki, kjer je najbolj izkušen, in kljub odločni podpori Ukrajini nazadnje glasoval proti paketu vojaške pomoči, v skladu s Trumpovimi pogledi. Zbližanje je šlo tako daleč, da je bil Rubio resno v igri za podpredsedniškega kandidata. Na koncu ni bil izbran, je pa po poročanju ameriških medijev zdaj na vrhu spiska kandidatov za zunanjega ministra.
Visoka mesta za kritike Kitajske
Tudi Elise Stefanik, nekoč najmlajša članica kongresa, je bila sredinska republikanka, odprta za dvostrankarsko sodelovanje. In tudi ona je sčasoma postala nov politični človek ter se s svojo protrumpovsko držo zavihtela na položaj vodje poslanske skupine republikancev v predstavniškem domu, ko so z njega vrgli do Trumpa kritično Liz Cheney. Zdaj bo zasedla položaj veleposlanice ZDA pri Organizaciji združenih narodov, do katere je bila v preteklosti kot zelo proizraelska političarka izrazito ostra.
Potem je tu Mike Waltz, ki nikoli ni bil Trumpov kritik. Nekdanji vojaški specialec in kongresnik od leta 2019 je zagrizeno zagovarjal razveljavitev »prevarantske« zmage Joeja Bidna na volitvah leta 2020, podobno kot Rubio pa je znan po zelo kritičnih stališčih do Kitajske. Waltz bo očitno Trumpov svetovalec za nacionalno varnost. V prvem mandatu sta bila to, med drugimi, generala Michael Flynn in H. R. McMaster.
Ministrstvo za domovinsko varnost verjetno prevzema še ena Trumpova privrženka, guvernerka Južne Dakote Kristi Noem, ki zagovarja oster pristop do nezakonitih priseljencev. Bila je v igri za podpredsedniško kandidatko, dokler Trumpa ni razburila njena avtobiografija, v kateri je opisala, kako je nekoč ustrelila svojega psa, ker ji je šel na živce.
Drugače kot prvič
Prva imenovanja kažejo, da Trump noče ponoviti kadrovskih »napak« iz prvega mandata, ko je trdil, da so mu polena pod noge metali nezvesti kadri od zunaj in liberalna državna uprava. Očitno pa bo poskušal tudi čim bolj zaobiti kongresni nadzor, saj od novega vodje republikanske večine v senatu pričakuje, da mu bo omogočil imenovanja kadrov mimo senata. To bo tudi preizkus vdanosti republikanskih senatorjev njegovi volji, ki jo bo še lažje uveljavljal, ker gre očitno tudi večina v predstavniškem domu kongresa v roke njegovi stranki.
